23.08.2015
Igrivi prvenec, ki močno štrli iz povprečja
Izbira naslova The best of ni povsem nelogična; predstavlja namreč najboljše od, kar je bil Hulahoop v danem trenutku sposoben zapisati na trakove. S prvencem je bend krenil na pravo pot in letvico že v startu sam sebi postavil zelo visoko.

Hulahoop
The best of
Glasbeno društvo Anavrin
2015
Naj vas naslov prvenca skupine Hulahoop nikakor ne zavede – po svoje ima smisel in ga tudi nima. V večini primerov smo z geslom »najboljše od« namreč vajeni všečnega preseka neke kariere največjih označevalcev, pogosto zahtevanega s strani založbe, ki po liniji najmanjšega odpora pobrska za nazaj in preveri, če se v že slišanem materialu skriva še kaj novcev. Temu se za lepši vtis pripne še eden ali dva bonusa različne narave, pač odvisno od tistega, kar sondaža terena zahteva. Pri Hulahoop zgodba dobi drugačen zasuk, ki z varne razdalje tudi nekoliko oriše karakter benda in njegov odnos do izbranih muzik, v glavnem brbotajočih v svežem asfaltu urbanih pop hibridov na poti do diskotek, kot smo jih poznali včasih. Kamniški kvartet se namreč veliko bolj, kot da bi igral dotične glasbe, z glasbo kot tako igra, za enkrat na najbolj iskren in nedolžen način. V tem je njegova ogromna prednost pred tovrstnimi in raznovrstnimi domačimi (novo)mainstreamovskimi dovtipi, saj ga že v izhodišču dela drugačnega in ga na neki način postavlja celo za alternativo tistemu, kar nam prodajajo kot kakovostni urbani pop. Hulahoop – kot nam je pred kratkim, a le z enim songom Hej dokazala tudi Anika Horvat – sliši odmeve večernih pločnikov, ki jih osvetljuje prosojna svetloba iz izložb.
Seveda je to zgolj en aspekt njegove glasbe, ki se posluša zelo sproščeno, četudi pogosto to ni. V tem se prepozna druga kakovost benda, ki se v odnosu do izvedbe (za)vestno podreja eksperimentalnim načelom v izbranih dimenzijah na stičišču popa in funka, a še vedno zveni preprosto in poletno; na trenutke celo naivno, četudi zna biti ta občutek presneto varljiv. Organskost izvedbe se namreč poudarja na vsakem koraku in, ne glede na občasna odstopanja, zasvoji predvsem takrat, ko se čustveni zajemi malce podredijo šablonskosti izvedbe. Ne, niste prebrali narobe – v premnogih primerih smo zelo kritični od takšnih naučenih postavljanj, medtem ko zna Hulahoop te matrice narediti zelo prožne, jih prilagoditi svojim potrebam in (trenutnemu) znanju na način, kot so v drugi polovici osemdesetih to postorili člani skupine Panda. Odsotnost kitare je pri tem povsem zanemarljiva; še več, Hulahoop njen manko obrne v svojo prednost in vešče poskrbi za dinamične glasbene dialoge med potentno basovsko kitaro in kozmičnimi klaviaturami. V tem se prepozna že tretja posebnost, ki v(z)valovi ter se nevsiljivo implementira na nikoli pojasnjeni oziroma nedoločljivi liniji hrepenečega popa na robovih abstraktnosti. The best of je namreč prepoln izmuzljivih trenutkov, v našem prostoru celo povsem enkratnih, tako da v današnji poplavi vseh možnih in poudarjenih čustvenih izpadov bend deluje neverjetno sveže, ne glede na to, da smo te zvoke že večkrat (pre)slišali. Hulahoop v nobenem trenutku na albumu ne pakira in ponuja lažnih emocij, o katerih (kasneje) ni nobenih sledov v realnosti, temveč odpira nove kodekse art-funka in slovenski pop postavlja na mesto, kjer je nekoč, ko termin pop še ni veljal za kletvico, že bil. S tem na najlepši način domačemu urbanemu popu vrača izgubljeno dostojanstvo. V mislih imam seveda izključno novo generacijo, ki si šele utira pot na naše neurejeno »tržišče« in se še ni izpela v povprečju.
Izbira naslova The best of na koncu koncev tudi ni povsem nelogična; predstavlja namreč najboljše od, kar je bil Hulahoop v danem trenutku sposoben zapisati na trakove. V tem početju je še vedno nekaj prepiha in dovolj praznega prostora za bodočnost. S prvencem je bend krenil na pravo pot in letvico že v startu sam sebi postavil zelo visoko. Glede na sproščen in razgiban odnos do glasbe lahko predvidevamo, da mu všečnih idej tudi v prihodnje ne bo zmanjkalo. Že danes na zunaj namreč deluje kot čvrsta enota, ki je hermetična le toliko, kolikor je podrejena skupnemu končnemu cilju, sicer pa se Monika, Eva, Anže in Marko prepuščajo glasbi in njenemu »flowu«, da jih (od)pelje, kamor si v danem trenutku najbolj želijo.