Dobra glasba za »izgubljeno generacijo«

Zasedba Toxine rock in funk spaja že od leta 2007, z leti pa je postala žanrsko vedno manj definirana oziroma se podaja v raznolike glasbene avanture. Debitantsko ploščo Ever Wordless (videospot skladbe Janez Novak si lahko ogledate na tej povezavi) je izdala pred dvema letoma pri mariborski založbi Subkulturni azil, pred kratkim pa je nase opozorila z drugim albumom, ki nosi naslov Now O'Clock. Po nekaj manjših kadrovskih spremembah Toxine danes sestavljajo Samo Turk (kitara, vokal), Tomi Toth (vokal), Žiga Fabbro (sinti, saksofon), Aleš Zorec (bobni) in Erik Čebokli (bas). Naslovna fotografija novega ploščka prikazuje psa na vrvici, ki sredi mestnega vrveža sede zre v neznano. Na zadnji strani vrvice ni več, vseeno pa pes še vedno čaka. Morda sprijaznjen s svojo usodo, kakršnakoli pač že je, toda sodeč po njegovem pogledu, ki sega daleč v globino, nič kaj prijazna. »It is now o'clock, now o'clock has always been. Now o'clock forever ... I fail to arrive, to where I am,« so prve besede, ki jih lahko preberemo, ko odpremo zloženko. Takoj mi postane jasno, da me ne čakajo pozitivne misli o lepi prihodnosti in da zna nova plošča Toxinov odsevati realno družbeno in emocionalno stanje deprivilegirane generacije. 

Nikoli nisem bil preveč naklonjen izbiri progresivnih instrumentalnih skladb za uvodne komade; ti naj bi namreč vabili poslušalca in predstavili glasbo, ki sledi v prihajajoči slabi uri, če boste pritisnili play. Čeprav uvodna Float Your Signifier! ponuja kar nekaj zanimivih kitarskih likov in ritmičnih preskokov ter se razvija skozi fuzijo glasbenikov, med katerimi nedvomno deluje kemija, ostanemo zgolj pri tem. V drugih časih bi bila skladba primernejša za B-stran kakšnega singla ali pa bi se znašla med raritetami na jubilejni kompilaciji. Vendar to uvodno razočaranje hitro popravi druga skladba, Budget Symphonia, ki prinaša vse, kar lahko človek pričakuje od izkušenega benda: inovativen pristop in kompleksno formo, ob tem pa še nalezljivo melodijo, tako vokalno kot instrumentalno. Budget Symphonia je hkrati reprezentativna za zvok in tematiko Toxinov. V tej maniri nadaljuje tretja skladba, Toxins vs. Toxine, ki prepeva o nepotrebnem zastrupljanju in praznini, ki jo želimo s tem zapolniti. Moraliziranje? Morda, toda na mestu in v kontekstu: »You don't need anything, you are pure within«.

Tega, da so se fantje odločili za angleščino, mi najbrž ni treba posebej poudarjati, kajne? In da se izognemo spet večni (ali bolje: neskončni) pro et contra debati o maternem jeziku, o (ne)primernosti takšne odločitve za predvajanje na domačih radijskih postajah in drugem. Hvala za razumevanje.

Pri naslednji pesmi, Metatune, pride na plano igrivost in sarkazem skupine, ki nazorno ilustrira, da se fantje ne želijo jemati preresno in se klanjati visoki umetnosti, pač pa raje ostajajo zvesti garažnemu pristopu. Najprepričljivejša glasba je ponavadi prav tista, ki se zdi preprosta, kot da zaigrana povsem lahkotno, pa čeprav ni. Metatune ponuja kup menjav ritmov in fraz, jasno pa se pokaže tudi tesno in natančno ujemanje kitare, basa in bobnov. Prav tako efektivno učinkujejo vokal in spremljevalni vokali ter polnijo praznino, ki tam leži načrtno kot nepopisan list papirja. 

Glasba skupine Toxine je pisana, večplastna in poslušalca vedno znova preseneča. Tudi takrat, ko ta dobi občutek, da se že vse skupaj vrti v krogu. Dober primer opisanega je skladba Six Ate Each Other, ki še vedno sledi rdeči niti albuma, a po drugi strani ponuja nov vpogled, prikaže še en obraz oziroma izraz te zasedbe. Prav tako naslednja, akustična balada Forgive The Weather, ki jo dopolnjuje osma, Sottovento, ter nadgrajuje deveta z naslovom Good News For The Lost Generation. 

Sklepni del plošče je bolj umirjen, upočasnjen. Kot pogled psa na naslovnici, ki bi lahko (če si sposodim enega od naslovov pesmi) predstavljal izgubljeno generacijo, ki čaka na dobro novico. Ali bolje – na dobro glasbo.