Iskanje nalezljivosti

Predstavili, opisali in ponudili so se kot glasbeni virus, zavedajoč se izzivov svojega imena. Toda mikroskopiranje mlade rock scene je Infected v dobrih štirih letih tudi brez opisa prepoznalo, zaznalo in spoznalo. Nekaj nalezljivega Infected vsekakor ima. Očitno, če je pobiral nagrade od Droogstocka prek Šourocka do Špil lige. Ptujski peterec je odkljukal vse, kar naj bi tovrstni kitarsko spevni, moderni indie rock bend s sposobno pevko in besedili v materinščini odkljukal. In po štirih letih je naposled izdal prvenec Kolaž. V času, ko se prvence dolgo, skrbno in previdno pili, in to v tolikšni meri, da se še danes tipajoče izdajajo »male plošče«, je Infected na klasičnem prvencu izbral precej tradicionalno, skoraj konservativno pot. 

V času, ko se za prvenec dolgo, skrbno in previdno pili, in to v tolikšni meri, da se še danes tipajoče izdaja »male plošče«, je Infected na klasičnem prvencu izbral precej tradicionalno, skoraj konservativno pot.

Najprej tisto, kar je daleč najbolj nalezljivo: vokal Katje Zinrajh. Nesporno je v ospredju, ne glede na to, da skupina že od uvodne, migetajoče pesmi Gospod in Gospa deluje povezano in celovito. Kot peterec, ki je na vajah postal ekipa. Ampak ko se osnovni motivi, rifi in kitice umaknejo oziroma podredijo vokalu, je Infected nemudoma podrejen njeni interpretaciji. Je vodilni člen, kapitanka in kapetanka. V takem paketu Infected posega v že precej definiran, izdelan prostor generacijsko (ne pa nujno žanrsko) sorodnih skupin z vokalistko. A ne samo tja. »Menimo, da so znane slovenske skupine, kot so Dan D, Big Foot Mama, Siddharta, MI2 in druge, začrtale jasne smernice. Sami pa želimo nekoliko izstopati in ustvariti nekaj drugačnega,« so člani skupine Infected dejali za MMC po zmagi na Špil ligi 2016 in s tem borbeno nakazali, kam merijo.

Vendar je pri iskanju drugačnosti že naslov albuma dvorezen, če ne celo nehote zavajajoč. Deset skladb namreč deluje predvsem kot interni kolaž dragocenega časa, ki ga je skupina vložila v to, da je postavila album. Kolaž ima več izrezkov iz raznoterih revij življenja, vtisov in izkušenj zlasti na samem začetku, saj sta uvodna, indie rockovsko razpoložena pesem Gospod in Gospa ter basovsko ritmični in prodorno hitri Kviz hitra, spevna, versatilna izdelka. Zinrajhova v uvodnem delu dopolnjuje izrazito poudarjene rife in si do udarnosti pomaga s spremljevalnimi vokali toliko, kolikor se kitare rade nadgradijo s trobili. Na tak način Infected relativno izstopa, saj s tovrstno suho, bazično, primarno produkcijo ponuja pristno energijo, ne da bi želel preveč, in se lahko legitimno umesti nekam med King Foo, Fed Horses in nemara celo Koala Voice. 

Ampak obenem je ravno ta »drugačnost« tisto, kar je v žanru, ki mu (ne)hote pripada Infected, najtežje dosegljiva. In sicer zlasti zato, ker je uveljavljenih in spevnih rock skupin v Sloveniji dovolj, predvsem tistih z ženskim vokalom, tako da te (ne)zavedno postavljajo letvico. Je pa res, da Zinrajhova v tovrstnih aranžmajih obenem zapolnjuje prostor med Bilbi in I.C.E. in ga celo nadgrajuje. Kajti osrednja, najambicioznejša skladba Čustveni lonec je tista, kjer se Infected na plošči najbolj(e) dokaže z refrenom: »Upam, upam, da moj čustveni lonec je ta prav golaž, / poln vsega, kar ti rad imaš.« 

Zinrajhova ima v tem delu, ko »čustva so na mizi« in »iz lonca prihajajo kriki«, tako gibljiv vokal, kot ima Gašper Bračič, tihi hit albuma, spretne prste na izstopajoče prodorni bas kitari. Čustveni lonec je domača interpretacija, naložba, tisto, česar se skupina drži: »Vsekakor podpiramo slovensko glasbo, zato so vse naše avtorske pesmi pete v slovenščini, in tudi v prihodnosti bodo. Ustvarjamo čim več avtorske glasbe in smo ponosni nanjo. Čeprav je naša prva pesem balada, jo še danes vedno zaigramo na koncertih in občutek, ko ljudje zraven pojejo besedilo, je več kot odličen.«

Prav v tem tli njihov ključni izziv, točka preloma: kako nadalje izstopati, kako opozoriti nase, kako znova narediti nekaj hipnega in hkrati trajnega? Infected namreč za razliko od ostalih prvencev minulega leta nima izstopajočega singla, vsaj ne takega na nacionalni ravni (nima popevke tedna). To, da člani prihajajo s Ptuja, nima ničesar s tem. Prej produkcija. Kajti tako kot Čustveni lonec je tudi Železna srajca, drugi veliki potencial albuma, še večji odmik od tistega, kar Kolaž nakaže v uvodu. Obenem pa postane v tem paketu popotniški, elektroakustični pop rock, ki ga predano, vzajemno in primarno gradita Jure Pišek (solo kitara) in Taja Islamovič (ritem kitara). V tovrstni shemi ostaja Juretu Kovačiču (bobni) previdno, začrtano, čeravno mestoma pogumno krmiljenje. Ravno v ritmu, bobnih, je potencial, vabilo za živo izkušnjo.

Nato se Kolaž, kot bi rekli v tistih koncih, spusti s ketne v Skozi moje oči. Drugačnost tako zasedba najde v dinamičnih post-ska pristopih, kakršen je ravno komad Skozi moje oči, in pokaže, da je tudi studijsko prerasla tekmovalne okvirje in ponuja produkcijski presežek. Infected ob skoraj psihedeličnih kitarah v pesmi Miselne ceste in kumulativni Nahrani me z besedo nato začne iskati prevetren, svež, skoraj nov material za svoj Kolaž. Ki po šepetu zares postane kolaž, ko se wah-wahjevsko plesna skladba Krivec prek Bejbi, tretjega, popevkarskega aduta plošče, znova preda umirjeni, udomačeni in prepričljivi akustiki, ki da albumu ravno toliko, kot mu odvzame, saj je sklepna pesem Duše brez teles domala inštrumentalno slovo. 

Kolaž je prvenec, ki zveni, kot so pred eksplozijo interneta nujno zveneli prvenci skupin, ki so obetale. Produkcijsko ni (pre)drzen in je v tem oziru vizitka za skupino, željno prodora. Skupino, ki je naredila vse tako, kot je treba. »Stremeli smo k temu, da se glasba in besedilo zlijeta v eno, v človeku pa vzbudita občutke, ki sami zase interpretirajo našo sporočilnost skozi komade,« je o plošči povedala Katja Zinrajh. Infected na Kolažu vsekakor vzbuja občutke, ampak še išče tisti ključni, vmes že nakazni in najdni element nalezljivosti.