Rokenrol je mrtev, živel rokenrol!

Oni dan sem skupaj s kolegi iz nekaj bendov prve frontne linije slovenskega rocka (saj ne vem, kako bi nas sploh poimenoval – najboljši nismo, najbolj predvajani tudi ne, kaj šele najhitrejši ali najglasnejši, popularnost pa je ravno tako relativen in bolj iz trte izvit izraz; zato morda recimo tistih bendov, ki so na koncertnih plakatih poletnih festivalov napisani »v velikem fontu«) sodeloval pri nekem skupnem projektu. Lepo nas je bilo videti skupaj. Čvrsto stiskanje rok, glasni pozdravi in steklenica žganice, ki je nesebično krožila od ust do ust med predstavniki skupin Dan D, Big foot mama, Niet, Siddharta in Mi2, so pričali, da med glasbeniki, ki se izražamo ob hrumenju električne kitare, vladata sloga in vzajemno spoštovanje in da se ob snidenjih razveselimo drug drugega kot nekdanji sošolci, ki se srečajo na obletnici mature.

Debata je od muzike kmalu prešla k bolj življenjskim temam, na otroke, kronične bolezni, težave z gibčnostjo in spanjem, skratka radosti, ki spremljajo človeka v srednjih letih. Le kako bi lahko bilo drugače?! Na sceni smo dvajset in več let in naš, ne nujno najbolj zdrav način življenja je na prisotnih pač pustil določene posledice. Zato bi bilo logično in prav, smo se strinjali, da se počasi zavemo situacije in prepustimo oder mlajšim kolegom.

Tu pa se pojavi težava. Ne bom trdil, da se po naši generaciji, ki je v glasbene vode zajadrala sredi devetdesetih (mednjo vsekakor prištevam vsaj še Zmelkoow, Elvis Jackson, Tabu, Zaklonišče prepeva, Demolition group …) in se je – eni prej, drugi kasneje – utrdila na sceni v začetku tega tisočletja, ni v Sloveniji pojavil več noben omembe vreden rock sestav. Daleč od tega. Kar nekaj sem jih imel priložnost slišati na skupnih nastopih pa tudi radio je v naši hiši ves čas prižgan, tu in tam si ogledam celo kakšno TV oddajo z glasbeno vsebino. A pravega buma, kot sta ga kot relativno mladi zasedbi doživeli Big foot mama in Siddharta, v nekoliko manjši meri pa še kdo od zgoraj naštetih, vendarle nisem zaznal. Še največji preboj, vsaj v koncertnem smislu, je zadnja leta uspel Hamotu in njegovi skupini Tribute to love, čeravno tu ne moremo govoriti o novincih na sceni, saj ima njihov glasbeni staž vsaj tako dolgo brado kot sam Hamo. Escobars, Happy Ol McWeasel in I.C.E. zaenkrat še čakajo na prestop najvišje stopnice do velikega odra. Zadnja leta medijsko zelo prisotnih Muff, Manouche in Bilbi, vseh po vrsti zelo izvirnih in kakovostnih predstavnikov svoje zvrsti, pa vsaj po mojem skromnem mnenju stilsko ne moremo uvrščati med tipične predstavnike rockovske glasbe.

Pa me je prešinilo ob tem, da pravzaprav ta naš slovenski problem niti ni tako zelo specifičen. Nisem kak hud poznavalec svetovne glasbene scene, a zaradi že prej omenjenega radia in televizije tiste odmevnejše stvari vseeno opazim. Vprašal sem se, katero veliko ime je v zadnjih desetih letih zasijalo na svetovni rock sceni. Muse in Foo Fighters izvirajo iz istega obdobja kot slovenski bendi iz uvoda tega sestavka. Kings of Leon, Franz Ferdinand, The Black Keys in Arctic Monkeys so se pojavili v prvih letih tega tisočletja, vsi po vrsti pred letom 2003. Tu je še band Nickelback, ki pa ga še poslušam težko, kaj šele da bi pisal o njem. Čeprav gre za velika imena, ki so sposobna napolniti Wembley stadion in zbrati nekaj deset tisoč obiskovalcev na koncertih širom sveta, je njihov domet v primerjavi z evforijo, ki so jo desetletje poprej ter kmalu po svojem nastanku sprožili Guns N' Roses, Nirvana, Pearl Jam, Oasis, Green day in Offspring, vendarle precej skromnejši. Se še spomnite popisanih šolskih torb in peresnic? Se še spomnite glasbenih želja na radijskih postajah, lestvic najbolje prodajanih plošč in ponavljajočega se predvajanja komadov po MTV-ju? Frizur, ki so želele biti podobne njihovim vzornikom? Vse to danes deluje kot neka že davno pozabljena zgodba.

Tudi podatki o koncertih in številu obiskovalcev na njih govorijo v prid starejšim izvajalcem. Tu še vedno kraljujejo U2, AC DC, Bruce Springsteen, Bon Jovi in The Rolling Stones. Okej, nekaj razlogov za to imajo gotovo tudi vedno višje cene vstopnic, ki so najstniško-študentski populaciji skoraj nedosegljive, medtem ko njihovi starši lažje odštejejo tistih 100 evrov, kolikor znaša obisk koncerta največjih. Pa konec koncev tudi to ne more biti izgovor. Ko sem se dobri dve dekadi nazaj še kot dvajsetletnik odpravil na koncert Guns N' Roses (z gosti Faith no more in Soundgarden) na Dunaj, sem moral za to žrtvovati kar lep del zaslužka od svojega počitniškega dela. Pa to takrat sploh ni bilo vprašanje. Tudi če bi bile cele počitnice podrejene temu koncertu, bi bil tam.

Čeprav je moj današnji prispevek posvečen mainstream rocku, s tem ne želim zmanjševati pomena njegovih alternativnejših različic, ki bogatijo to glasbeno zvrst. Danes obstaja kup dobrih indie rock bendov z zelo zanimivimi slogovnimi in trženjskimi pristopi. A vendarle menim, da za pravo popularizacijo rock glasbe niso dovolj. Dejstvo je, da mlada generacija, tako pri nas, kot globalno, že dobro desetletje in več nima svojega vrstniškega rock idola. Namenoma puščam ob strani vprašanje, ali je za to kriva kura ali jajce, a posledice takšnega stanja so jasne. Rock glasba postaja nekaj, s čimer se mladi v masovnem smislu ne enačijo več, prepuščajo jo srednji generaciji, generaciji svojih staršev. In ker na mladih svet stoji, lahko iz tega izpeljemo en sam logičen zaključek: brez novih čudežnih dečkov, ki bi obnoreli mladež in sprožili še eno manijo, bo rokenrol, tako kot njegovi glavni protagonisti, obsojen na še nekaj trdnih srednjih let, ki mu bo sledilo počasno, a neizbežno staranje. Na žalost vanj zaljubljenih staršev in verjetno olajšanje njihovih otrok. Zatorej, živel rokenrol, dokler si še med nami! Lepo je bilo, dokler je trajalo …