Zmagovalni, jubilejni, častni krog

Tisoči koncert. Impozantno, simbolno, jubilejno. Pri nas pogosto slišimo izvajalce, češ da so igrali po »(par) tisoč koncertov«. Morda, če/ko so v kakih drugih časih nastopali večkrat na dan. Izračun je v osnovi dokaj preprost: petkov in sobot je skupaj sto na leto, tako da dobrih dvajset let nanese tisoč nastopov. Ampak tisoč je velika številka. Če pogledamo, recimo, trubadurje ali rockerje: Bob Dylan je od začetka šestdesetih let do letošnjega decembra koncertiral 3931-krat, in še nastopa. Metallica je zadonela 2113-krat, enako The Rolling Stones, čeprav sta med bendoma dve desetletji razlike. Toliko za kontekst, kaj pomeni tisoč koncertov. Mi2 je, skratka, bend, ki se kreativno zaveda, kaj je bil, ne da bi bila nostalgija vse, kar je ostalo. Tej »sveži nostalgiji« morda manjka dovtipov, kakršne je premogel album Decibeli. Če bi radi slišali, kako je Mi2 postal tako klasičen bend, bo pravi album kar Decibeli. Če pa bi radi slišali, kako Mi2 to ostaja in neguje, potem vzemite v roke Tisoči koncert. 

Bend Mi2 je do Tisočega koncerta po lastnem in, verjamemo, preverjenem štetju prišel v osemindvajsetih letih. In ko je preštel štirimestno številko, je to storil na klasičen, uglajen, simbolen način – v Križankah. Po tem, ko so v bendu dvajsetletnico praznovali v Tivoliju, vmes pa z Dan D na Ritmu mladosti nastopili v Stožicah, so Križanke kot vzajemni kompliment. Generacijski rock vrstniki so ob Plečnikovi dediščini nastopili precej prej: Big Foot Mama leta 1999, Siddharta leta 2002, Dan D leta 2009. 

Za Mi2 je Tisoči koncert povrhu drugi koncertni album, dobro desetletje po prvem Decibeli (2012). Ta je izšel kot dvojni koncertni album na cedejki in kot trojni vinilni album, kar je rariteta. »Mi2 na trojnem koncertnem vinilnem albumu Decibeli ponujajo retrospektivo, ki vsebuje vse bistveno od njihove najboljše ljubezenske pesmi do rokenrola in bluesa rogaške vsakdanjosti in klubskih afinitet,« je Matej Krajnc pisal takrat za Odzven in pretresal (ne)kontinuiteto hitov, ki jih je po Pojdi z menoj v toplice začelo primanjkovati. Minulo desetletje je bilo za Mi2 več kot uspešno, seveda najbolj zaradi Čiste jebe (2014). S tem komadom je bend naredil vse in vse je bilo, kakor mora biti. Čista jeba je bil hit, in čeprav nima pretirane estetske vrednosti, kar prizna tudi Tone Kregar, je med vrsticami prinašal trdo sporočilo. Je pa znova zaigral na čustva premešane, a zahtevne publike. Mi2 je tedaj dokončno spoznal, v čem je kot bend dober. Saj so bili še trši momenti tudi na albumu Rokenrol (2010), ki pa je bil bolj singlovski. In tako so minevala leta, koncerti so se množili, prišla je epska dvajsetletnica v Tivoliju (2015). In zdaj okrogla koncertna obletnica. Pri Mi2 obletnice delujejo nekoliko ..., morda ne ravno okorno, a dejstvo je, da ne gre za medijsko najbolj prodoren bend, ki bi dal kaj na to. Važna je vsebina, muzika, doživetje. Pa vendarle. Tisoči koncert je sploh po albumu Črno na belem (2021) samoumeven in hkrati pogumen. Je (samo)potrjevanje in učvrstitev. Kajti Tisoči koncert ima kar osem od enajstih skladb z albuma Črno na belem. Kar niti ni najbolj nenavadno. Še bolj izstopa to, da na njem ne najdemo udarne uvodne skladbe Joj, joj, joj, ki je bila tudi popevka tedna na Valu 202, niti šegavega Čavuna, ki je znal izstopati na radijskih postajah. Morda še bolj nenavadno pa je, da so se v Mi2 oprli ravno na zadnji album. Kar je za tisoči koncert in za tako prizorišče povedno. 

Prvi trije komadi so nepričakovano vsi z zadnjega albuma. Kakor nekoč je v najboljšem primeru melanholična skladba in štrleče neuvodna za uvodni komad. Drzna izbira, ki stavi na to, o čemer je govoril Jernej Dirnbek – Dimek: »Glede na to, da približno pol fac že kar poznam: kaj vas drži? Kaj mora bit človeku, da pride tisočkrat poslušat en in isti bend? Eno Štajersko nebo v zahvalo.« Ampak do Štajerskega neba na albumu dobimo še živahnega Adama in Evo ter komad Midva, kjer Mi2 zveni post-nostalgično na sodoben način z željo po posodobitvi. In še preden pride Štajersko nebo, se pokaže razlika v primerjavi z Decibeli. Davor Klarič je po Čisti jebi, kjer je že polagal svoje prepoznavne prste na klaviature, postal polnokrvni majstore in je dobil večjo vlogo, zlasti ko se je v živo umaknil Egon Herman – Srajca, ki je prvi žgal solaže na Črtici, ko sta bila Mi2 le Dimek in Robert Firer – Fiki. S Klaričem je Mi2 postal bend, ki se lahko udobno namesti v srednja leta z zapolnjenim, subtilnim zvokom. Srajca se je vmes umaknil, čeprav so bile njegove solaže in tudi (so)avtorstvo izdaten podpis. Zamenjava v obliki izkušenega kitarista Francija Zabukovca je suverena, ampak tako kot je Boštjan Imenšek na Decibelih deloval bolj ko ne prehodno, tudi zdaj čutimo nekakšen manko, in to v, ironično, presežku melodij. 

Tisoči koncert ima svoje svetle momente, ko novejše komade pritakne med prepoznavne. Stara duša med Zbudi me za 1. maj in Hči vaškega učitelja delujeta udarnejše kot na aktualnem albumu. Obenem tudi bolj prepoznavni komadi, kot sta Sv. Margareta (2006) in Čakal sn te ko kreten (2010), ki sta bila oba že na Decibelih, ohranjajo osnovni zagon. Križanke pokažejo konsistenco in dejanski koncertni občutek, ki ga Decibeli niso mogli dati, saj je šlo za radijsko in koncertno izkušnjo. A če kje in kdaj, se zdaj potrdi, da ima Kregar še vedno oster, poln, izjemen vokal. Morda ponekod celo še bolj izpiljenega kot pred desetletjem. Za Tisoči koncert sicer velja podobno kot za Decibele: redko si privošči več, koncertno več. Če pogledamo seznam skladb, odigranih v Križankah, in seznam s tradicionalnega špila v Cvetličarni,  je razlika očitna. Slepi šus je tak novejši primer, kot je bil tedaj Haiku – tip komada, ki ima vse, a mu nekje nekaj zmanjka, da bi sodil v prvo kategorijo. Si pa drzne. Presežno vrednost morda ponudi pesem Dobrodošli na dvor z istoimenskega albuma. Ja, tudi zato, ker je to edini trenutek, kjer Tisoči koncert postreže z gostom. »In za takega gosta smo izbrali en tak žleht komad,« je Kregar pojasnil ob napovedi Tineta Matjašiča (Alo!Stari). Za hip nas spomni na to, da je Mi2 tudi rifovski bend. Ne le studijsko s skladbama Dobrodošli na dvor in Maybe Baby (2006), ampak že prej z Ostal sn brez benzina (1999) in celo plejado na prvencu z Nategni pobegni, Na škarpi sn sedau in Zamisli se (1997). 

Da so v Mi2 vmes našli tudi akustično koncertno linijo, je že skoraj nujnost. Vsi prvokategorniki so prešli na akustiko, celo Big Foot Mama. Tisoči koncert dobi raztegnjeni akustični del, ki najbrž deluje še bolje v živo. Lanski sneg, Šlager, Samo tebe te imam, Julija in Počasi Matilda so komadi, izpostavljeni kot zgodbe, pri čemer se Počasi Matilda in Lanski sneg nehote naslonita na »klasike«. Kar sledi po tem, je bolj ali manj železni repertoar. Visoka pesem (2014) je najboljši tekst v zgodovini skupine. Sledi Sladka kot med (2010), ki jo je Dimek cenil kot Kregarjevo najboljšo. Ampak v Cvetličarni je leta 2010 komad na Decibelih imel nekaj več, bližino, skupnost, hrupnost. Nekaj, česar Križanke ne morejo dati, kljub renomeju. Je pa zato vokalna izvedba perfektna. V tej maniri je potem novinka Le zaspi produkcijski poizkus, kako v stilu Muse modernizirati nekaj, kar ne potrebuje nujno modernizacije. Kot velja tudi za Proklete vijolice, ki so bile domiselna replika z omejenim rokom trajanja. 

Finiš je nujen in dobrodošel. Z izjemo Vstati in obstati so vsi ostali komadi že dobili osrednjo vlogo na Decibelih. Zato je Tisoči koncert lahko tudi koristno in upravičeno preizpraševanje repertoarja, ki se izteka proti vsemu, kar je nastalo, ko je Mi2 nastajal. Ko bil sn še mali pizdun (2002) je zdaj še bolj zahvala, Črtica (1997) je obnova začetka, a ji manjka moči izpred desetletja, Pa si šla (2000) pa je neke vrste kolektivni iztegnjeni sredinec. In res za konec imamo dvojni titanski bis paket: Pojdi z menoj v toplice in Odhajaš.

Tisoči koncert je koncertni album, ki je v prvi vrsti jubilej, spomenik. Nima takega šusa kot Decibeli. Je zlasti častni krog, pregled. Na prizorišču, ki iz benda, kjer Robert Novak – Flik na basu deluje vse čvrsteje, Igor Peter Orač pa na bobnih zvesto, izvleče retrospektivo bolj sredinske sorte. Za Mi2 je to jubilej, a ne mejnik, kakršen je brez prelomnosti bil prvi koncertni album Decibeli (2012). Drugi koncertni album je predvsem zmagovalni krog, v katerem se čuti želja benda, da bi dokaj prezrti album Črno na belem (2021) dobil ustrezen kontekst in relevantnost. Mi2 je, skratka, bend, ki se kreativno zaveda, kaj je bil, ne da bi bila nostalgija vse, kar je ostalo. Tej »sveži nostalgiji« morda manjka dovtipov, kakršne je premogel album Decibeli. Zato bi bilo dobrodošlo ugotoviti, kje in kako bi zvenel koncertni album Mi2 v letu 2023. Če bi radi slišali, kako je Mi2 postal tako klasičen bend, bo pravi album kar Decibeli. Če pa bi radi slišali, kako Mi2 to ostaja in neguje, potem vzemite v roke Tisoči koncert.