Neskončni oktober

Ko se je lani kar od nekod narisal Lep dan, je bilo kar težko verjeti, da imaš takšen bend naravnost pred nosom. Bemtiš, tu je. In sem ga – ker kaj sem pa vedel, da se bo kmalu pojavil še Leonart in tudi ta začel v teh časih spravljati komade na radijske postaje – našel. Tam, v Melju. Fantje niso ravno kupili moje pretenciozne primerjave Lepega dne in Atmosphere, tistega stratosferičnega komada, ki te povozi na koncu filma o Ianu Curtisu in Joy Division. Pa se mi primerjava vseeno ne zdi tako mimo. Morda so odkimavali zato, ker mariborski četverec Okttober seveda ni mešanica depresije, popa in epilepsije. Vsekakor ne. Hm, ampak kaj pa potem je? Treba je bilo počakati debelo leto, da je Lep dan dobil svoj kontekst na prvencu 10, ki ga je skupina pacala od leta 2009.

Po svoje je križ, če ti že prvič rata tako prodoren štikl, kot je Lep dan. Prav za na radio, za v posteljo, za v slušalke. Komad, kjer res poješ zraven. Nehote se naučiš besedilo, kar danes uspeva vse redkeje v domačem rocku. Refreni že, ampak cel tekst? Hm. Mi2. Še kdo? Komad ti zleze pod kožo ne samo zato, ker verjameš frontmanu Milanu Frasu, ko poje o dnevu, ki ga imamo, če dobro pomislim, slej ko prej vsi. Takšen, sicer običajen, povprečen dan, ki pa je kanček nostalgičen, zaljubljen, ihteč, pobožan. Ko si zastavljaš retorična vprašanja in ponujaš prekleto dobre, stvarne, oprijemljive odgovore. Veš, zakaj je danes lep dan? Fras ve. »Danes sva skupaj le jaz in ti, za trenutek, svet ugasni ... Nič ne piše o groznih stvareh, vse je tiho, nič ni greh, danes sanjam, bodi ti(h). Danes ne gledam teh ljudi, ki so na zraku samo zaradi skrbi ... Danes sva skupaj le jaz in ti ... Za trenutek ... Svet ugasni.«

In potem ko se pesem vse bolj stopnjuje, pripali Niki Stojanović svojo solažo. O, bog, instrumentalni orgazem, parada mravljincev. Zlata gibsonka že dolgo ni bila v bolj pravih rokah. Pa tak klobuk prav tako ne. Ne, ni cilinder. Vse se poklopi, zlasti ker Grega Božič maršira po kotlju. Bum. Bum. Bum. Okttober je sicer zamenjal basista (Reneja Markoviča je nadomestil Lan Falež), vendar se v živo bas linija uleže v želodec ne glede na to, katero verzijo tega komada boste ujeli. Rene ali Lan, ni pomembno, deluje.

Ne bi se ustavljal pri enem samem komadu, povrhu singlu, ki je prehitel ploščo za debelo leto dni, če ne bi tako nesramno izstopal. Fantje baje sami najbolje vedo, da so ploščo delali predolgo. Kdo pa je ne? Želeli so izdati že to stvar. Leto 2009 je res daleč nazaj. Težava pa je v tem, da je na plošči en sam Lep dan. Na katerega nestrpno čakaš že med uvodno pesmijo Kaj za to. Mislim produkcijsko. Orgle pač naredijo svoje, Frasov glas se prav stopi z njimi, kitare, na katerih gradi bend, pa zvenijo edinkrat v polno. In konec štikla? Odrezan, drzen, drugačen, pogumen. »Nihče ne joče. Nikogar ni.« Čista petka.

Ampak v kontekstu albuma Lep dan nekoliko pretirano štrli ven. Ne toliko tematsko. Rdečo nič Okttober na prvencu marljivo drži, besedila so med nežnejšimi, bolj prisrčnimi in odkritimi. Ko je Okttober v Glasu podzemlja, najboljši mariborski luknji, predstavil prvenec, je bila razlika strašansko očitna. Na plošči eno, v živo drugo. Kar ne čudi, saj je Okttober ubral pot, ki jo upajo le redki. Fantje igrajo do onemoglosti, po večkrat na vikend, in to zgolj v Mariboru. Hočejo, želijo, špilajo. Tako so komadi v živo dobili vse bolj doživeto in širšo podobo. V živo delujejo kompaktneje, bolj povezano, celostno, skratka prepričljivo. In na plošči? Morda bi lahko zapisal, da se album 10 začne vleči že pri sicer izvrstni Poišči me v pravljici, drugem komadu. Sem kakor ti je tudi adut, toda ker sledi podobni skladbi Vstran, kmalu dobimo občutek, da smo vse te komade že nekje slišali.

To ne pomeni, da je Okttober brez idej, ne. A kakor nosi bend ime po enem samem mesecu, tako je tudi o(b)stal pri tistem, kar je dolgo pilil. Po svoje je tako prav, saj se lahko veliko naučiš, če drgneš eno in isto. Efekt štiklov, ki se začnejo z molom, dras po celotnem odprtem akordu od najvišje do najnižje strune, lahko kmalu postane tudi odbijajoč, razvlečen, pretirano melanholičen. Sploh ker Frasovo petje ob glasnih ali preveč melodičnih kitarah ne pride tako do izraza, kot bi lahko.

Zato je 10, ki ima sicer presenetljivo enajst skladb, relativno zahtevna ali vsaj zajetna plošča. Bolj je interesantna za ljubitelje poezije kot z vidika rocka samega. V celoti je album v enem zalogaju skorajda pretežko konzumirati. Če se ga lotiš košček po koščku, je izkušnja povsem drugačna, bolj trajna in čustvena. Če vzameš dan, dva premora in si zarolaš Dlani, si bogato nagrajen. Zato bi veljalo razmisliti, kako bi se dalo nežnejše, akustične štikle brez bobnov potisniti v ospredje. Kot neke vrste antitezo pesmi Lep dan. Fantje to sicer poskušajo narediti s klavirsko Oprosti za smeh, a do takrat je nagovarjanje Frasa v drugi osebi ednine počasi že komunikacija, ki jo le opazujemo nekje od daleč, vse dlje in dlje. Ne da nas Frasova debata ne bi smela zanimati, sploh ne. Toda namesto poslušanja pogovora ob toplem kakavu dobimo občutek, da vse skupaj gledamo, kot bi se vrtelo v kakem filmu, za katerega se nam zdi, da smo ga že gledali oziroma vemo, kako se bo končal. Da ne bo pomote: Fras, izrazito izpostavljen na plošči, ne odbija. Ne, ker proti koncu albuma slišimo tudi njegove svetlejše komade (resda v temačnejšem vzdušju), kot sta Ujet v čas in Kalup.

Okttober nas tako na 10 zelo odkrito in prisrčno, ampak v produkcijsko neizzivalnem kolažu preteklosti popelje v odnos, med ljudi, po listnatih ulicah, na dolg sprehod. Mesec? Oktober. Vendar se ne morem znebiti občutka, da bi Okttober rad oktober raztegnil v neskončnost. Kot da bi rad zavrnil november, in nekako noče naprej. Ne zato, ker bi travmiral, ne, le lepo je. Vendar mora vendarle biti vsega lepega enkrat konec. In ravno ta del Okttobru manjka. Zato je morda deset, pardon, enajst skladb pravzaprav za odtenek preveč ukalupljenih. Vemo, kaj nam pravijo, a bi radi slišali še več. Pa ne na način, kot to ponuja To, kar si ali sklepno Slovo, ki namigujeta, kam vse bi še lahko Okttober pokukal. Fantje se, recimo, dotaknejo, četudi za odtenek prepozno, ravninske preprostosti Vlada Kreslina ter končno odvržejo moreč, utesnjen, naporen svet človeške dvojine. Včasih pač pogledaš, kako je sonce sredi dneva zašlo. Upamo, da bo na naslednji plošči znova vzšlo. Sredi noči? Mogoče. Vsekakor držimo pesti, da že prej.