Prepovedani sadovi in borba za slovenski rock

Domača rock zasedba Kronika, ki prihaja iz Franklovega v celjski kotlini, je izdala svojo drugo studijsko ploščo. V predvidljivem in sugestivnem slogu nosi naslov Prepovedani sadovi. Gre za nadgradnjo zvočnega prvenca V napačnem letu iz leta 2012. Žan Kovačevič (vokal), Davorin Ulipi (bobni), Lovro Lah (kitara), Rok Pinter (kitara) in Vid Verdev (bas kitara) še naprej ostajajo zvesti prvinskemu, organskemu izrazu klasičnega kitarskega rocka z nekaj poudarki na trših, na trenutke celo malce eksperimentalnih, manj tradicionalnih prijemih. Kronika se ne prilagaja trendom, niti rockovskim ne, temveč prisega na ritme, ki se osredinjajo okoli strun, in si za regulacijo atmosfere ne pomaga ne s klaviaturami ne s sintetičnimi pripomočki. Gre za zasedbo, ki se je morda res rodila v napačnem letu ali, bolje, v napačni eri, saj tako pri izvedbi kot ideološko še vedno verjame v pristnost rock'n'rolla.

Album je produkcijsko nadziral eden najplodnejših domačih producentov, Peter Dekleva, ki je znan po tem, da želi iz glasbenikov izvleči njihovo najiskrenejšo bit. »Jaz sem človek rutine, jo rutinsko menjam, da me mine, sit sem svoj'ga lastnega smeha, postajam apatičen do greha. Ti si to rutino ubila, mi 21 gramov v telesu prebila, mi jih nekam v prazno spustila in tam sva midva se utopila,« prepeva Žan Kovačevič v skladbi 21 gramov, ki je ploščo kot prvi single tudi napovedala. Njegov rahlo hreščeči vokal na ogenj rocka priliva še dodatno olje. V videospotu, ki pesem spremlja, dokaže, da se v vlogi frontmana počuti udobno, sproščeno in nadaljuje niz jebivetrske drže ter promoviranja hedonističnega življenjskega sloga. Prvi del skladbe je klasični rock in (tako kot večina pesmi Kronike) bazira na kitarskem rifu in ponavljajočem se bobnarskem ritmu, ki se v ušesa zasidra kot bitje srca. Drugi del je instrumentalna nadgradnja, ovinek v desno z regionalne ceste na avtocesto, in dokazuje, da člani zasedbe ne preigravajo vedno enih in istih akordov in sekvenc.

Uvodna skladba Delirij je hitrostni rock'n'roll, kjer Big Foot Mama sreča Mötorhead, naslednja, Fukotožje, pa v instrumentih nosi še nekoliko bolj progresiven, sodobnejši hard rocka, čeprav se med kiticami in refrenom varno usede nazaj v udobje naslanjača ustaljenih rockerskih praks. Četrta skladba V bistvu smisla je prva od počasnejših.

»Nisem si mislil, da se izgubil bom kdaj v takem nesmislu. Sem se zamislu, da se nisem raje posvetil tvojemu bistvu. Pa vem, da enkrat mi bo čas ponudil svoje bistvo,« se Kovačevič dokaj spretno igra besedno igro, kar skladbi daje ritmičnost, igrivost in ne pretirano resnobno poetičnost. V svojem drugem delu pesem sicer instrumentalno s svetlobno hitrostjo odhiti v del, za katerega se zdi, da je vsiljen. Ugibam, da v skupini vlada demokracija, kitaristom pa je (kot vemo in kot poudarjajo stereotipi) praviloma med baladami dolgčas. Če je to razlog za nenavaden obrat smeri obetavne skladbe, je morda čas, da se režim v skupini spremeni v dobro glasbe, v dobro pesmi, ki so končni produkt vseh članov in ne zgolj merjenje moči in pravic glasovanja.

Bluz II je »stevierayvaughanovski« blues, ki sicer bolj kot studijska skladba deluje kot jam session, ogrevanje; tovrstne skladbe v glasbenem žargonu v angleščini ponavadi označujejo kot »filler« oziroma pesmi, ki so do objave prišle, ker je bilo treba zapolniti praznino. Kronika nato preseneti v komadu Jaz, ki se s funkoidnim basom začne dokaj redhotchillipepersko, nato pa zunajserijska melodična vokalna linija da bendu širino in ploščo Prepovedani sadovi prestavi stran od »fukotožij« ter ji odpre nov spekter. Skladba Jaz se konča z ranljivim stavkom, ki pušča prostor za lastno interpretacijo: »Rad bi vidu naprej, a se rosi mi oko.«

Štikelc Tina je Big Foot Mama v vsej svoji prezentaciji, nedaleč od te izvedbe je tudi k njej pripojena pesem Mlin. Pozornost zahteva predzadnja, Tihožitje, za katero se zdi, da se ji nikamor ne mudi, kar nakaže že počasen kitarski uvod. Nenasičena instrumentalna podlaga vokalistu omogoča, da poslušalcu preda svojo osebnoizpovedno izkušnjo: »A ti si hotla me kot golo tihožitje, z lažjo na laž iskala novo odkritje ...«

Najboljše je prihranjeno za konec. Kdo bi si mislil, da bo klasična petčlanska rockerska zasedba svoj drugi album sklenila z akustično skladbo. Ja, prav s tem so fantje postregli. Rockerji, ki ponujajo pravi izštekani pop komad, ki ima tudi radijski potencial. Zgolj dve akustični kitari in vokal. Brez nepotrebnih dodatkov. Slečeno. Bobnarju in basistu so dali odmor. Pozdravljam skupno odločitev in ugibam, da se je režim znotraj benda morda zamenjal kar sredi snemanja te plošče; a šalo na stran. Pogumno dejanje za finiš plate, ki si vsekakor zasluži podporo.

Ja, ta »klasični slovenski rock«, ki se večinoma rojeva zunaj zidov ljubljanske kotline, je zanimiv pojav, za katerega ne kaže, da bi bil pripravljen usahniti. Besedila so nekako vedno aktualna. Težko bi jih uvrstili v časovni okvir, saj bi bila lahko napisana tako v osemdesetih kot v devetdesetih ... ali danes. Bend je težko postaviti v specifično kategorijo; ali se znotraj naše glasbene scene nagiba bolj proti alternativi ali bolj proti mainstreamu? Prav tako težko je podati sodbo, ali se Kronika oklepa okvirov mainstreama ali, nasprotno, se jih želi znebiti. Vsekakor se fantje borijo. Borijo se za rock.