17.11.2020

Pravi raj

Zapis ob glasbeni predstavi za otroke Afriški živalski raj še iz predkoronskega obdobja.

Klara Gruden

Iz glasbene igre za otroke Afriški živalski raj.
Foto: Janez Kotar

Zdi se, da ob misli na leto 2020 vidimo samo temne barve. V te ga je ogrnil novi virus, ki je zelo posegel v naša življenja. Hitro pozabimo, da je za nami že deset mesecev in da se je zagotovo vsakemu izmed nas v tem času zgodilo tudi veliko lepega: da smo obiskali veliko prijateljev, znancev, videli veliko lepih krajev in bili deležni lepih dogodkov. Čeprav sta letošnji položaj in prilagajanje novim izzivom med drugim kriva za pozen odziv na glasbeno predstavo za otroke Afriški živalski raj (v koprodukciji Glasbene matice Ljubljana, Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana in Cankarjevega doma), po vsem tem času spomin nanjo še ni zbledel. Čeprav glasba Antona J. Kropivšek ni bila slišati zahtevna, saj temelji na sodobnih spevnih songih, napisanih za otroške soliste, otroški pevski zbor in pianistko, nas lahko vedno znova navdušujejo te zahtevne, veččutne vloge pevcev, ki so jih pevci omenjenega zbora izpeljali odlično.

Ko smo vstopili v Štihovo dvorano Cankarjevega doma, kjer se je 31. januarja letos odvila premiera predstave, smo imeli občutek, da smo čisto zares vstopili v raj. Krožnost dvorane že sama po sebi oddaja posebno energijo, zaradi pripravljene puščavske scene z vsem zelenjem, katerega vzorci so s pomočjo luči odsevali po podlagah, pa je izgledala naravnost čarobno. Scena in luči pod vodstvom Jara Ješeta, scenske ekipe Cankarjevega doma, Samirja Botonjića in Roka Rejca so bile prvo, zaradi česar so se nam zasvetile oči, in to ne samo otrokom, pač pa tudi odraslim. Vzdušje v dvorani je zagotovo poskrbelo za to, da se je avtor besedila, Tomaž Vrabič, spominjal svojih otroških let z nostalgijo. Pred predstavo nam je namreč zaupal, da je bil prvi mejnik, ki ga je vodil do tega gibkega besedila v rimah, njegov obisk živalskega vrta v Zagrebu. Tam je prvič v življenju videl krokodila. Tega je bil zelo vesel, a krokodil je bil zanj preveč miren. Želel si je, da bi skakal v vodo, lezel ven ali počel še druge vragolije. Morda je bil ravno ta »primanjkljaj« povod, da je bilo v Afriškem živalskem raju drugače. Kot je dejal sam: »Predstavo sem napisal tako, kot bi jo jaz želel slišati kot otrok.«

Krokodilov sicer ni bilo, a živali, ki so bile del zgodbe, so bile vse prej kot mirne. Nevaren samotar kafrski bivol, svinja bradavičarka z repom kot antena, podzemska svinjka na lovu za termiti, noj s peščeno uganko, kameleon, ki menja barve kot za šalo, zvita strupenjača mamba, plešoči ptičji bojevniki, ponočnjaki lemurji in prepirljive hijene – vse te živali je spoznala Tinka Tonka, ki je bila glavni lik zgodbe. Preden jih je spoznala, se je doma kratkočasila s prebiranjem knjig o živalih. Domače je prepoznavala kar miže, spoznati pa je želela še vse tiste iz afriške savane in deževnega gozda, zato si je privoščila dolg potep na sončno celino in tam neustrašno sklepala poznanstva s temi nenavadnimi živalmi. Nekatere so jo s svojo naravo in vedenjem spravile v kočljive položaje, vse pa so jo tako očarale, da jih je dokumentirala na slikarskem platnu.

Navihanost, radovednost, pustolovski duh, igrivost in vse kočljive položaje je humorno, nič pretirano in izredno simpatično prikazala in odigrala profesionalna gledališka in filmska igralka Alja Kapun v glavni vlogi Tinke Tonke. Njen vložek je bil tako dovršen in poln humorja, da je z njim držala nit in pozornost čez celo predstavo. Da je bila duhovita, niso odražali le vsi nasmehi obiskovalcev, temveč tudi pevci Otroškega pevskega zbora Glasbene matice Ljubljana pod vodstvom zborovodkinje Tatjane Dolenc Marinšek z Metodo Kink ob klavirju. Celo oni so se med predstavo ves čas smejali glavni igralki, in to kljub vsem vlogam, ki so jih imeli: enoglasno in dvoglasno petje, telesno nakazovanje marsikaterih podrobnosti zgodbe, premikanje po prostoru …, vmes so se celo spremenili v grmičke. Čeprav glasba Antona J. Kropivšek ni bila slišati zahtevna, saj temelji na sodobnih spevnih songih, napisanih za otroške soliste, otroški pevski zbor in pianistko, nas lahko vedno znova navdušujejo te zahtevne, veččutne vloge pevcev, ki so jih pevci omenjenega zbora izpeljali odlično. Za to so bile zadolžene tudi njihova pevska pedagoginja Tanja Rupnik in obe asistentki zborovodkinje, Neža Križnar in Tina Poljanšek.

Alja Kapun ni bila del predstave le kot igralka, ampak je bila po besedah režiserke Eve Hribernik zelo pomembna za vse mlade igralce, saj je stik s profesionalno igralko nanje vplival zelo pozitivno in so se zato lažje vživeli v igro. Glavna igralka je pred predstavo poudarila, da bi bilo dobro, da bi vsi skupaj spremenili izrazoslovje in bi namesto tega, da igralec na odru igra, govorili o tem, da se igra. Tako bi bile po njenem mnenju vloge vedno izpeljane igrivo, radoživo in iskreno. Očitno je to miselnost uspešno prenesla na mlade igralce, ki so bili brezmejno igrivi in dovršeni: veter (Lan Zupančič, v zamenjavi Bernard Dobravec), tajnik in bivol (Loti Rozman, v zamenjavi Klara Gantar/Uma Freja Prosen), kameleon in lemur (Uma Freja Prosen, v zamenjavi Zarja Anželj), podzemna svinjka in mamba (Klara Gantar, v zamenjavi Žana Todorović Goričan) ter svinja bradavičarka in noj (Brina Rednjak, v zamenjavi Eva Ipavec). Za svoja leta so pokazali neverjetne igralske spretnosti in se z odlično izgovorjavo in oponašanjem povsem vživeli v naravo posameznih živali. 

V vse eksotične živali, četudi ne tako dobro znane, smo se zlahka vživeli tudi obiskovalci predstave. K temu so zagotovo pripomogli izredno lepi kostumi kostumografinje Anjane Pavlič. V njih so na koncu zaplesale še hijene, ki so se poleg vrhunskega in zelo gibčnega plesa prav tako popolno vživele v svoje vloge. To so bile plesalke Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana Aurora Maria Anžlovar, Manca Eržen, Naomi Uma Zorman, Živa Lavriša, Jara Sofija Ostan in Neža Rogl. Svetovalka za gib je bila Simona Kočar, koreografijo pa je sestavila Jana Kovač Valdés, ki je povedala, da je za ta izziv izbrala posebna dekleta, ki so že sama avtorice koreografij. Plesni vložek je dodal vrednost predstavi in lahko smo začutili, kako neprecenljivo je združevanje različnih umetnosti.

Za tako čudovito predstavo niso zadolženi le tisti, ki jih vidimo na odru in jih omenjamo v tem odzivu. V ozadju je ogromno dejavnikov in ljudi, ki so skriti očem. Če se tega zares zavedamo, take dobre predstave tem bolj cenimo. To je poudarila tudi režiserka Eva Hribernik, ki je dejala, da je gledališče rezultat medsebojnega dela, zaupanja in skupine. Po generalki je ostala brez besed, kar je po mnenju Veronike Brvar (ki je bila poleg Barbare Rogelj ena izmed producentk) neverjetno in lahko ob tem samo osupnemo. Ne preseneča nas, da se ji je to zgodilo, saj smo brez besed ostali tudi mi. Na koncu predstave so za piko na i sodelujočim podarili eksotična darila (banane in ananas), kar je predstavo povezalo v harmonično celoto. Kljub trinajstim ponovitvam pa smo mnogi za zadnjo predstavo, 8. 2. 2020, ostali brez kart, in samo upamo lahko, da se bo predstava v vsej svoji igrivosti, dovršenosti in pozitivnosti še kdaj vrnila na spored.