Nekoč na sončni strani …

Se še spominjate pesmi Tarzan z albuma Dobrodošli na dvor (2006)? Ali pa, še bolje, naslova albuma Dečki s Sotle (2002), s katerim je zasedba MI2 zares (in, zdaj se zdi, skoraj programsko) začela z ustvarjanjem niza udarnih albumov, ki v dobro namerjenih pesmih kažejo sredinec časom in cesarju oblačila. Leta 2012 je pri ZKP izšel prvi trojni vinilni LP pri nas (Decibeli) in pri taisti založbi letos nov studijski album, ki je prvi po štirih letih – Rokenrol je izšel leta 2010.

Če prav štejem, gre za sedmi album zasedbe, ki je konec devetdesetih prerasla v rokenrol bend; zdi se, da je ta z omenjenimi Dečki s sotle našel svoj pravi glasbeno-besedilni izraz. Besedila so zvečine duhovito angažirana, pisana preprosto, a ne banalno, precej je referenc na literaturo in druge umetnosti, kar te, po naravi rockerske tekste že postavlja nekam v sfero literariziranosti. To pokažejo besedila pevca Toneta Kregarja, ki ga med drugim poznamo kot zgodovinarja (ko ni na odru, piše strokovne tekste, knjige in kolumne), drugi avtorski besedilni pol, Dimek (Jernej Dirnbek), pa obvlada pisanje (včasih imenitno epskih) vsakdanjih zgodb v lokalnem jezikovnem in pripovedovalnem žmohtu, ki so zabavne, satirične in takisto redko ali nikoli banalne, zlasti po že omenjenem albumu; vendar mu tudi »referenčno pisanje« ni tuje, kar se znova pokaže na novi plošči. Kar zadeva ljubezenske in podobne intimne teme, se zdi, da fantje, ko že uporabijo klišeje, to storijo zato, da bi jih parodirali (ali ironizirali).

Kako se vse to kaže na novem albumu in čemu smo v uvodu omenili Tarzana? No, ja, morda še tole: MI2 je dejansko tudi komercialno uspešen rockovski bend, nova plošča pa pokaže, zakaj je tako – formula melodij in aranžmajev je jasna in ne odstopa od tega, kar si predstavljamo pod oznako klasični rock. Fantom zato po uspeh na srečo ni treba na vsako veselico, žur znajo narediti tam, kjer je njihova izrazna oblika najbolj hvaležen gost – od ortoštudentskih gaž do teh ali onih festivalnih odrov, dvoran, izbranih klubov in tako naprej. Eksperimentirali ne bodo, ker jim glasbeni izraz, kot ga imajo, leži; svojo ciljno skupino imajo, z vsako ploščo si jo bržčas še nekolikanj razširijo, glasbeno pa jih najdemo nekje med Lačnimi Franzi in Sokoli; to, da je kitara umazana, je še vedno pomembno, a tudi to, da je hkrati spevna. Da podpre zgodbo. Vse to MI2 postavlja na pomembno mesto v sodobni zgodovini slovenskega rockovskega »mainstreama z napako«, kjer pravzaprav skorajda nima konkurence (Siddharta in Dan D, denimo, imata oba prešibka besedila, zato dejansko bolj spadata v mainstream), naslednikov ali sočasnikov, ki bi jih lahko uvrstili v kakovostni mainstream, pa tudi domala ni; ponavadi se zatakne pri besedilih. Seveda ni treba, da gre za poezijo, a vsaj smisel morajo imeti in klišejev ne preveč pregosto posejanih. Skorajda in domala pravim zato, ker sta tu Zaklonišče prepeva in Niet, vendar, jasno, s svojo zgodbo. Kakšnega drugega točasnega tovrstnega benda, ki bi bil tudi medijsko bolj prepoznaven, se ta hip ne spomnim. Z zadnjo ploščo, Zajeban dan, bi ta hip sem lahko uvrstili Don Mentony Band. Vendar so vsi zapisani že pravzaprav veterani.

Vemo: fantje iz MI2 mladostniško jezni ne morejo (več) biti, ker so zreli možje, alter uporniki z obrobja tudi ne (imajo službe), lahko pa so imenitno zbadljivi in spustijo, ravno zato, ker jih podpira širši spekter občinstva, tudi kakšno bolj žaltavo – in preživijo. Plošča Čista jeba je s tega stališča nekakšen sopotnik plošči Samo da prođe demokratija zasedbe Zaklonišče prepeva, s tem da namesto žlahtne jugoslovanščine premore žlahtni rogaški podton. Literariziranost? Na novi plošči v to smer kaže že nekaj referenčnih naslovov – Vstati in obstati, Visoka pesem … Seveda mora poleg naslova tudi besedilo kaj dokazati. Vendar Tone Kregar to doseže ravno z minimalizmom: »Vstati in obstati, kakor nekdaj, tudi zdaj … Vstati in obstati in udariti nazaj.« Poziv proti apatiji in nekolikanj (kontekstualno) zbadljiv klic kralju Matjažu, naj se že zbudi, ergo narodu, naj že reagira: na prvi pogled bi lahko šlo tudi za populistični rockovski slogan, ki bo na špilih nova dvoranska himna, občinstvo pa bo dvigalo pesti in glasno jebalo vladarjem mater, nakar bo šlo domov s petimi piri v riti … Vendar če spremljate vsakdanje dogodke, hitro ugotovite, da fantje, če uporabimo kalk, »dajo denar tja, kjer so njihova usta«. Kregar je za uslužbenca Muzeja novejše zgodovine v Celju, ki ima povrh še doktorsko izobrazbo, pisal precej začinjene kolumne, česar mu zgolj zaradi »drže« res ne bi bilo treba. In poleg tega ugotavlja, da »le za vole so jermeni, le pes uboga na ukaz« (Vstati in obstati), kar je pravzaprav svojstvena parafraza skoraj celotnega Cankarjevega angažiranega delovanja. Visoka pesem pa je Dirnbekova »država Utopija« in hkrati sumiranje »dejanskega stanja«. Fora je stara: obrnimo vsakdan na glavo in poglejmo, kako bi moralo biti. Vendar je naslov očitno satiriziranje, čista ironija. »Visoka« pesem za našo mentaliteto. Tudi samoironija, kar je še posebej zabavno. »Nov album gre v promet za med, še preden ga posnamemo«. Ravno takšni in podobni naslovi skupaj z vsebino so tisto, kar MI2 tudi na novi plošči ločuje od peščice drugih »velikih bendov« pri nas. In tudi Tarzan iz uvoda je bil svojčas indikator satirične in (samo)ironične usmeritve benda, ena od prvih tovrstnih bendovih pesmi, ki se je res precej vrtela, a poslušati jo je bilo treba do konca.

Plošča že na začetku udari angažirano: Heroji srednjega razreda so »pankrtovska« rockovska protestna himna za razred, ki ga skorajda ni več. Ki ima zgolj še dolžnosti, pravic pa ne. Ki s svojim bratom dvojčkom, nižjim razredom, drži še zadnjo nit opustošene države. Heroji za ništrc. Medtem pa neoliberalci govorijo, kako je treba otroke že v začetku šolati za koristi peščice denarnikov, ne v veselju do tistega, kar si želijo in za kar so sposobni. Čista jeba, kot govori naslovna pesem, ki takisto zadene v bistvo »narodove substance«. Gospod župnik že vejo, kaj je prav. Za hlapce rojeni, ob flaši zresignirani. Pa Strel v koleno. SMS, ki opisuje razčlovečenje družbe, ki namesto »klasične« komunikacije raje tipka. Ker ne zna več govoriti. In na koncu, tik pred Visoko pesmijo, Hči vaškega učitelja, single, sicer pa klasična balada o minljivosti. Zdaj se, glede na kontekst plošče, lahko vprašamo tudi tole: je to zgolj osebna minljivost ali tudi družbena? Če jo vzamemo zgolj kot trpko ljubezensko pesem, sodi ob bok prosluli Zbudi me za 1. maj, pa tudi ta in ona misel na znano starodavno pesem Mateja Bora se porodi; on je resda šel še nekoliko dlje, a tematika se nekako pokriva tudi z naslovnico nove plošče in trirogom, ki ni »narodnozabavni«, ampak »oefovski«.

Še to: fantje ne leporečijo nič več, kot je treba. Tudi to jim štejemo v plus