Šank rock – koliko popitih piv bo rešilo klubsko rock sceno?

Fantje iz skupine Šank rock so bili vizionarji. Ne, eh, sploh ne toliko zaradi muzike. Ah, kje pa. Tudi zaradi marsičesa drugega ne, čeravno so ujeli duh časa z lasmi, kitarskimi solažami in nenazadnje z zdaj-pa-se-res-poslavljamo reunioni. Ampak nekje so pa velenjski pobje zadeli v nulo. Pogruntali so našo sceno, naše trende, našo realnost. Videli so v prihodnost! Kako? Kje? Zakaj? Izi, zelo preprosto. Ko so si nadeli ime Šank rock. Aha. Fultrefer! Evrogol! Videli in vedeli so, že tam leta 1982, kako bo trideset let kasneje. Aha. In ne, ne mislimo na skupino The Drinkers, ki že v osnovi negira in sesuva ta tekst, zato jo bomo – z dolžnimi komplimenti – izvzeli iz konteksta.

Šank rock je namreč zdaj več kot le band, več kot žanr: je glasbeno-poslovna filozofija nove dobe. Je terenski realizem slovenskega rock'n'rolla, predpogoj za vse tiste kolektive, ki niso v aktualnem zeitgeist kanonu (Mi2, Siddharta, Dan D, Big Foot Mama, Niet, Tabu, Elvis Jackson) in jim organizator, potem ko je prečekiral minuto komada, postavi ultimativno vprašanje: bomo igrali na karte ali se bomo zmenili za odstotke od šanka? Fiksna gaža? Dajmo, no, saj niste … , ne živimo v … , ta plac ni ... Že slišano? Najbrž ja.

Pivo ni kitara

Ko gre za organsko klubsko rock sceno, je danes, kot najbrž vsi vemo, vstopnica anahronistični simbolizem, karitas, projekt rockerstvo, kakor pač vzamete. Seveda vstopnina mora biti, jasno. Ampak pustimo Križanke pa Tivoli pa festivale, kjer nova garda bandov nastopi, še preden vržejo na žar prvo pleskavico. Ne govorimo niti o poletnih vikend žurkah, kjer je zdaj električna kitara tista, ki privabi »še koga« ob harmoniko, da mularija pride pit, še preden se na Modrijane zvalijo za njimi še starci. Ne. Govorimo o tisti najbolj temeljni kondiciji mladih bandov in klubov, v katerih nastopajo.

Kje in zakaj nastane razlika med baje s kešem natupiranimi klubi, ki laufajo na (pol)komercialni šank osnovi svoj (celo)letni programi, in morda-nas-bo-rešil-kickstarter bandi, ki jih je strah, da so Sazasu celo še kaj dolžni? Hm. Band dandanes, ko založbe ponujajo le še podpovprečen piar, načeloma ni nikomur nič dolžan, ker mu inštrumentov nihče ne da na lizing, studio je treba tako in tako sproti plačati, in tako naprej. Kar se placev tiče, je pa drugače. Pivo pride v torek, kje je še vikend! Šefi ne bodo vzeli pice namesto plačila, kaj šele dobavitelji in računovodje ...

Dogovor šef banda in šef strežbe lahko najdeta. Pardon, morata ga najti in ga v dobrobit vseh skoraj vselej naposled tudi najdeta (če ga ne, beremo na facebooku o dolžnikih). Kje se najdeta? Na sredini? Nekje vmes? Ne povsem. Sazasu se lahko odpoveš, kar je redna praksa. Če je sila, se odpovejo tudi potnim stroškom in premali pici in pretoplemu piru. Tudi če vse to organizator odreže in band kislo gleda, mora lokal še vedno plačati osebje, stroške in varnostnika. Ta zadnji, in to je pomembno, je konkretno (pre)drag. Resno, brez heca. In brez njega ni nič, žal. Lahko crkne luč, marshall ali rock'n'roll. To še gre skozi, ampak varnostnik? Brez njega je žura konec oziroma se niti začne ne.

Pa ne, da bi zdaj tu na veliko jokal z organizatorji, ki da so šli v stečaj in delali samomore. Ne. Placi seveda še obratujejo in še bodo, ker bo ljudstvo vedno žejno. Najprej piva, potem še vsega drugega. Vseeno pa je težko žalovati za ekipo Trnfesta, ki bi zdaj rada šank financiranje, potem ko je na račun društva nabila minus 600 jurjev, ali Schengenfestu, ki je že lani nesramno dvignil ceno piva (2,7 evra bi še šlo, ampak 0,4 litra je zajebavanje prve kategorije) in t. i. »šank rocku« ni naredil ravno usluge.

Stvar cene

Ko gre za bande, ki se na terenu še niso uveljavili, je vztrajanje pri ceni seveda pravilno, trmasto in stvar ponosa, toda velikokrat tudi egotripa. Seveda ni fer, da kanonizirani bandi, ki pravijo, kako komaj čakajo na novo Siddharto, držijo svojo ceno in je razlika med njimi in »vami« kilometrska.

Toda prehitro lahko postane velik zalogaj že pripeljati poslušalce. To je predpogoj za finančno legitimen nastop. Kanalov, kako pripeljati ljudi na koncert, ni malo, a hkrati ti kanali iz vikend koledarja hitro naredijo epileptični napad. Miselnost, kot jo imajo nekateri naši bandi, ki so medijsko prodrli, terensko pa namesto aplavza slišali čričke, da je namreč kriv narod in njegov odnos do domače glasbe, je ne samo napačna, ampak nevarna za tiste, ki se res mučijo za to isto populacijo. Za tiste, ki vejo, da ti v Murski Soboti, Mariboru, Novem mestu, Kranju, Kopru ne pomaga niti naslovnica v Vikendu, ne popevka tedna na Valu 202 ... Vsak tak band ve, da je na koncu, v petek, soboto zvečer, sam, ko gre za ubadanje s honorarjem. Oni to vedo hudo bolje kot jaz, ki o tem slišim vedno iz druge roke.

Kaj je sploh torej refren tega teksta, spisanega v upanju, da bo v Stožicah spet enkrat stal ali sedel, saj je vseeno, slovenski band (pa ne Tomi Meglič v obliki holograma)? Da je treba, resno, prepričati narod. Tu in zdaj. Saj vem, sliši se zlajnano kot »lažje reči kot narediti«. Ampak poglejte zgolj primer iz Maribora, kjer sem govoril z organizatorjem, ki je zdaj že dal nekaj skozi in se pripravlja na novo pestro sezono. Vprašal sem ga, koliko piv bi morali spiti gostje lokala, da bi videli več koncertov, da bi bili na koncu kolikor toliko zadovoljni band, šef kluba in občinstvo.

1 evro

Idealen odgovor: nacejati bi se morali, ono, do ciroze. Resen odgovor: gre, da se, ni nemogoče, ampak zgolj postopoma in kvečjemu na dolgi rok. Ta organizator namreč ocenjuje, da lahko od enega prodanega piva vloži 70 odstotkov v program. Pazi, to ne pomeni, da gre vseh teh 70 odstotkov bandu. Vključuje tudi vse že prej našteto. Groba računica tako pokaže, da bi lahko eno prodano pivo v klubu srednje kapacitete prinesel bandu en evro. In potem naj vsak band zmnoži, koliko piv lahko proda na prostoru s kapaciteto, recimo, do 200. Seveda vse ne bo šlo bandu, to je pač že jasno. Izračun, kjer bo vsak član pobasal 100 evrov ... brez vstopnine? Pozabi!

A takoj ob uvedbi vstopnine je band na dvojnem preizkusu, še preden je sploh šef lokala prižgal hladilnik in ledomat. Ko pa gre za to, koliko je bilo/ni bilo prodanih kart ... Uf. Samokritičnost slovenskih bandov, vsaj po mojih izkušnjah, ni na ravno visokem nivoju in pogosto je razlogov, kaj je šlo narobe, da ni bilo več ljudi, milijon. Protiargumenti tipa, kako pa je uspelo in še uspeva Repetitorju, S.A.R.S., kaj šele Dubiozi Kolektivu, so baje z drugega planeta in takih bandov se baje ne more primerjati, čeprav je oder dolg in širok za vsakega enako.

Organizator bo, pravijo, raje šel na vstopnino, kar, vem, glasbenikom ne paše, saj bi ti radi fiksni honorar. Ampak, in to drži, kaj pa, ko gredo ti naši isti bandi v tujino? Ti isti bandi raje ne povedo, kje so spali, koliko so odnesli ipd. »Ko pridejo domov, so pa Džajići,« pravi ta mariborski organizator. Dragan Džajić je bil, mimogrede, fenomenalen fuzbaler, ki je bil popularen tako doma kot v tujini, še Pele ga je uvrstil med 100 najboljših vseh časov.

Ledomat = kitara

Bandom bi bilo lažje, če bi vsaj malo razumeli, da organizatorji res živijo od tega. Plac ne more imeti na dolgi rok bandov, ki so veliko obljubljali, potem pa pripeljali malo število ljudi. Minus na minus se ne more končati s »kreativnimi razlikami«. Račune mora šef plačati. Sploh če je samostojni podjetnik in če je v istem prostoru teden dni kasneje S.A.R.S. dvakrat razprodan; potem so razlogi in razlike najbrž jasni, ne? Nekateri to logiko poštekajo, vzamejo določen odstotek od kart in so veseli, da lahko sploh žagajo, pojejo pico, spijejo pir in držijo slovenski rock'n'roll pokonci. Hamo je že eden takih, recimo. Kaj in kje so njegovi Tribute 2 Love letos spomladi vse prešpilali. Tako se dela! In tako so se gor in dol po državi cijazili tudi v Mi2, da so prišli tja, kjer so danes.

Skratka. Šank rock? Ja, trenutno sceno tako ali drugače pokonci drži tudi število popitih piv na koncertu. Bolj kot včasih? Absolutno. Dobro desetletje nazaj je bilo pivo čisti profit. Organizator danes ne bo tvegal, ni šans. So organizatorji tudi »prpe« in bojazljivci in jih bo filozofija »raje stokrat Vlado Kreslin kot enkrat XY« na dolgi rok pokopala? Tudi, seveda, itak!

Popita piva seveda niso ključni faktor ali rešitelj, so pa (dobesedno) tekoči razvoj, ko gre za prostore, kjer lahko mladi bandi naberejo kilometrino, da potem ne izpadejo kot minimundus na velikih festivalih. To je, kot rečeno, dno piramide, to je osnova vseh osnov, nevezana na veze, poznanstva, rtvje, sazase in podobno. Tu se je začelo za Dubiozo, tu se je, nenazadnje, začelo za, če hočete, Big Foot Mamo. V KUD-u France Prešeren. Ali v pokojnem Hound Dogu, če govorimo o Siddharti. Brez tega ni nič. In prav »šank rock« je potencial za najboljši možen dokaz, da se še vedno da. Le gledati je treba na dolgi rok, vztrajati in upati, da se nekega dne vse skupaj poklopi. Prav je, da imajo bandi svojo ceno in da pri njej vztrajajo, ampak dokler ta sloni na konkretnih izkušnjah in referencah in ni že v štartu sikanja »mi pa ne igramo pod ceno«, čeprav potem v bistvu skorajda ne igrajo in so zreducirani na tri špile letno. Razumem pa, da so kitare ravno tako drage kot ledomat.

P.S.: Obstaja seveda tudi direktna varianta: da posnamete štikl za pivovarno. Šank rockovci so bili vizionarji tudi, kar se tega tiče, Matjaž Jelen pa je znal kasneje večkrat omeniti, da honorar Pivovarne Laško za komad Laški pir resda ni bil slab, a da če bi bili vedeli, kaj se bo sčasoma zgodilo (s sceno in pivovarno), bi zakasirali še konkretno več. Zato ... Šank rocku se nima smisla izogibati, temveč ga kaže izkoristiti v svojo korist. Na zdravje, čin!