Pravljičnost izvedbe

Okrogla Štihova dvorana Cankarjevega doma je bila v torek, 10. februarja, skoraj do zadnjega sedeža napolnjena z mladim občinstvom.  Priča smo bili premieri zanimive glasbene igre za otroke Kralj Matjaž. Uprizoritev je nastala v koprodukciji Glasbene matice (producentka Veronika Brvar) in Cankarjevega doma (producentka Barbara Rogelj). Libretist Tomaž Simetinger je v zgodbo mojstrsko strnil različice legende o kralju Matjažu, Alenčici in Turkih in jo za koncertni list strnil takole: »Zgodba v prvem delu vabi obiskovalce na ples z dobrosrčnim kraljem Matjažem in Alenčico. Ples se hitro konča, saj Turki Alenčico ugrabijo, Matjaž pa jo mora rešiti s svojo neustrašno vojsko. Ko se bitka približuje koncu in že vse kaže, da bo kralj Matjaž poražen, se mu odpre gora Peca. Matjaž se skupaj z Alenčico in vojaki umakne in zaspi.« Glasbeni matici iskreno čestitamo za odlično izpeljan otroški glasbeni projekt. Ne gre le za umetniško delo za otroke, temveč za predstavo, ki za svojo izvedbo potrebuje otroke (otroški zbor). Ker zasedba zahteva manjše število poklicnih glasbenikov, bi kljub izjemno zahtevni izpeljavi predstava morda lahko zaživela v širšem slovenskem prostoru, denimo v kateri od ambicioznejših osnovnih šol, kjer morda deluje odličen otroški pevski zbor z zavzetim učiteljem glasbe, ali pa v katerem od kulturnih društev. Zato bi si želeli, da bi predstava izšla tudi kot širše dostopno delo v papirnati ali spletni različici.

Skladatelj Matej Kastelic je delo napisal za tri odrasle pevske soliste, otroški zbor, klavir in historična glasbila, s katerimi je izvedbi vdahnil zven davnine. Matjaževo, to je slovansko glasbeno motiviko, je prepletel ali pa jo postavil kot nasprotje melodiki, ki spominja na turški melos. Pevske vloge kralja Matjaža (baritonist Lovro Korošec), Alenčice (sopranistka Rebeka Pregelj) in Turka (baritonist Lucas Somoza Osterc) so zazvenele suvereno in dovršeno, odpete so bile z muzikalno občutljivostjo in prepričljivo dramsko izraznostjo. Znatni pevski del dogajanja je pripadel Otroškemu pevskemu zboru Glasbene matice, ki ga je sestavljalo dvaindvajset otrok, odličnih pevcev, starih od osem do dvanajst let. Občudovali smo njihovo splošno igralsko zavzetost in pevsko zanesljivost tudi v večglasju. Ločeno ali skupaj so nastopali v vlogi vojske kralja Matjaža in v Turkovi vojski. Ob petju so prepričljivo odplesali tudi svoje slikovite koreografije (koreografija in asistenca režije Nika Založnik) – od strumnega stopanja v vojaški koračnici in slikovitega plesa v koncentričnih krogih do simbolne gestike. Odlično izpeljavo otroškega pevskega dela je nedvomno omogočil že skladatelj, ki očitno zelo dobro pozna otroške glasovne in izrazne zmogljivosti. V zvočno-glasbeno podobo je tako vključil glasno korakanje otroške vojske, zvok lesenih helebard, ki ritmično udarjajo ob tla, in govor v zborovski ritmični izreki, vse to pa povezuje petje, ki v kontrastih izraža celo paleto razpoloženj in občutij, od liričnih spevov do koračnic in nazadnje surovega petja. Otroški pevski zbor Glasbene matice je odlično pripravila Tadeja Kreča, ki je kot dirigentka na predstavi suvereno in zbrano povezala vse glasbene niti. 

Predstavo odlikuje minimalistično izbran inštrumentarij, ki pa popolnoma zadošča za izvedbo samostojnih inštrumentalnih delov in je v podporo petju in oblikovanju zvočne kulise. Svojo vlogo sta brezhibno odigrala Metoda Kink (klavir in korepetitorka) in Tilen Udovič (historična in ljudska glasbila). Pravljičnost izvedbe so pričarali barviti kostumi Anjane Pavlič Polšak, scenografija Andree Quadri in luč Urške Horjak ter številni asistenti in sodelavci predstave. Kljub prostorski omejenosti majhnega odra Štihove dvorane smo lahko uživali v koreografsko-scenskih in režijskih domislicah uprizoritve. Za odličen dramaturški lok je zaslužna režiserka in dramaturginja Eva Hribernik. 

Glasbeni matici iskreno čestitamo za odlično izpeljan otroški glasbeni projekt. Ne gre le za umetniško delo za otroke, temveč za predstavo, ki za svojo izvedbo potrebuje otroke (otroški zbor). Ker zasedba zahteva manjše število poklicnih glasbenikov, bi kljub izjemno zahtevni izpeljavi predstava morda lahko zaživela v širšem slovenskem prostoru, denimo v kateri od ambicioznejših osnovnih šol, kjer morda deluje odličen otroški pevski zbor z zavzetim učiteljem glasbe, ali pa v katerem od kulturnih društev. Zato bi si želeli, da bi predstava izšla tudi kot širše dostopno delo v papirnati ali spletni različici. Kot samostojne pesmi bi bili lahko uporabljeni njeni posamezni deli.  

Naj zaključimo z enim od sporočil predstave iz besedila Tomaža Simetingerja: »(...) ko boben vojaški zvečer zadoni, naj luna zaprede košček noči (…) Pozabi gorje, brat, ti stisnem roko, človek človeku prijatelj naj bo!«