Razbijanje mita ali Orfej in Evridika povsem drugače

V Cankarjevem domu smo si v ponedeljek, 2. februarja, ogledali predstavo Orfej in Evridika Urše Majcen, ki jo je režiral Jan Krmelj (igrajo člani ansambla MGL), koreografija je delo Iztoka Kovača (plešejo plesalci En-knap Group) in glasba Saše Vollmaierja. Gre za okvirno zgodbo o Orfeju in Evridiki, v kateri Evridika preraste svojo vlogo pasivnega subjekta in ne želi več v svet živih. Orfej jo želi priklicati nazaj v življenje zaradi sebe, ona pa zavrača njun mit, saj se želi osamosvojiti, zato izbere svet mrtvih. Ne želi biti le ljubljeni objekt, na katerem bi Orfej še naprej gradil svojo idealizirano podobo, upre se klišeju idealizirane dvojine. Postane samostojna junakinja in dobi svoj glas, ni več le objekt ljubezni, mitiziran, a zato nič manj objekt projekcije njegovih čustev, ki jih Orfej potrebuje za svoj lastni mit. Evridika se loči od dvojine, postane sama svoja, četudi v svetu neživih. Pretrga odvisnost svojega obstoja skozi Orfeja in mu ne da priložnosti, da bi preko nje zavzel podobo mitičnega pesnika ter nanjo projiciral jaz, ki ni njen, ampak njegov. Njun po njegovi volji. Glasba je v predstavi vseskozi prisotna kot rdeča nit. Evridikin glas, s tem pa univerzalno ženski glas ali glas Kerberja, ki ga podaja ženski glas, odslikava dogajanje in ga komentira (zbor). Pri tem pa smo spet le pri iztočnici starogrškega zbora, ki v tokratni predstavi nima tako velike vloge. V uvodu in zaključku se pojavi pianist (Sašo Vollmaier), ki predstavlja odmev Orfejeve ljubezni in njune skladne harmoničnosti (melodika). Glasba v delu ostaja vsestransko prisotna, a nikoli povsem samostojna, temveč komentatorka in ilustratorka, ki daje okvir in značaj, označuje tudi posamezne like. Ostaja na ravni melodike (Orfej), zvoka (vse tri glavne zgodbe) in hrupa (Ixion, nesreča).

Evridika stopi iz sveta muz in izbranih ljubezenskih objektov v svet samostojnih ženskih osebnosti, ki so svojo samosvojo individualno pot plačale s smrtjo. Odpre vrata v njihove tragične zgodbe s prikazom njihovih smrti, kot da bi že s tem, da obstajajo brez družbenih predstav o tem, kaj je žensko, zaslužile obsodbo družbe, ki jo obrnejo proti sebi in dvignejo roko nadse. Tako postanejo presežek in s tem tujek v družbi, kar privede do samomora. A se za vselej iztrgajo pasivni ženski vlogi, klišeju tihega objekta, in raje izberejo svojo pot, ki jih vodi ven iz družbenih norm. Tako dobijo oznako norosti. Gre za tri literarne osebnosti: Virginio Woolf, Sylvio Plath in Sarah Kane. 

Orfejev svet prav tako ni več tisti iz njegovega mita, je nasilen (Ixion, Tantal, Sizif) in uničujoč (avto, v katerem umre Evridika). Zaman se trudi in pogaja s Haronom, zaman prepričuje Kerberja in Evridiko, postane priča zgodb vseh treh umetnic, poslušati mora ugovore protagonistov iz sveta mrtvih, prenesti mora Evridikin upor, soočiti se mora z zgodbami vseh treh tragično preminulih. Ni več junak, postane oseba, ki povezuje vse zgodbe med seboj, spoznava Evridikino novo »življenje«. Zaman se pregovarja, njegove mitične podobe brez Evridike ni več. Tudi Perzefona mu ne ponudi odrešitve, četudi z njo razvije dialog; pravi mu, da ljubezni ni v vodi, da je voda. In na koncu ga zapusti ter odide. 

Glasba je v predstavi vseskozi prisotna kot rdeča nit. Evridikin glas, s tem pa univerzalno ženski glas ali glas Kerberja, ki ga podaja ženski glas, odslikava dogajanje in ga komentira (zbor). Pri tem pa smo spet le pri iztočnici starogrškega zbora, ki v tokratni predstavi nima tako velike vloge. V uvodu in zaključku se pojavi pianist (Sašo Vollmaier), ki predstavlja odmev Orfejeve ljubezni in njune skladne harmoničnosti (melodika). Njegova vloga izraža pritajeno milino mitičnega sveta idealizirane ljubezni, sveta, ki je še en sam, čeprav osamljen, a znan in prepoznaven, v zaključki pa na podlagi spoznanja spet sam. Zgodbo treh žensk, ki presežejo klasični Evridikin mit in se s smrtjo povzdignejo v nesmrtnost, spremljajo mogočne orgle, ki s svojim mračnim bučanjem dajejo glas drami na odru, so torej spremljevalec treh tragičnih protagonistk. Besedi dajejo zvok, razpoloženje, atmosfero, težo, pezo in dramatičnost. Glasba v delu ostaja vsestransko prisotna, a nikoli povsem samostojna, temveč komentatorka in ilustratorka, ki daje okvir in značaj, označuje tudi posamezne like. Ostaja na ravni melodike (Orfej), zvoka (vse tri glavne zgodbe) in hrupa (Ixion, nesreča). Skozi Kerberjev ženski glas nas ohranja v Evridikinem svetu, medtem ko zbor v sebi drži nekaj starogrškega. Če drama sama osvobaja preko vsebine, je glasba na ravni spremljevalca in kontrastnost pripovedi ilustrira na ravni spevno–nespevno, kar ima seveda svoj namen. S spevnim opisuje Orfejevo lirično iskanje mitizirane žene in s tem njega samega, s kaosom in opresijo pa ponazarja silovitost in katastrofičnost vseh treh žensk, ki so se mitu podrejanja uprle in dale svojemu jazu lastno življenje, a tudi nasilnost in kaotičnost živega sveta. Kerber odslikuje novi Evridikin svet, zato ima ženski glas, zbor pa se oglasi kot komentator. Glavno besedo ima vendarle beseda, glasba ostaja na nivoju zvočnega pendanta, ki je vezan na kontekst in dobi lastno besedo v ključnih povezovalnih trenutkih, ko izstopi iz okvira. 

Predstava je v vseh ozirih izvirna, izrazno močna in sugestivna. Posebni naboj ima scena, ki preseneča z izvirnostjo idej, ki se vklapljajo v dogajanje. Tudi kostumografija nevsiljivo združuje klasično s sodobnim, mit se poveže z novim Evridikinim svetom, ki odraža povsem aktualen svet, obenem pa ostaja svetlobno zavit v temačni okvir. Nekoliko preseneti prizor Evridikine smrti, ki je podan kot avtomobilska nesreča, v kateri v eni polovici avta preživi Orfej, Evridika pa izdihne v drugi. Naslednji angažirani trenutki so, denimo, v opravah Ixiona ali Harona ter nekaterih drugih detajlih, medtem ko Kerberja domiselno predstavljajo trije ženski liki. Zanimivo je, da njuno nesrečo in Evridikino smrt še vedno spremlja pianist, ki igra atonalno, ko se njuna idila sprevrže v grozljivo krutost. Predstava teče kot sosledje posameznih prizorov, vešče povezanih z Orfejem, in vseskozi vzdržuje občutje srečanja s smrtjo, ki je nenehno prisotna. V njej ni padcev, nasprotno, nenehno nas zaposluje s pretehtano odmerjenimi dialogi ali pripovedmi. Skozi njeno poanto se moramo prebiti vse do konca in pri tem ni prostora za distanco, slediti ji moramo ves čas. Čas za refleksijo nam da šele po izteku. In glede na kompleksnost fabule lahko o njej razmišljamo še dolgo