Navdih Festivala UNICUM

Društvo slovenskih skladateljev je letos ponovno pripravilo festival UNICUM, v okviru katerega je v torek, 21., in četrtek, 23. oktobra, predstavilo dela slovenskih skladateljev. V dvorani Mestnega muzeja v Ljubljani smo lahko prisluhnili delom Ivana Florjanca, Petra Kopača, Bora Turela, Ljuba Rančigaja in na drugem večeru skladbam Alojza Ajdiča, Darijana Božiča, Brine Jež Brezavšček, Maksimiljana Strmčnika in Igorja Štuheca. Sicer smo ob obeleževanju slavnostne 80-letnice društva imeli priložnost slišati tudi dela, posvečena jazzovski glasbi, in sicer skladateljev Slavka Avsenika, Lojzeta Kranjčana, Jožeta Privška, Jake Puciharja, Mojmirja Sepeta in Deča Žgurja ter skupno delo Atija Sossa, Bojana Adamiča, Mojmirja Sepeta in Jožeta Privška, naslednji dan pa so bila v Slovenski filharmoniji na sporedu dela Mateja Bonina, Leona Firšta, Anžeta Rozmana, Petre Strahovnik, Nine Šenk in Vita Žuraja. Festival UNICUM je dragocen testament slovenskih glasbenih del 20. in 21. stoletja, ki podaja uvid v osebne sloge in ustvarjalnost posameznih skladateljev. S tem je UNICUM še eden od ciklov, ki jih pripravlja Društvo slovenskih skladateljev v želji, da se slovenska komponirana glasba približa domačemu občinstvu ter slednjič čim bolj celostna najde pot v svet.

Na četrtkovem koncertu je bila prva na sporedu skladba Situacija za violino in klavir Igorja Štuheca. Delo, katerega jezik je še danes vitalen, je ob zamišljenem klavirju z markantnimi potezami označeval pretanjeni lirizem violine. Iz prvotnega občutja se postopoma razvije ekspresivno dramatični lok, ki se izteče v izjemno občuten eterični zaključek. Igra violinista Tima Skalarja Demšarja je bila tankočutna, lirična in izčiščena, medtem ko je pianistka Adriana Magdovski variirala med finimi in ekspresivnimi pasažami. Trio za violino, klarinet in klavir Alojza Ajdiča je govoril svoj jezik: zamišljena melodija klarineta Andreja Zupana se je nadaljevala v violini in nato v skupni igri trojice glasbil, pri čemer sta prednjačila klarinet in violina v ponavljajočih se motivih, dokler se nista ponovno ujela v pripoved, ki jo je nadaljeval klavir. Melodija se je dinamično razvila v skupni forte in kulminirala v linearni melodiji violine, vse do novega dramatičnega vzgiba. Vsi trije izvajalci so pokazali obilo smisla za dramatično oblikovanje melodije, pri čemer je bila violina izpovedna, klarinet pripoveden in klavir markantno izrazit. Brina Jež Brezavšček je s Pravljico za violino in klavir ustvarila presunljivo violinsko pripoved, ki jo je dopolnjevala mehkoba klavirja. Virtuozno stopnjevanje v zanosno in energično izpoved klavirja v sodobnem jeziku je nadaljevala violina z ekspresivno linijo. Pianistka je s posameznimi gestami svoj part izvajala kot zamišljeni diskurz, nad katerim se je vil tenkočuten in izčiščen lok violine. Inštrumenta sta delovala kot občutljiv meditativni vzdih. Darijan Božič je Sonato in Cool št. 2 za klarinet in klavir napisal v dveh stavkih. Prvi je kuriozna pripoved klarineta, kateri odgovarja klavir, tako da se zlagoma splete lucidni dialog s presenetljivimi vložki, ki se nadaljujejo v skupno zvočno žuborenje. V tekoči igri obeh interpretov, ki je bila razgibana, a homogena in dinamično uravnotežena kot enovito glasbeno razmišljanje, so se posebno iskrili posamezni toni. Drugi stavek je bil živahnejši in se je razigral v posameznih motivih. Posnemanje klavirja se je razvilo v linearno igro obeh, v kateri je vsak izražal svoje utrinke, na trenutke pa sta se ujela v istem motivu in se spet ločila vsak v svojo vlogo, dokler se nista s posameznimi vzgibi slednjič povezala v živahni zaključek. Za Graduale za violino, klarinet in klavir Maksimiljana Strmčnika so značilni dolgi in kratki vstopi klarineta in violine, ki sta si prisluškovala in se odzivala drug na drugega, dokler se nista zapletla v odločno skupno izvajanje pasaž. Te so se sčasoma umirile v rafiniran trio in privzele bolj žalobni prizvok. Doživeta igra klavirja je eterično dopolnjevala klarinetista in violinista in se nadaljevala v samostojno padajoče akorde ter z njimi uvajala spet novo, stopnjevano in energično izvajanje, ki se je izpelo v umirjeno pripoved liričnega značaja.

Festival UNICUM je dragocen testament slovenskih glasbenih del 20. in 21. stoletja, ki podaja uvid v osebne sloge in ustvarjalnost posameznih skladateljev. S tem je UNICUM še eden od ciklov, ki jih pripravlja Društvo slovenskih skladateljev v želji, da se slovenska komponirana glasba približa domačemu občinstvu ter slednjič čim bolj celostna najde pot v svet.