Veliko zares, malo za hec

Naslov plošče skoraj ne bi mogel biti bolj midvajevski. Od vseh plošč je naslov morda najbolj tak, že zato, ker premore več pomenov. Tako je že od Črtice dalje, kar trojni pomen pa je imela koncertna plošča Decibeli. Črno na belem ima po defaultu lahko več pomenov. Ampak ker je nekje vmes bend Mi2 med razvojem komadov razvil koncept, je našel koncept aktualnega časa in srečal zadnje lastne iluzije. Šlo je neposredno v črno. Iz Belega, kjer so fantje snemali. V manj kot eni uri pove marsikaj. Precej je nostalgije, kar je razumljivo glede na to, da »za nazaj izgleda vedno vse bolje lepo«. Nekaj je ostrine, nekaj humorja, nekaj zajebancije. Dokazuje tudi, da se je Mi2 pripravljen posodabljati, iskati nove zvoke in se tipajoče razvijati.

Sedem let je že od najbolj zrele in izpovedne plošče Čista jeba. Album Črno na belem je nastajal, zorel in prihajal tako dolgo, da je vmes neizogibno postal »naša najbrž zadnja plošča«, kakor Tone Kregar ponavlja že tam od albuma Rokenrol (2010). Skoraj polovica albuma je v obliki singlov že slišana, Proklete vijolice segajo celo do leta 2017, kar je opazna razlika v primerjavi z albumom Čista jeba. Če je takrat, oktobra 2014, naslovni komad slab mesec pred izidom naznanil ploščo, se tokrat Joj joj joj in Čavun po seriji solidnih singlov naknadno ponujata kot potencialna hita, vendar najbrž ne takšne glomaznih, več milijonov klikov opaznih razsežnosti. 

Album se preroško začne s cerkvenimi zvonovi in ptičjim žvrgolenjem. Nismo v mestu, vseeno pa retro vaško idilo razpara urbani krik, bolj angažiran od tistega pobalinskega na Črtici (1997). Ker takšna, skoraj angažirana, predvsem pa samozavestna je uvodna skladba Joj joj joj. Klubska, urbana, močna. Ni prvič, da Mi2 na plošči nemudoma udari s kritiko. Tako je bilo že na Čisti jebi s Heroji srednjega razreda. Ampak sedemletna razlika v družbi se pozna. Če je pri Herojih srednjega razreda šlo za rockersko dozo za izginjajoči srednji razred, ima Joj joj joj še malo več pankerskega pridiha, ne zgolj zaradi obveznega »oi, oi, oi«, ki postane »joj, joj, joj«, temveč predvsem zaradi neizprosnega Kregarjevega vokala. Tokratno kritiko, dostavljeno z izkušnjami Dobrodošli na dvor, raje zapakira v malo več lucidnosti. Komad v refrenu namreč ni na prvo žogo razumljiv, očitno niti ni tako mišljen. Nenazadnje fantje na spletu razvozlavajo, kaj točno je pesnik spesnil, zato bo knjižica z besedili prišla prav. 

Skrivanje v luknjo pod črno zemljo je ironija, kamor naj bi stekli in zbežali pred tujo kugo. »Kar ni pribito, veter odnese. Bliža se vesoljni potop.« Mi2 kot bend zveni zelo uigrano, trdno, močno. Edinkrat v tej maniri na albumu, kar je škoda, saj mu pristoji tako globok, oster, prodoren bas ob navitih kitarah. Kregar tudi zaradi tega že dolgo ni zvenel tako uporniško, pri čemer megafona ne zvočno ne metaforično skoraj ne potrebuje. In bend še ni zvenel tako rockersko. V živo ja, na plošči pa le izjemoma. 

V minulih sedmih diskografskih letih je Mi2, ki je 20. rojstni dan zmagoslavno praznoval v Hali Tivoli, zrasel za enega člana. Davor Klarič, ki je prste polagal tudi na Čisti jebi, ni le pridruženi član, temveč polnokrvni »pizdun«, kakor so fantje kmalu zanj zastavili besedo in ga sprejeli medse. Črno na belem bo studijsko neizogibno »tista plošča, kjer je (bil) Klarič zraven«. Kar se na albumu pozna in prinaša največjo spremembo v zvoku. Ni velika, je pa opazna. Klarič je rock klaviaturska inštitucija z vsem, kar naziv prinaša. Saj ni prvič, da je Mi2 eksperimentiral z zvokom, nenazadnje osnova skupine prihaja iz »sintisajzerja«, s katerim sta se Jernej Dirnbek – Dimek in Robert Firer – Fiki igrala že davno tega na Črtici in ustvarila (ne)resen hec. No, Klarič presega hecanje. Dobiva ogromno prostora, da bi tako Mi2 dobil več sodobne kot pa klasične rock širine. Prav Midva je tipičen poznomidvajevski komad, v katerem se znana nostalgija stvarno opiše z »brezami, mahom in sokom dveh teles« ter od vseh strani »odrgnjenim peugeotom«. Midva, ki ga odpre whojevski klaviaturski akord, je torej nekdanja romantika z močnim, razgaljenim in sodobno izpiljenim refrenom, na katerega opazno stavi, kakor to počnejo drugi, tudi svetovno znani klasični rock bandi, ko na novo iščejo stare principe. Za Mi2 pomeni novost, ko se vselej karakterna kitara Egona Hermana – Srajce spoji z drznimi Klaričevimi klaviaturami, ki prevzamejo skladbo za sklepni zanos. Tega Mi2 doslej ni počel na tako glasen in polifoničen način, vsekakor ne v verzih, sploh pa ne v obliki studijskega izmeničnega inštrumentalnega tekmovanja v solaži. Midva je očiten singel, ki mu je uspelo postati popevka tedna na Valu 202, tako kot vsi preostali trije predlogi doslej. 

Precej varnejši, skoraj standardni komad je Ljubezen na žlico. Najbolj zvest predhodnikom Zbudi me za 1. maj (2006), Sladka kot med (2010) in Strel v koleno (2014). Kar Ljubezen na žlico vseeno loči od teh, je premik refrena na začetek. Za Mi2 zelo netipično. Tudi sicer je Kregar tokrat bolj v ospredju, izmenjav z Dimekom sprva še ni, čeprav bi z nižjo lego lahko obarval tak komad. Prevzame kontrolo in po simbolov polnem verzu poje o tem, naj draga skuha nekaj na žlico, »da znova nama bo šlo«, s poetičnim dodatkom, da »nova ljubezen se v loncu zanetila bo«. Herman s solažo izpoje kitarsko rock solažo, kakršne so se nekoč obvezno snemale. Ljubezen na žlico je potencialna koncertna doza nostalgije za tiste, ki bi staro morda radi slišali na novo. 

Česar Črno na belem po uvodnem trisu nima, je ultimativen, prepoznaven, direkten hit. Nič narobe, je pa pri Mi2 tako, da se albume pogosto povezuje s prepoznavnim komadom. Če že ni naslovni komad, kakor je to bilo pri prvi Črtici in nazadnje Čisti jebi, pa je to Moja teta Estera (Čudo tehnike, 1998), Pojdi z menoj v toplice (Album leta, 2000) ter delno tudi Samo tebe te imam (Dečki s Sotle, 2002) ali Čakal sn te kot kreten (Rokenrol, 2010). 

Proklete vijolice – idejo je prispeval Nikola Sekulović, ki je basiral že na Maybe Baby in na istem albumu Dobrodošli na dvor prispeval glasbo za Tarzana – so bile najbližje efektu Čiste jebe, vendar se do te točke poslušanja albuma krepko pozna, da je skladba izšla že septembra 2017. Deluje ne le pričakovano in znano, temveč zapoznelo in obvezno. Zato morda ni več tako očitno, da gre za odgovor Bilbi in njenemu hitu Hvala za vijolice, ki je izšel pred desetimi leti. Pogruntavščina, bolj za res kot za hec. Kar je pri Vijolicah fascinantno, je navidezna triakordna preprostost, ki je rodila Čisto jebo. Le da je na tej točki Klarič že dobil vidnejšo vlogo, Kregar in Dimek pa naposled pokažeta, da le ob deljenju vokala ponudita tisto pristno midvajevsko, v slogi je moč izkušnjo. Tudi tega bi na albumu lahko bilo več. 

Po drugi strani Črno na belem nadaljuje tam, kjer je bend doslej najbolj zavil na plošči Rokenrol, delno tudi na Dobrodošli na dvor. Slepi šus je post-funk-rock preboj bolj za album kot za bend, ki se je z žejo in pedali igral že v Najrajš sn pa s teboj pil (Album leta, 2000). Ne le zavoljo uvodnega porednega basa Roberta Novaka – Flika in poudarkov bobnarja Igorja Orača – Malega. »V glavi so fleši kamasutre, fak še grša si ko včeraj, ko sn te pobral na cesti.« Ja, to je Dimek. Deluje kot neke vrste nadaljevanje Brigite (z ulice maršala Tita), razlika je v počasnejšem refrenu, ki preseka komad. Odvzame mu nekaj igrive dinamike, saj se Kregar in Dirnbek med kitico in refrenom držita vsak sebi.

Za to, da je Črno na belem spominska izkušnja črno-bele fotografije, ki rodi mnogotere občutke, poskrbi Lanski sleg. Bolj midvajevsko v tej maniri ne gre. Že slišano, le bolj izkušeno in nadgrajeno z besedami: »Kako predvidljivo / kako zanesljivo / ko bom le še lanski sneg / vzami šal in rokavice / stisni se ob toplo peč / s koščkom makove potice«. Komad ozaljša viskozna solaža, ki se sprime s klavirsko podlago. Lanski sneg je držanje forme, potrjevanje stila in topla cona udobja. Podobno velja za Kakor nekoč. Skladbi delujeta sorodno, kot zajeti sta iz istega kreativnega vodnjaka, ki še zdaleč ne presiha, je pa podkrepljen s harmoniziranimi kitarami, orglami in zvesto poudarjenim bobnanjem. Kakor nekoč je studijsko izpiljen. Vse ima, kar mora imeti, skrbno načrtovan in pedantno dodelan je in se nasloni na Beli grad s prejšnjega albuma. 

Kar bo album Črno na belem ločilo od predhodnika in bend popeljalo v novo desetletje, je najbrž Le zaspi. Četudi delno prihaja z zamikom kot odmev na skupino Muse, je izrazito dobrodošla popestritev in nekaj, česar Mi2 doslej ni imel. Vsaj ne tako odkrito. Kregar zveni drugače, ne da bi zares karkoli spremenil, in na tej točki izkušeni Drago Popovič kot producent najde nove možnosti in »preteči novi red«. Le zaspi ima potencial, a v sklopu plošče ostane velik pogojnik. Največji potencial za hit na albumu Črno na belem ima tako Čavun. Zakaj? Ker diši, hodi in zveni kot Čista jeba. Ne povsem, ni copy-paste, je pa neke vrste nadaljevanje. Nekaj, s čimer ima Mi2 izkušnje. Tako kot Čista jeba to ni vesel komad, čeravno se ga kot takega množično prepeva. Čavun ni tako preprost, kot se zdi na prvo žogo, iz dokaj trpečega večera moža in žene postane silna kritika ne le družbe, ampak je morda uperjen tudi v točno določeno domačo politično osebo, »ki je videl hudiča«, a to samo zato, ker »bog mu podaril je majhnega tiča«. Čavun ima potencial zaradi nalezljivega refrena, kjer Mi2 pokaže kolektivne vokalne zmožnosti, pomaga tudi Nina Pečar s sopranom, obenem pa se nasloni na Klaričev klasični klavir. Čas bo pokazal, do kod lahko poseže Čavun. 

Ob koncu je Črno na belem izrazito singlovski album, ko se zgodi še Adam in Eva. Še en radijski, singlovski komad, skrbno premišljen in temelječ na dosedanjih uspehih, le da znova ponudi Klariču več prebliska. Gre za ustaljeno skladbo, ki ima lucidno posodobljeno biblično zgodbo in plastično govori o tem, kakšna je ljubezen v srednjih letih. Sklepni komad, taborniški ogenj z obešenjaškim ogljem je Počasi Matilda, ki se nasloni na akustično izročilo skupine. Pokuka k Dečkom s Sotle (2002), ampak z zdravo dozo humorja. »Počasi Matilda, počasi Matilda / stopi na žogo, usedi se v kot / spij dva deci, zvij rahlo džolo / zate je dolga, zame kratka pot«. Nekoliko nenavadno bi bilo le, če bi to res bil zadnji komad po vrstnem redu. 

Črno na belem ima vse, kar album Mi2 mora imeti, in povrhu še tisto, kar je fajn, da ima. Dolgo se je medil in sproti dopolnjeval. Lahko deluje kot celota, vendar se mu pozna, da je sestavljen iz singlov, ki so se vrstili ne le po komadu, ampak celotnem albumu Čista jeba. V manj kot eni uri pove marsikaj. Precej je nostalgije, kar je razumljivo glede na to, da »za nazaj izgleda vedno vse bolje lepo«. Nekaj je ostrine, nekaj humorja, nekaj zajebancije. Dokazuje tudi, da se je Mi2 pripravljen posodabljati, iskati nove zvoke in se z Davorjem Klaričem tipajoče razvijati. Četudi v precej preverjenih, znanih, a tudi uspešnih okvirjih. Bend še naprej sam dopisuje nenapisana pravila slovenskega »klasičnega« rocka, ki marljivo in nepopustljivo podaljšuje rok trajanja. In še vedno iskreno ne ve, kaj bo in kaj ne bo hit.