»To smo mi, v dobrem in slabem«

»To smo mi, v dobrem in slabem,« tako je na vprašanje, zastavljeno v naslovu filma KDO=MI2?, med prvo uradno predstavitvijo novega slovenskega rockumentarca pojasnil pevec skupine, Tone Kregar. Premiera v Kinu Šiška je bila eden bolj pristnih glasbenih dogodkov zadnjega časa. Novinarke in novinarje je tam najprej čakalo kakovostno gradivo in jedrnata novinarska konferenca, dvorana, ki se je ponovno spremenila v kino, se je nato napolnila z obiskovalci, po filmu, med iztočnimi napisi, pa se je platno dvignilo in bend je občinstvu postregel z akustično izvedbo pesmi Odhajaš. Za nameček je od Založbe kaset in plošč RTV SLO prejel zlato ploščo Čista jeba za najbolje prodajani album v Sloveniji minulega leta in vsi skupaj smo izvedeli, da bo film po 16. aprilu doživel redno distribucijo v malih in velikih kinematografih po deželi.

Zares odklonilnega odnosa do skupine MI2 med domačimi rockerskimi zanesenjaki verjetno ne najdemo, kar pa ne pomeni, da smo MI2 v preteklosti jemali čisto zares ali jo smatrali za težkokategornico. Vse to se je spremenilo z zadnjima dvema izdelkoma skupine: z dvojnim koncertnim albumom Decibeli (2012), kjer najdemo nekakšen »best of« doslejšnjega ustvarjanja, ter s Čisto jebo, glasbeno ter besedilno zrelim izdelkom, ki je bil vzporedno s kvaliteto tudi kot celota dobro sprejet. Kot celota pravim zato, ker smo v preteklosti zasedbo poznali bolj po uspešnicah in po pregovorno komunikativnih koncertih kakor pa po albumih. Drži, leta 2010 je pisatelj Mohor Hudej napisal Biografijo MI2, toda glasbene knjige pri nas niso posebej iskana roba in fantje so za veliko izstrelitev rabili nič manj kot film. In proteste!

V času protestov je namreč prepoznal njihov potencial režiser Rudi Uran, ki je v lastni produkciji (brez iskanja državnih sredstev, kar je za slovenske razmere nepojmljivo) ustvaril dvajset socialno angažiranih dokumentarcev, vmes pa, na vsakih nekaj let, naredi tudi kaj bolj sproščujočega, glasbenega. Leta 2003 je posnel film Zoran Predin – Life Isn't a Cake, štiri leta kasneje je obeležil mini come-back turnejo Buldožerjev, leta 2009 zgodbo Vlade Divljana, frontmana Idolov, ki je preminul 5. marca letos, zaradi smrti pa se je na prostoru nekdanje Jugoslavije pokazalo izredno zanimanje za film s preprostim naslovom Vlada.

Toda snemanje in montiranje filma o rockerskem življenju skupine MI2 se ni izkazalo za posebej sproščujoče; bilo je maratonsko naporno, trajalo je šestnajst mesecev; vendar se to izdelku pozna v dobrem smislu. Uran je z maloštevilnimi tehničnimi sodelavci spremljal bend na več kot štiridesetih nastopih, na vajah, v studiu, na štirih kolesih, med zganjanjem norčij v toplicah (Pojdi z menoj v toplice), med snemanjem videospota, ki ga je spet posnel Uran, pa med obiskom domačega Rogatca, kjer se je vse skupaj sploh začelo. Ekipa je uporabljala različne kamere in montažne pristope, kar pristoji robustnosti rokenrola; skozi precejšen del filma namreč spremljamo pristno rockersko zajebancijo, ki je, kljub temu da je večina članov že vstopila v srednja leta, mladostna, prijateljska in humorna. Da ne bi ostalo samo pri navidezni lahkotnosti, je Uran k snemanju povabil Miho Šaleharja, ki je iz Tonča in Dimeka, torej obeh frontmanov, izvlekel samorefleksivni intervju – ta poveže film kot nekakšna prizemljitvena nit. S tem je Uran želel potešiti tako sebe kot tudi zahtevnejše gledalce; navsezadnje se zgodba začne s slovenskimi vstajami, ko je skupina MI2 spoznala, da je treba nekatere stvari zapeti glasneje, še posebej spričo dejstva, da tega takrat ni naredil nihče od mlajših glasbenih kolegov. Rudi Uran se je snemanja lotil s slutnjo o vrednosti tega, kar bo (šele) nastalo, in čeprav je na trenutke kazalo, da bo vse skupaj jalovo in prazno, nam je prekaljeni režiser s tem, ko se je vtihotapil med glasbenike, prepričljivo pokazal, da je Čista jeba malo manj »čista«, če so z nami rokerji in filmarji! Drži, velik uspeh albuma je treba pripisati različnim stvarem, predvsem zrelosti in pravemu trenutku, toda po videnem se zdi, da je bila skupina tudi zaradi prisotnosti filmarjev zmožna dvigniti prečko nekoliko više, dorasti priložnosti ter v danem trenutku zasnovati najbolj konceptualno dodelan in najprepričljivejši album doslej.

Posebej dragocena stvar, ki se je nalezemo, je energija, ki vlada med člani skupine. Povezanost, predanost in duhovitost so vrline, ki se prenašajo tudi na fene in roadije. Prav slednji povedo, da sodelovanje z drugimi skupinami ni nikoli tako prijetno in zabavno kot ravno z MI2, medtem ko so mlade ljubiteljice rocka, ki njihovo ustvarjanje spremljajo s koncerta v koncert, tiste, ki njihovemu početju pridajo piko na i.

Rokenrol je potreboval ravno to, s čimer mu v zadnjih dveh letih streže skupina MI2. Četudi smo v sodobnem tsunamiju glasbe finomehanično profilirali svoj okus za zvok, to še ne pomeni, da smo slišali in razumeli vse, kar se je slišati in razumeti dalo. Tako kot že zadnja filma o Janu Plestenjaku (Priznam, 2013) in skupini Big Foot Mama (Tist' dan v tednu, 2011), tako je tudi pričujoča stvaritev do neke mere promocijska gesta. Čeprav se bo ustvarjanju za tako majhen prostor tudi v prihodnje nemogoče izogniti temu, je v dotičnem primeru prav režiser tisti, ki mu lahko pripišemo glavno zaslugo za vpogled v svet rokenrola, za vpogled, ki ni izrecno namenjen ljubiteljem skupine in novinarjem, temveč vsakomur, ki ga zanima pop-rock in njegovi učinki na družbo. V času, ko zabavna glasba izgublja politično in družbeno moč, sta film KDO=MI2? ter aktualni album, ki nam ga predstavijo gibljive slike, pomenljiva dokaza, da vendarle še ni vse izgubljeno. Teh dokazov ne gre prezreti.