Ker so h'teli bit' tu pa tam malo sami ...

Trojne vinilne plošče v naših krajih niso ravno vsakdanji pojav, že v časih, ko so bili vinili poleg kaset edini nosilec zvoka, ne, kaj šele v časih, ko povsod sekljajo kulturne respiratorje, kot denimo tisti izterjevalec iz Alana Forda, ki je prerezal svečo, ker je bila elektrika že zdavnaj passé, rezati pa je kljub temu moral. V naših krajih (govorimo o tedanji skupni državi) ni bilo niti veliko dvojnih plošč, ideja o trojnem albumu pa se je posvetila kvečjemu kakšnemu Johnnyju Štuliću. Iz zgodovine pop-rock glasbe je verjetno najbolj znan primer Georgea Harrisona, ki je leta 1970 izdal trojni album All Things Must Pass, Frank Zappa si je tudi rad privoščil, drugače pa so v več kosih izhajali večinoma koncertni albumi; pa seveda opere, a to je že druga zgodba.

Novica, da Mi2 izdajajo trojni vinilni album, je pred časom precej odjeknila v medijih. Vinilne plošče so tačas spet v vzponu, a pri nas je kupna moč, namenjena nosilcem zvoka, v zadnjih letih izjemno padla, ljudje pa so v devetdesetih množično metali stran stare gramofone. Med drugimi tudi pevec zasedbe Mi2, Tone Kregar, ki je obljubil, da si bo zdaj kupil novega. A za tiste ptice in ptičnike, ki se nam še nabere pena na ustih, ko slišimo besedo LP, in očitno nas kljub vsemu ni tako malo, je tovrstni izid vreden posebne pozornosti.

Mi2 so na trojno vinilno ploščo Decibeli – na tiskovni konferenci ob izidu so zaupali, da porod niti slučajno ni bil lahek – zapisali štiri koncerte: dvojne Izštekane (prvič 2003), nastop v oddaji Klub klubov (2009) in tistega iz Cvetličarne (2010). Če bi rekli, da gre za »live« best of, bi bili nekoliko krivični do izvajalcev (sami sicer na spletu govorijo tudi o tej opciji); trojni album funkcionira bolj kot antologija ali retrospektiva, čeprav »best of« seveda imajo. Tudi nastop v Studiu 14 ob izidu albuma je potrdil, da gre pravzaprav za koncept, nekaj takega, kar je leta 1986 naredil Bruce Springsteen s petornim albumom Live 1975–85. Narediti rezime nekega obdobja – Mi2 so skupaj že 15 let – ter pogledati, kako in kaj je bilo, kje so kot koncertni bend, kar je v rokenrolu ena od ključnih stvari, hkrati pa tudi arhivirati nekatere trenutke, za katere bi bilo škoda, da bi se izgubili.

@http://www.youtube.com/watch?v=ZDautZ69xVs@

Prerez ustvarjanja Mi2 je bil, kot rečeno, dobro zamišljen; na koncertih so igrali pravzaprav vse, zanemarili niso nobene plošče, kar pomeni, da spisek pesmi prinaša vse od Črtice do Rokenrola. Že iz studijske diskografije je razvidno, da so Mi2 ves čas napredovali kot bend, predvsem po fiksaciji zasedbe nekje pri drugem albumu, ko je iz dua nastal kvintet; ta se je nameril igrati dober rokenrol z besedili, ki se ne vrtijo okrog klišejev ali najstniških tem, kot se to dogaja pri večini tovrstnih bendov pri nas, ki igrajo na štadionih ali v Križankah. Tematika vsakdanjega življenja je pri Mi2 osmišljena tudi bivanjsko, bodisi da gre za opisovanje življenja »dečkov s Sotle«, kjer so korenine benda, bodisi (in to se ves čas prepleta) za ljubezensko tematiko. Posebej razveseljiv je parodični element v besedilih in pristopu k aranžmajem, česar se komercialni bendi redko lotevajo, in če se, je rezultat porazen, saj pri nas parodija večinoma še vedno pomeni zgolj šale na prvo žogo, gostilniški humor. Mi2 so se tem pastem lepo izognili, njihov humor je kultiviran, kar jih v teh časih postavlja vsaj za nekaj stopničk nad pop-rock konkurenco, tisto, ki je bolj vidna v medijih. Tudi v bolj hitovsko naravnanih pesmih, ki jih je zadnja leta manj (ena zgodnjih in najbolj znanih je gotovo Pojdi z menoj v toplice), je slutiti nekakšno nadgradnjo gostilniške linije; kot je dejal že Janez Menart, vsaka beseda je dobra za poezijo, če veš, kam jo postaviti. V zadnjih letih pa so Mi2 z dobro odmerjeno satiro na slovensko stvarnost in mentaliteto v mainstreamu (nastopali so navsezadnje na nacionalni TV) podrli kar nekaj tabujev in dokazali, da se, tudi če si popularen rock bend, da prestopiti mejo golega zabavanja najstnic in diskotekarjev ter mladim po ovinku pripeljati inteligentne refleksije na vsakdan, podprte z žeženjem, če že hočete. Ne undergroundskim žeženjem, ampak s kultivirano, a intenzivno glasbeno podlago. Ki zna biti tako akustična kot električna, odvisno od nagibov. Tudi turneja ob izidu trojčka vključuje intimne akustične nastope in tiste bolj razturaške, rokenrolske.

Vse to so v dveh šusih pripeljali tudi na trojni vinil ali dvojni CD, kjer umanjka nekaj bolj akustičnega špila z Izštekanih. Vseeno je na ploščah vse, kar je »essential« – od njihove najboljše ljubezenske pesmi, Zbudi me za 1. maj, do rokenrola in bluesa rogaške vsakdanjosti in klubskih afinitet, ki vključuje vse možne teme (Jebiga bluz, Ko bil sn še mali pizdun, Štajersko nebo, Pornoromantika). Mi2 se v teh dneh splača ujeti v živo in slišati, kako se glasba z vinila pretaka na odru. Zanimivo bi bilo, če bi bend naslednjo studijsko ploščo izdal samo kot vinilni LP. MP3-jev smo siti do grla, cedeje nam mimogrede kdo polije z malinovcem, Toneta Kregarja pa bo treba nujno povprašati, ali je že kupil tisti gramofon ...