Po sledi rim in popevk – Dušan Velkaverh (1943–2016)

Leto 2016 se ni še niti prav začelo, pa se je že spremenilo v leto slovesov. Odhajajo avtorji, pevci, igralci, tudi našim krajem ni prizanešeno. Samo v zadnjem tednu dni se je poleg pevke Tatjane Gros in pesnika Aleša Debeljaka poslovil še Dušan Velkaverh, nosilni besedilopisec »mladega« vala slovenske popevke, ki se je na istoimenskem festivalu v avtorski vlogi prvič pojavil leta 1968.

Velkaverh je od takrat kot besedilopisec, urednik in založnik pomembno vplival na razvoj slovenske popularne glasbe. Ko je leta 2013 (z letnico 2012) izšla trojna kompilacija njegovih najboljših del (Popevke), smo v Odzvenu o njegovem besedilopisnem opusu zabeležili: »Dušan Velkaverh za razliko od nekaterih drugih avtorjev/avtoric besedil (večinoma manj kakovostnih od njega) ni nikoli (ali vsaj ne na glas) govoril o sebi kot o pesniku. Ti so konec šestdesetih, ko se je končalo prvo obdobje festivala Slovenska popevka, bili med pisci že v manjšini, čeravno je, denimo, Gregor Strniša še vztrajal v sedemdeseta pa tudi Svetlana Makarovič je v sedemdesetih pisala besedila za popevke. V pričujoči Velkaverhovi zbirki velja med besedili izpostaviti znameniti Dan ljubezni, Gvendolino zasedbe Srce, Hazardovo Ljudje, ki sedijo v parkih, Odo Ireni Mladih levov, Med iskrenimi ljudmi v izvedbi Majde Sepe, Ropretovo Človek sem, ki nase nekaj da in Dan neskončnih sanj Vlada Kreslina. Zanimiva so tudi nekatera od tistih, ki posegajo v zgodovino ali književnost, bodisi kontemplativno, naratorsko ali šegavo (Makalonca, Vila z Rimskega zidu, Rože za Elzo, Ljubljančanke); zlasti ta slednja lastnost je med pisci besedil redka, saj pri Velkaverhu ne gre za gostilniški humor na prvo žogo, kar pogosto srečujemo v popu in narodnozabavni glasbi, ko je dovolj že, da v besedilu nastopajo ljudje z domačimi imeni ali da žena prevara moža (ali obratno), temveč za bolj sofisticirano različico, nekoliko bolj naratorsko, denimo v Rožah za Elzo, ki ima sicer predvidljivo končno poanto, a bi s fabulo lahko označili pravzaprav dobršen del naše komercialne knjižne ponudbe, tako pred tridesetimi leti kot danes, le da smo se včasih temu še lahko na glas smejali, saj je bila kupna moč večja in ljudje bralno le nekoliko širši, medtem ko se danes smejimo nekoliko grenkeje.«

Dušan Velkaverh se je na slovenski zabavnoglasbeni sceni pojavil v trenutku, ko je ta iskala svojo novo identiteto. Mladi se okrog leta 1965, to je bil čas vzpona britanskih rockovskih zasedb, progresivnega zvoka in nadrealistične poezije Boba Dylana ter bakerfieldskega countryjevskega zvena, niso več mogli zares poistovetiti s »starim zvokom« plesnih orkestrov in tedaj še ustaljenega »belkantističnega« načina petja. Leta 1968, ko je Velkaverh kot tekstopisec na Slovenski popevki debitiral s Presenečenji Belih vran, pa je bilo v glavnem mimo tudi že obdobje psihedelije (hipijevsko gibanje je uradno zdržalo vse do Altamonta 1969, a se vplivi kažejo še v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih), Bob Dylan je prehajal v svoje countryjevsko obdobje, Beatli so izdali t. i. »beli album«, Stonesi Beggar’s Banquet in zgodil se je nekakšen povratek h koreninam, k izvorom popularne glasbe, kar se je pokazalo tudi v »vrnitvah« starih rokerjev in rockabillyjev, denimo Elvisa in Carla Perkinsa, in v pojavu nekaterih mladih bendov, ki so ustvarjali v tem načinu, denimo Creedence Clearwater Revival. Hkrati se je začelo obdobje progresivnega rocka, ki se je odražalo tudi pri nas, zlasti na mariborski sceni, kjer je konec šestdesetih deloval pester nabor različnih rockerskih, trdorockerskih in drugih zasedb. Pri nas se je okrog leta 1968 festivalska scena začela cepiti na dva dela: na bolj »moderno« in na »tradicionalno« strujo. Bele vrane so bile po vzoru Mammas And Pappas predstavnice »modernih«, čeravno takrat Dejvi Hrušovar še ni aktivno ustvarjal za festivale. Pojavil se je tudi val mladih pevcev in pevk, precej teh je prišlo s Štajerske, od Nece Falk in Alfija Nipiča do Edvina Fliserja in Alenke Pinterič. Pozneje so se vsi ti izvajalci uveljavili tako na Festivalu narečnih popevk kot v popu, šansonu in rocku, na Slovenski popevki pa sta najmočneje debitirala Pinteričeva in Fliser, prva leta 1966, drugi dve leti pozneje. V sedemdesetih se je ta veja ojačala s prihodom Ota Pestnerja in Iva Mojzerja; vendar so bili vsi ti izvajalci s svojimi festivalskimi prispevki še vedno nekje na pol poti med tradicijo in modernim. Ko se je v sedemdesetih začela komercialno vse bolj uveljavljati bendovska scena, je začel usihati tudi festival Slovenska popevka. Nasledniki Belih vran, zasedba Pepel in kri, so v sedemdesetih delovali po zgledu podobnih tujih zasedb, denimo The New Seekers, na začetku osemdesetih pa je nastal prosluli pop bend Hazard, ki se je po spletu okoliščin razšel istega leta, ko je za petnajst let ugasnila Slovenska popevka. Eden prvih progresivnih mladih pevcev, ki je močno zaznamoval konec šestdesetih in tudi sedemdeseta, bodisi kot član zasedb ali solist, je bil Janez Bončina – Benč, ki je pel z Mladimi levi, v zasedbah Srce in September in kmalu tudi kot solist. Velkaverh je bil ves čas zraven. Prišel je, ko se je tradicija začela prevešati v moderno, in s svojim načinom dela obstal vse do konca; njegovo delo se namreč ni končalo z Evrovizijo in Dnevom ljubezni leta 1975 ali s Hazardi v osemdesetih (pisanje za to zasedbo je pomenilo nadaljevanje uspešnega sodelovanja s Hrušovarjem od začetkov Pepela in krvi v sedemdesetih), pač pa je trajalo še dolgo v t. i. »srebrna leta« festivala Slovenska popevka po njegovi ponovni obuditvi leta 1998 (kot pisca besedila za Fliserjevo popevko Za vse ljudi sveta s še vedno delujočo zasedbo Pepel in kri ga zasledimo leta 2003). Popevka mu ni delala težav, prav tako ne nekolikanj progresivnejša glasba, s katero je tudi zgledno hodil z roko v roki; tu je, denimo, pesem Dan neskončnih sanj, s katero je leta 1980 na Dnevih slovenske zabavne glasbe stopil na sceno Vlado Kreslin, ali pa Oda Ireni Mladih levov, ki jo je pel Tomaž Pengov in pozneje Pestner, in seveda Gvendolina, napisana za zasedbo Srce.

Poleg aktivnega dela na področju avtorskega besedilopisja je ustvaril tudi čeden niz prepesnitev, med drugim Sedem pijanih noči, prepesnitev pesmi Seven Drunken Nights irskih Dublinersov, za Andreja Šifrerja in Danes mi je šestnajst let za Lidijo Kodrič (v izvirniku Happy Birthday Sweet Sixteen Neila Sedake). Dvanajst let je bil direktor glasbene produkcije RTV Slovenija, kot založnik pa je pri svoji založbi Corona, ki jo je ustanovil na začetku devetdesetih, v desetletju po ustanovitvi izdal vrsto plošč različnih slovenskih ustvarjalcev iz različnih žanrov, od kantavtorjev (Jani Kovačič, Aleksander Mežek …) do popa (Alfi Nipič, Agropop, Hazard …), pop-rocka, rocka, hard-rocka in metala (Big foot mama, Interceptor …) ter standardov in jazza (Mia Žnidarič, Oto Pestner …). Izdal je tudi precej kompilacij slovenskih zimzelenih pesmi iz dobe festivalov, zlasti Slovenske popevke, in precej plošč izvajalcev s področja nekdanje skupne države ter tujih licenčnih izdaj.

Presenečenja, Pesem o pomladi in prijateljstvu, Mini-maxi, Silvestrski poljub, Pridi, dala ti bom cvet, Mlade oči, Dan ljubezni, Zaznamovan, Solza, ki je ne prodam, Ptica vrh Triglava, Oda Ireni, Med iskrenimi ljudmi, Mati, bodiva prijatelja, Marie, ne piši pesmi več, Vsak je sam, Maja z biseri, Nad mestom se dani, Ljubljanske ulice, Dekle iz Zlate ladjice, Drim, drim, stari tramvaj, Pesem za dinar …, vse to so različni obrazi besedilopisja Dušana Velkaverha, od festivalskih vrhuncev do pesmi, ki jih na festivalih ni bilo zaslediti, a so se pojavile in ostale, denimo Silvestrski poljub (1971) ali že večkrat omenjena Oda Ireni, ki se je nastala že leto pred festivalskim avtorskim debijem na Popevki. Leta 1972 je bilo za Velkaverha vrhunsko festivalsko leto, napisal je besedila za sedem popevk na festivalu Slovenska popevka, od katerih so vsaj tri ostale v vrhu našega popularnoglasbenega izročila: Ljubljančanke, Mati, bodiva prijatelja in Med iskrenimi ljudmi. Leta 1976 se kot pisec na tem festivalu sploh ni pojavil, vendar je po drugi strani med letoma 1981 in 1983 za Hazarde napisal za skorajda dve veliki plošči besedil, ki so domala vsa še vedno znana in izvajana. Največji pomen besedilopisja in opusa Dušana Velkaverha pa je bržčas v tem, da je bil eden zadnjih avtorskih »gospodov peresa«, spretnih in vestnih obrtnikov z občutkom za verz in melodijo besedila, ki mu ni bilo vseeno, kako in zakaj, kdaj in kje kaj zapiše. Dandanes v pop glasbi besedilo ni več pomembno, medtem ko je bil Velkaverh eden glavnih nosilcev načela, da je treba besedilo spoštovati ne glede na zvrst, v kateri ustvarjaš; posledično pa tudi poslušalca. Še preden je začel pisati besedila za popevke, je, rojen v Gvajani, videl veliko sveta. Morda je tudi zato obdržal svetovljansko dostojanstven odnos do popevke, v katero koli smer ga je že ta zanesla.