Zmes raziskovanja in občutka za pesem

V enem od prejšnjih ocenjevanj domačih plošč sem omenil, da se zadnje čase zdi, kot da plošče izdajajo le še zasedbe, ki jih tvorijo prepoznavni glasbeniki. Za nameček te izdaje dežujejo kot letošnje padavine – kar ni in ni konca, in če bo tempo v vsaj še dveh, treh mesecih do konca leta takšen, bo decembrski pregled izdanih albumov zajemal zelo obsežen seznam.

Pri založbi Celinka, ki svoj nabor izvajalcev širi po izbornem občutku in v svoje okrilje jemlje predvsem izrazite oziroma originalne glasbenike, bo prav v tem mesecu izšel prvenec zasedbe The Puzzled, kvarteta, za katerega do pred nekaj tedni, ko sem zasledil najavo za promocijski koncert, niti vedel nisem, da obstaja. Toda ob branju predstavitvenega teksta sem takoj zastrigel z ušesi. V njem je bilo moč zaslediti nekaj zanimivih opisov oziroma opisnih terminov njihovega izraza, za katerega se pri nas zadnjih nekaj let odloča vedno več glasbenikov. To pa je glasbeno raziskovanje in stopanje izven okvirov konvencionalnosti ter potop v raznožanrska polja.

Zasedba The Puzzled nam na plošči, ki jo naslavlja aktualni naslov Bad Times For Bedtime Stories, predstavlja v prvi vrsti eno veliko glasbeno raziskovanje po stranpoteh, a tudi po že utečenih poteh, ki so jim člani zasedbe dodali veliko mero lastnega izraza. Na neki način že samo ime zasedbe nakazuje, v kaj so se spustili, oziroma napoveduje nekaj, kar je sestavljeno iz velikega števila koščkov, fragmentov različnih velikosti, barv in oblik. Nenazadnje nas na to opozarja že naslovnica.

Ploščo Bad Times For Bedtime Stories zaznamuje kar nekaj karakteristik, med katerimi so v prvi vrsti izkušnje, občutek za igranje ter nabor glasbenikov iz različnih vetrov. Idejni vodja zasedbe in hkrati avtor vseh skladb je bas kitarist Tibor Mihelič Syed, ki ga javnost pozna predvsem kot člana etno zasedbe Katalena. V zasedbo je povabil še tri glasbenike. Bobnar Marko Lasič sodeluje v Kombu Zlatka Kaučiča in v triu Trus!, ki je pred kratkim izdal prvenec. Harmonikarja Marka Brdnika smo ob Boštjanu Gombaču ter Branku Završanu lahko slišali v projektu Solistika, razen tega je tudi član zasedbe Miusow Quartet (tako kot Tibor Mihelič Syed). Kitarist Mario Babojelić je morda manj znan član zasedbe, ki se ji je priključil zadnji, sicer pa ustvarja tudi z zasedbo Relight.

Tempo plošče se giblje v nekakšni sredini, komaj kdaj konkretno poskoči, bolj ali manj ostaja v hipnotičnem, morda celo spiritualnem stanju. Primeren angleški izraz bi bil downtempo, in če se še malce zadržim pri tujih oznakah, bi lahko rekel, da gre občasno za nekakšen trip hop v neelektronski obliki in z dodatkom različnih primesi v poljubnih odmerkih. Četverec na plošči ponudi sedem skladb, praktično kompozicij, ki se odvijejo v slabi uri. Če bi njihov izraz želel predstaviti na kratko, bi lahko uporabil oznako avant rock, vendar bi to utegnilo zveneti preveč pretenciozno, morda tudi neprimerno. Dejansko je plošča večžanrska, tako da se je težko zapičiti zgolj v eno polje in skleniti, da je, denimo, osnova celote kitarska godba. Kitara je resda prisotna, vendar je v glasbo vpeta na precej neklasičen način. 

Naj se na hitro dotaknem konkretnih primerov. Skladba Black Cat With Bionic Legs je lep primer progresivne fuzije, več kot primerne za podlago kakšnemu filmu. Skladba se preliva skozi veliko prehodov, doživlja vrhunce, glasbeniki pa vseskozi ostajajo medsebojno povezani. V skladbi z leve slišimo zven surf rocka, z desne pa rockersko simfonijo v vsej njeni mogočnosti. Diametralno nasprotje je skladba In The Name Of G(o)ods, ki jo prežema temačnost, njen glavni adut pa sta nickcavovski vokal ter repetitivno ambientalna ritmika, pri čemer je vse skupaj potopljeno v hudo opojno omamo. V tretjo kategorijo spada skladba World Of Nothing, ki je že precej popevkarsko naravnana, in to predvsem v refrenu, ko vokal beži iz umazanije z verzom »Take me with you / Out of this world of nothing«.

Zasedba med skladbe navrže še za pest ali dve manjših ali večjih presenečenj, s katerimi pogumno jadra na odprto morje. Vmes vetrič njenega izraza aludira na to ali ono zasedbo, še najraje na kakšno Mr. Bungle ali, recimo, na Nicka Cava & The Bad Seeds. The Puzzled bi si tako brez težav predstavljal pod okriljem ameriške založbe Ipecac Recordings, kjer domujejo zasedbe podobnega kalibra.

Prvenec kvarteta The Puzzled je dodelan v tako rekoč vseh pogledih, aranžersko, produkcijo, izvedbeno. Morda mu na trenutke manjka le malce več hudomušnega in zafrkantskega duha, saj je mera resnobnosti vseeno nekoliko prezajetna. Vsekakor pa gre za izdelek, ki s širino daleč presega povprečje domače glasbene produkcije.