28.08.2015
Smrtno resno, brez laži
Zasedba Dan D letošnje leto zaznamuje z dvema ploščama. Na dan mrtvih so napovedali izid še enega albuma, kjer bo veliko več prostora namenjenega elektroniki. V tem medčasju se nam je spovedal Nikola Sekulovič.

Ne glede na vse donosne razsežnosti je bil res že skrajni čas, da je turneja Tiho potihnila. Namreč, hitro se je moč navaditi na udobno uravnilovko, ki je sicer prijazna za številko na tekočem računu, nikakor pa ne v ustvarjalnem smislu. Logično je postalo, da bodo morali dandejevci enkrat kmalu narediti radikalen rez in znova priklopiti svoje instrumente na elektriko, da bi nahranili svoj zatajeni rockerski ego. To se je zgodilo pred kratkim, ko so izdali robustni album premetanega naslova DNA D in z njim dokazali, da so v svojem pravem praizročilu pravzaprav rockerji, ki jih tu pa tam zanese, s čimer smo prišli tudi do druge ali nove zgodbe na njihovem letošnjem meniju. Na dan mrtvih so napovedali izid še enega albuma, kjer bo veliko več prostora namenjenega elektroniki. V tem medčasju se nam je spovedal Nikola Sekulovič.
Po nekaj letih, reciva temu, dobičkonosne »tihomanije«, je Dan D napovedal projekt v dveh delih. Toda še preden se posvetiva sedanjosti, se za hip ozriva v preteklost. Kako si razlagaš prehojeno tiho pot in fenomen tihomanije v celoti?
Radi si poenostavljamo življenja, da bi se lažje prebili skozi realnost. Nekatere stvari pa žal niso enostavne. Projekt Tiho se je moral zgoditi, saj je bil terapija za odnose v bendu, kar se je najprej pokazalo v zmanjšanju alkohola in potem lažjem razumevanju sebe, skupine in ljudi okoli nas. Prišli smo do pomembnih zaključkov za nadaljevanje, kar nas je tudi pripeljalo do letošnjega albuma v dveh delih. Prvi je izšel na prvega aprila, drugi izide prvega novembra. Oba datuma sta namerno simbolična – eden je bolj šaljive narave, drugi precej manj. Življenje in smrt. Znotraj obeh se gibljejo naša življenja in naši odzivi na realnost.
Ali je med obema projektoma kaka stična točka, kako logično (ne naravno) nadaljevanje zgodbe ali pa se je nasprotno vmes zgodil radikalen rez in ste preko njega oziroma s tega stališča odprli novo prihodnost?
Vsa stvar je zastavljena zelo zares, saj se nismo zgolj poigravali z glasbo, temveč smo dregnili tudi v stvari, ki jih še sami ne razumemo najbolje. Mislim predvsem na vprašanje genetike, DNK-ja: zapletenost in enostavnost, kodiranje in dekodiranje informacij, vztrajnost in dovzetnost za mutacije, ki niso nujno negativne, kot nam običajno želijo prikazati.
Dobro leto in pol smo delali na izbranem materialu, in ko smo ga posneli, smo se dobesedno sneli z verige ter v dveh dneh izbruhnili še dodatno dozo materiala. Ena sama dvojnost: trdo in sistematično na eni strani ter spontano in nepreračunljivo na drugi. Prvoaprilski album je zaznamovan s šalo, četudi smo mislili smrtno resno, v prvonovembrskega, ki naj bi bil smrtno resen, pa smo dodali nekaj humorja.
Torej je moč govoriti o dvojni konsolidaciji v bendu – po novem tako navzven kot navznoter, čemur je služila turneja Tiho in vse med njo in po njej.
Povedal bom enostavno in brez dlake na jeziku: smo v vojni! Vsakodnevno smo na številnih frontah, najsi gre za zdravstvo, politiko, gospodarstvo, glasbo, radio, vprašanje slovenskih kvot … Z vseh strani na nas »špricajo« neke grožnje in znotraj njih se lahko hitro izgubiš. Najlaže se je prilagoditi in na ta način preživeti. Druga pot je spopad z realnostjo ter na ta način – lahko tudi brez višjega cilja, a bolje je z njim – poskusiti krojiti svojo prihodnost.
Kaj je bil glavni razlog, da ste prejšnji projekt kljub vnaprejšnjim obljubam o le peščici klubskih koncertov raztegnili v »nedogled« in ga na ta način deloma tudi razvrednotili, saj je izgubil tisti sijaj enkratnosti in postal dejstvo?
Težko se je upreti zgodbi o uspehu, sploh če si že vnaprej deležen opozoril, da takšna glasba nikogar ne zanima. Na zadovoljstvu, ko dokažeš nasprotno, je seveda fino leteti, dokler na neki točki ne spoznaš, da ta zamegljuje dovzetnost za nove stvari in je zato treba, četudi na silo, uspešno zgodbo ubiti. To nam je prineslo novo odrešitev. Da ne bo poznejših nesporazumov – ne zatekamo se k trajnim obljubam: Tiho bomo ob določenih priložnostih še zaigrali. Motivi za to so različni: ali smrt prijatelja ali veselje ali za dober denar.
Je pa uspeh projekta tudi lep dokaz, kako je znotraj vsakodnevnega džumbusa tišina zelo pomembna in vedno bolj cenjena vrednota.
Intima je v današnjem svetu zelo in na vse načine zlorabljena. Vsekakor potrebujemo tišino in mir, saj smo izpostavljeni preštevilnim in premočnim zunanjim vplivom. Hkrati je z intimo moč komunicirati na več načinov, tudi na glas, kar ravno hoče z novim albumom dokazati Dan D. Intima namreč nosi bistveno več sporočil od stereotipa »sedim sam doma na kavču in poslušam glasbo«: skozi zvok namreč sebe in svoja mentalna stanja predajamo zunanjemu svetu in z njim stopamo v interakcije.
Kaj ali kje je vzrok, da se je v bendu (in v vsakem posamezniku posebej) znova prebudil rockerski duh?
Zadnje leto in pol smo delovali sistematično in razmišljujoče, zato se je kot opozicija temu izoblikoval »auspuh«, skozi katerega so ven prišle smeti kot nekaj, kar nam je ljubo, z vsemi napakami vred. Šlo je za dozo boleče iskrenosti in spontanosti; tudi nekaterih stvari, ki se jih kot profesionalci sramujemo, a tako je. Neposredno in brez olepšav.
Šušlja se, da se nam obeta še tretja skrajnost, in sicer raba elektronike.
Eno izmed orodij, s katerim človek lahko sebe prerešeta, je samoposilstvo. Na ta način smo dobili nove informacije, tudi neprijetne. Spoznali smo namreč varnost in udobje rutine, ki nam ni več prinašala novih informacij. Potrebovali smo nov element, kot je bil pred nekaj leti Tiho. Zdaj poskušamo enak učinek doseči na drugi strani – z rabo elektronike, ki pride kot zamuda elektrike.
Raba elektronike v rockovskih formacijah ni nekaj novega. Prej narobe, tovrstna hibridnost je v zadnjem desetletju skorajda že pravilo in ne izjema, kar nam govori, da ste se dokaj pozno adaptirali na (vodilne) trende v rockovski kulturi.
V Dnevu D veliko stvari naredimo z zamudo, saj nismo pretirano pozorni na dogajanje okoli nas. Sicer pa vidimo, da letošnje leto cela fronta bendov srednje generacije – takšnih, ki znajo odreagirati z zamudo – izdaja zelo pogumne albume. Mednje sodijo Elvis Jackson, Siddharta, Mi2, Hamo in Tribute to Love, Demolition Group, Niet, celo Šank Rock. Govorimo o ljudeh, ki so prišli do točke, kjer nimajo več kaj izgubiti, in posledica tega je fronta poguma. Prepričan sem, da bodo (ali so že) pokazali bistveno več, kot se od njih pričakuje. Torej, Dan D v tej zgodbi ni nič posebnega, le reakcija na dogajanje v urbanem podalpju.
V šaljivi primerjalni analizi bi lahko rekli, da ste prej posnemali skupino Coldplay, sedaj pa hočete postati Kasabian.
Haha, slednje sicer ne poznam … Obstaja mit o osemdesetih kot o blazno inovativnem desetletju. Sam desetletje interpretiram nekoliko bolj marksistično: vsi smo želeli posnemati tuje vzorce, ker pa tedanja produkcijska sredstva tega niso omogočala, smo ustvarili lastno interpretacijo in jo tudi zagovarjali. Zavedno smo to zanikali, v nezavednem pa smo še dalje »spontano« replicirali vzorce. Aprilski del plošče DNA D je tisti, kjer to nesramno odkrito tudi pokažemo.
Sporočilen je že sam naslov: Dan D – DNA D, kjer, poleg besedne igre seveda, v ospredje stopi sam pomen DNA. Ali gre torej za muzike iz vašega genskega zapisa …
... gre za verigo neumnosti, povzročeno z Blaževo pripombo, da material sploh ne zveni kot Dan D. Po otročje smo premetali črke in prišli do DNA D, potem prepoznali kompleksnost našega delovanja, ugotovili povezave z DNK, na Institutu za DNK analize opravili preiskave ter rezultate na ogled postavili na ovitku plošče. Iz šale je zadeva postala skrajno resna: skozi vsakodnevno komunikacijo se delamo lepše, kot v resnici smo, kaj šele v umetnosti ali poslu. Ko pogledaš pa tole nedolžno DNK, zadeva postane jasna: goljufija ni mogoča oziroma ni smiselna. Prvi del albuma smo tako zaznamovali z replikacijami, drugi del pa pride v paketu z mutacijami.
Zakaj dva albuma namesto enega? Znova umetno podaljševanje ali prodajanje do neke mere že povedane zgodbe?
Vsak od nas v istem trenutku živi več zgodb. Zunanjemu svetu pa pokažemo le eno ali dve. Dan D je pri sebi razločil različne faze in poudarke v zadnjih letih in štiri med njimi so evidentirane na nosilcih zvoka: Ure letenja za ekstravagantne ptice je slika 1, Tiho je slika številka 2, pravkar izdani album DNA D je slika 3 in novembrski del albuma slika 4. Prejšnje zgodbe so bile izčiščene, sedaj pa smo se namenoma v istem hipu izpostavili dvema različnima procesoma in v isti sapi zabeležili dve ločeni zgodbi. Dve od mnogih. Tlačiti jih skupaj ne bi imelo nobenega smisla.
Po slišanem je sklepati, da ste shizofreni.
Na shizofrenijo nihče ni imun.
Od izida prvega DNA D je minilo skorajda že pol leta, kakšni so bili odzivi laične in kritiške javnosti in kako jih tolmačite?
Odzivi veliko povedo o komentatorjih: za ene je to bil korak nazaj h koreninam, za druge končno električno olajšanje od akustične godbe. So pa vsi opazili to, kar smo želeli: reprodukcijo glasbenih vzorcev, ki so nas oblikovali v začetkih kariere in ki nas zaznamujejo še dandanes – od jugoslovanskega novega vala do AC/DC ali Stiff Little Fingers. Mnogi od teh vplivov so skriti na dnu naše omare, kot bi se jih malce sramovali. In če smo na prvem delu že tako lepo izpovedali »grehe«, bomo na drugem delu pokazali prepad, ki nas od teh ločuje danes.
V tem času je zagotovo več znanega tudi o nasledniku oziroma je v večjem delu zaključen in v rabi za notranja poslušanja ter vadbo materiala za živo izvedbo. Kako ga doživljate na vajah in pripravljate za odrske nastope?
Procese smo postavili na glavo, zato smo ponovno v coni neugodja. Vaje občasno delujejo kot tortura, vendar je čustvena nagrada, ki temu sledi, preveč vabljiva, da bi puško vrgli v koruzo. Pred nami je tehnično zahteven in občutljiv oktobrski koncert v Kinu Šiška, priprave bodo trajale štiri mesece. Delamo in raziskujemo več, kot je treba. Zakaj? Ker nam ni treba. Prav v takšnem iracionalnem delovanju, ki ni naperjeno na konkretni učinek, se po našem skrivajo odgovori za prihodnost. Pri Tiho je bila tortura podobna.
Kakšne reakcije pričakujete ob novem stilskem preskoku oziroma odmiku od splošno pričakovanega s strani »razvajene« javnosti?
Odkrito? Običajno čutimo ihto, da bi na naš koncert prišli »vsi« ter da bi »vsi« poznali in si požvižgavali naše skladbe. Oktobra pa si prav želimo, da ta glasba ne pride do »vseh«. Želimo si, da pride do tistih, ki jih to zares zanima, ter da vsak obiskovalec s koncerta odnese neko posebno izkušnjo.
Pri Tiho koncertih se nam je to velikokrat posrečilo, smo pa kdaj imeli tudi hecne situacije. V Kočevju, na primer, smo na odru trdo in fokusirano kopali po sebi ter s pomočjo glasbe zbranim poslušalcem ponudili tiste redke delčke sebe, ki jih še prepoznamo kot svoje. Huda koncentracija. Večji del ljudi je v takšni komunikaciji užival. Nakar se v kotu oglasi skupina punc, ki je v Dnevu D prepoznala žur zase, od tu dalje pa se je pretočnost zgodbe sfižila. Nič hudega, radi imamo oboje, ampak tako se je zgodba pač prelevila v nekaj drugega. Vsak koncert Tiho je bil zgodba zase.
Sedaj smo v drugačni situaciji: predstavitev albuma v Kinu Šiška bo edini letošnji koncert s tem programom, zato ga želimo izvesti skomunicirati res najbolje, kar znamo. Zato sporočilo: če od Dneva D 31. oktobra pričakujete mega žur, raje ostanite doma in pridite na katerega od naših naslednjih nastopov. Mi se imamo radi v obeh vlogah, ljubimo naše različne obraze. Ampak zaveza ostaja: na drugih nastopih ne bomo težili z novembrskim albumom, v Kinu Šiška pa ne z žurom. Tako bo prav za vse.
Kje in zakaj prav tam prvič v živo?
V Kinu Šiška je projekt Tiho leta 2013 prvič zazvenel pred večjim avditorijem in to izkušnjo podoživljamo še danes. Tudi našim gostom Jardier želimo zagotoviti najboljše možne pogoje za njihov del koncerta, Kino Šiška to omogoča.
Glede promocije pa takole: Dan D gor ali dol, te skladbe se ne bodo nikoli besno predvajale na radiu ali TV. Zatekali se bomo predvsem k neposredni komunikaciji, pisani in govorjeni besedi, ki jo bomo zlorabljali do onemoglosti, kjerkoli se bo dalo. Album je praktično že zaključen in verjemite, da nas boli, da smo pri komuniciranju glasbe omejeni.
Za to pa bomo poskrbeli na drug način: drugi del albuma DNA D bo prav vsak obiskovalec koncerta v Kinu Šiška dobil zastonj. Takšno gesto si lahko privoščimo in mislimo, da je to fer nagrada za tiste, ki so pripravljeni priti na koncert, ne da bi vnaprej vedeli, kaj jih čaka. Torej, vsak obiskovalec dobi drugi del albuma, tisti pa, ki že imajo aprilsko izdajo, naj jo prinesejo s seboj: poleg tega da bodo vanj lahko vstavili drugi plošček, imamo za njih še posebno presenečenje.