Naj se pleše

Če za Pando še nikoli ne bi ali niste slišali, kar sicer resno dvomim, lahko gladko vzamete za referenčno točko Stoletni ples. Brez skrbi, takoj boste razumeli, za kaj gre. Ne glede na to, da je deseti projekt (skupina albume na svoji spletni strani raje označuje za projekte) pravzaprav petletni sveži prerez skupine, ki je že trideset let »ista« na razne načine. Saj vemo, zamenjati šest pevk je že za pevski zbor velik kadrovski šok, kaj šele za skupino tipa Pande, ki tako izrazito stavi na prodorni ženski vokal. Toda dokler zasedbo krmari Andrej Pompe z dvojcem Vlada in Sama Pirc bojazni ni. Panda je še vedno Panda, v tistem žlahtnem smislu.

Okej, že res, da bi lahko imeli orto ljubitelji Pande kompleks Siren ter Scile in Karibde. Češ, na vsak način – še ušesa si bomo pokrili – bi radi preslišali vse, kar je prišlo za Suzano Jeklic (1986–1993) in Suzano Werbole (1993–2002). Samo da ne bomo pogubljeni. Toda ta kompleks je Pompe, podobno kot Odisej, zvito, toda brez žrtev pustil že daleč zadaj, globoko v prejšnjem desetletju, najprepričljiveje pa gotovo na Depandansi (2009), ko je Katja Obleščak (2003–2010) odločno in legitimno pomagala na novo osmisliti novi val, koktajl muziko in držo terasa-tv-poletje-Pande.

Skupina, ki viskozno, lucidno in zimzeleno, s prepoznavnimi klaviaturami, melodičnimi kitarami, živahno ritem sekcijo in nasploh solističnim nadpovprečjem ohranja večno poletje (osemdesetih), je bila po odhodu Obleščakove na resni preizkušnji in malo je manjkalo, pa bi bilo vsega konec. Pandografija je sicer tako zapletena in obsežna stvar, da nima smisla opisovati vseh menjav, iskanj in sodelovanj s pevkami. To naredi najbolje kar album sam. Panda ima na Stoletnem plesu namreč kar tri pevke: Sašo Danilov (2011–12), Saro Petrovčič (2012–2014) in trenutno »glavno« pevko Nino Bauman (od leta 2014). Mimogrede, pevk je bilo že toliko, da so na spletni strani skupine posebej napisani člani in posebej pevke.

Najlažje bi bilo seveda vnaprej zapisati, da zdaj tri pevke skupaj ne zmorejo tega, kar je prej ena zmogla sama (kot se, mimogrede, trenutno hudomušno razlaga ob povratku Slasha v Guns N' Roses). Ni res. Stoletni ples je najboljši možni kompromis, na katerem Pompe, izkušen plesalec, pardon, mentor, menjava soplesalke, ki so se zelo dobro znašle na vajah za maturantski ples ali poroko. Težava je le, da ne vemo, ali bodo Pompetove stalne partnerke ali pa bolj vadijo za ples s kom drugim, za drugo priložnost. Zgodovina pevk Pande kaže bolj na slednje.

Saj se spomnite vaj, viže Gaudeamus Igitur in tega, ne? Fokstrot, valček, čačača ...? E, tako je s Stoletnim plesom, le da je v tem mnogoboju Panda skušala dati vsaki od treh pevk tisto disciplino ali tip plesa, ki ji najbolj leži. Pustimo ob strani, da je zaradi tega izdelek na prvo žogo precej bolj kompilacija kot klasični album. Nič hudega.

Najboljša finta celote je namreč ta, da Pandi precej bolje uspeva žanrsko hitro prepoznavna glasba poletnih festivalov in pogovornih tv šovov kot pa Televiziji Slovenija (in ostalim komercialnim televizijam), ki se s tem muči ali pa tega sploh več ne neguje. Morda bi v drugačnih okoliščinah Panda ponujala drugo priložnost, opcijo b, drugo ligo. Ne, niti približno. Pompe je prevelik mojster ambientalnega popa, šu-bi-du-bi glasbe za ozadje, ki pa z vsakim refrenom bolj stopa v ospredje in ti ostane v ušesih, glavi in, vse pogosteje, tudi v bokih. Stoletni ples tako trem pevkam, ki so vse v Pandi našle najbolj prepoznavno priložnost za preboj, ponudi varnejšo, udobno, a tudi kvalitetno in poglobljeno podlago, kot pa to zaman poskušajo početi festivali tipa Melodij morja in sonca (kjer je Panda leta 1999 zmagala s skladbo Sive ceste, ki je zdaj že lep del slovenskega pop arhiva) ter Slovenske popevke. Od vsake Pandine pevke pa je odvisno, kako svojo priložnost izkoristi.

Nehvaležno bi bilo primerjati pevke med seboj, čeprav se prav to pri Pandi počne vse od prve menjave naprej. Kar je v bistvu kompliment, saj to kaže v prvi vrsti na pozorno poslušalstvo tridesetih let, ki ne bi kupilo čisto vsega samo zato, da bi na koncu slišalo stare hite. Nak. Teh ima sicer Panda za en cel koncert, toda Pompe hvalevredno in resno vztraja pri ustvarjanju. Saša Danilov odpre ploščo z Ljubimcem brez imena, ki je ena od dveh pesmi, pri katerih Pompe ni imel prstov zraven; ta albumu morda ne naredi največje usluge, saj se nam kmalu zazdi, da smo to nekje že slišali ali pa bomo slišali zgolj tovrstne prepoznavne, a tudi jazzovsko zahtevne komade. Tako nepričakovano, kot je zapustila skupino leta 2012, tudi nepričakovano izstopa na plošči s pesmijo Kakšno sonce, kakšen dan, najboljšim duetom, ko gre za Pompetove spremljevalne vokale, in z največjim, najpreprostejšim durovskim pop adutom Morda, ki bi ga pred dobrim desetletjem kupile vse radijske postaje, o čemer pa Pompe seveda ne razmišlja. To je to in tega bi si želeli še več.

Morda najmanj izrazita med trojico je Sara Petrovčič, ki pa ima v Premakni se k meni nesramno dober komad, tak z bondovskim žleht, molovskim refrenom. V preostalih dveh skladbah je njeno petje tehnično sicer perfektno, toda besede ne postanejo meso, zgodba je v skladbah Češnjev cvet in Hočem potisnjena kanček preveč v ozadje.

Tako je Stoletni ples v bistvu še najbolj album Nine Bauman, ki dobi preostalo polovico, preostalih šest skladb. Ponujeno docela izkoristi, in to prepričljivo, »zgodbeno« in zelo konkretno, prav sliši se, da je trenutno prvi vokal Pande. Tako se bodisi v dinamični pesmi Noro ali v intimno klavirski Grem svojo pot počuti ona sama, in tako se kmalu počuti tudi poslušalec. Morda Baumanovi – še bolj to velja za preostali dve – nekoliko zmanjka le pri prepoznavnosti vokala na plošči. Med trojico se sicer pričakovano ne samo slišijo, temveč prepoznajo karakterne razlike, vendar je produkcija plošče tako izpiljena, da nove skladbe tipa Daleč stran, Nepremagljivi, Ti & jaz, Lino, Sive ceste, En korak ne boste našli. Panda je zdaj morda v tem oziru bližje svojim generacijskim vrstnikom Avtomobilom: ustvarja prepoznaven zvok, ta pa prepoznavne pesmi.

Stoletni ples v najboljši meri izžareva zagnano željo pevk, ki bi se tako rade predstavile, a nimajo več toliko priložnosti kot prej (Hri-bar, NLP ipd.), vendar hkrati dokazuje predvsem to, da je za konkretno predstavitev najpomembnejša dobra pesem. Izvirna, avtorska pesem in ne priredba, kot bi nas zaman želel prepričati Pop TV, kjer šteje to, kako »znaš pet'« tisto, kar je nekdo zapel (in napisal) že pred tabo.

Andrej z Vladom (bas) in Samom (kitara), Damjanom Mulejem (bobni) in Vanjo Vogrinčičem (tolkala) ponuja dobre pesmi, vredne pozornosti na klasičen, preverjen in iskren način. Morda je na trenutke blizu tistemu, kar zadnja leta počne Perpetuum Jazzile, vendar ga je tja pripeljala lastna kreativnost in ljubiteljska ideja, da s komadi nekaj pove. In pove še vedno veliko. Z renomejem skupine ravna spoštljivo in skrbno, kar se je, sodeč po kritikah, pokazalo na nedavnem (žal redkem) koncertu v Kinu Šiška, a hkrati sveže, odprto in dialoško s kar tremi pevkami na enem izdelku.

Panda, ki se hrani skorajda izključno s svojim žanrskim miksom soula, popa, jazza ter živi osamljeno od glasbene in medijske scene, še nikoli ni imela primernejšega imena kot ravno v teh časih (toda hkrati žal nikoli bolj neprimerne naslovnice). Predvsem pa, čeravno so ne glede na produkcijsko čisto izklesanost nekateri deli za kanček prezahtevni, se nam ob Stoletnem plesu pleše. Mar ni prav to najmanjši skupni imenovalec Pandinega jazz popa?