Tekma vseh tekem

Tekmovanje v glasbi je večno nehvaležno, ampak pogosto neizogibno. Pa naj bo zunanje ali notranje. Tekmovati s konkurenco, najprej v lastnem žanru in nato s celotno domačo in za povrh še globalno sceno, je naporno, ampak lahko tudi stimulativno kreativno. Tekmovanje z lastnim predhodnim ustvarjanjem pa zna biti še hujše. In na tej drugi točki je na petem studijskem albumu 22 skupina Hamo & Tribute 2 Love. Želi izskočiti iz prepoznavnih in uspešnih ter hkrati utesnjujočih in očitanih okvirov. Bori se. Gre za posttranzicijski bend, ki precej pogosteje kot presežne albume niza popevke tedna na Valu 202. Po eni strani ima bend vse, po drugi pa bi želel imeti še več. Na 22 nakaže, občasno sunkovito, kako bi mu to lahko uspelo. Z albumom 22 je Hamo & Tribute 2 Love začel kukati nekoliko stran od tistega, kar se je bendu očitalo. Čeprav za ta trud najbrž ne bo požel množičnega stiska rok, pohval, nagrad.

Pevcu in kitaristu Matevžu Šaleharju – Hamu (Babewatch), bobnarju in tolkalcu Martinu Janežiču – Bucotu (Sausages) in kitaristu Petru Deklevi (Srečna mladina) dolgo ni uspelo prilesti čisto v ospredje slovenske rock scene, a so s Hamo & Tribute 2 Love postali širše zaželena zasedba. Prostih vikendov lansko poletje niso imeli, ker jih je rešila akustika. Na Valu 202 so medtem od naše zadnje lanske recenzije dodali še dve popevki tedna, tako da jih imajo zdaj 19 v enajstih letih. Naslednji v tem pogledu najboljši bendi (npr. Siddharta, Mi2, Los Ventilos) jih imajo po 10. 

Lani so izdali Iz4kani skorlajv, ki smo ga na Odzvenu označili za skoraj hibrid, ne zares koncert ne povsem album, in ga razglasili za skoraj novo normalnost. A sodeč po Hamovih izjavah pred promocijskim koncertom novega albuma v Križankah, nova normalnost, ki bi hkrati rada bila deloma tudi stara normalnost, nikakor ne pride. »Tekmujemo v oglasih, kar je na nek način zabavno in dobro, ampak bi bilo lepše, če bi 'tekmovali', kdo naredi boljšo skladbo,« je povedal v intervjuju za MMC. Pogreša fluorescentne plakate, čase, ko so že ti zadoščali za uspešno promocijo koncerta. 

V tej »novi normalnosti« tako ostane predvsem presojanje glasbe. In izkaže se, da je 22 občasno drzen album, vsekakor noče biti enoličen. Prav tako noče na prvo žogo produkcijsko izstopati, čeprav ga prav to dela dokaj posebnega. Na neki točki ne ve, kaj hoče biti, vsekakor pa hoče bi(va)ti. Dovolj je bilo postavljanja spomenikov produkciji, pravi Hamo, zato je 22 produciral Drago Popovič, ki je koncertni tonski mojster skupine. Prav to sodelovanje, do katerega je prišlo že na albumu Iz4kani skorlajv, je olajševalna okoliščina za 22 v celoti. Osnovna podoba, ogrodje in tematike so večinoma dokaj prepoznavni, ne pa tudi zvok in diametralno nasprotje linearnega poslušanja plošče. Za Hamota je to skok proč od komformizma, je pa res, da s soavtorjem osnutkov sklad, Denisom Horvatom, ne najdeta vedno soglasja. Kar se občasno čuti. To ni ne solo projekt ne duet, še vedno je skupina. Ki pa želi napredovati, skupaj. Kar terja kompromise. 

Uvodni Mali mož (Čao Sonce) je še nekako na poskok. Ritem je hiter ali vsaj hitrejši. V sebi nosi nekaj zmelkoowskega gledanja v nebo, mimobežno flegmatiko, nastavi prevladujoče nasprotje med temo in lučjo, vendar produkcijsko ni dovolj suh ali oskubljen komad. Ni ravno najmočnejši uvod. Ključni ton albuma nastavi naslednji Najprej, saj veš, katerega avtor je Horvat. Toda ob pozornejšem pregledu je nezgrešljiv preskok tako zgodaj na albumu zgolj zaradi »naturalistične« produkcije, ki se znebi vsej bolj invazivnih prijemov. Da 22 res želi postati produkcijsko drugačna plošča, se potrdi v Idejah boga. Tukaj se že pozna koncertni zvok skupine, ki tudi v studijski izvedbi kliče po bolj kitarski koncertni izvedbi. Gre za besedilno najmočnejši komad, ki ima potencial postati single. Nato se prikrade Zato, ker je mraz. Besedilo bi sprva lahko klicalo po skrajno molovski, morbidni, temačni izvedbi, kot se je to primerilo proti koncu plošče Iz4kani skorlajv. Tokrat pride do zasuka. Pesem je idealna popevkarska pesem, celo sezonska, za čas, ko »topla beseda da kri v obraz«. V produkcijo kapne redko slišana toplina countryja. Izziv se pojavi v Pusti mi prižgano luč. Hamo ne skriva, da kitare floydovsko polzijo, in Horvat najde bobnarski loop, ki pesem približa modernosti. Ta komad je po štirih skladbah prva napol ljubezenska skladba. Gre za neke vrste odkritosrčno pismo, sporočilo, razkritje, ki nastopi šele na neki povsem drugi stopnji ljubezni. To ni pesem za prve zmenke. Terja izkušnje in ima primeren psihedelično zasanjani inštrumentalni konec.

Iščočo drugačnost album doživi na polovici, s Temnim svetom, napisanim za Ano Soklič za Popevko 2019, kjer pa je zvenel preveč bondovsko, čeprav je tudi aranžer Žiga Pirnat opravil dobro delo. Od uvodnega akorda se Hamo skrije, izpuhti v mol propada. Temni svet je skladba, zaradi katere lahko 22 legitimno obvelja za nepričakovan in hkrati nujen album. Morda je celo nastavek za solo album, zrel, artističen, nepopustljiv. Naslednji Sončen dan morbidno temačnost skoraj oslepi s solarno živahnostjo. Je povratek v cono udobja blues rocka, ki pa v sebi nosi muhasto kritiko na račun podnebnih sprememb. Peter Dekleva s slide kitaro, Buco z igrivim bobnanjem, Horvat s ščepci seksapilnosti, pod katerimi na bas kitari stabilnost nudi Uroš Škerl Kramberger postrežejo z mimobežnim komadom, ki si obenem želi toplote in topline. Hamo namreč poje o zimi, ki je očitno pretopla, komad pa v želji po še enem poletju švica. Da album 22 noče in najbrž niti ne zmore opustiti ljubezenske, praznične, koncertne, ozaljšane podobe, se pokaže v Vse lepo lepo za vse. Popevka, koncertni hit. Ima vse, kar Hamo & Tribute 2 Love zna, zmore, hoče, želi. In to je vse lepo za vse. Vendar je v kontekstu albuma, sploh ker je tako proti koncu, to novoletna čestitka, s katero album sicer pridobi veliko. Le podkrepi ugotovitev, da je ta bend dober. Skladba Rojena čist na konc tisočletja pride prepozno. Zakaj? Zaradi šegave narave. »Kaj naj ji rečem, da se ne zarečem / kaj naj ji rečem, da se ne opečem«, tako gre nagovor, ki bi lahko bil refren, či bi si to le upal. Gre za komad o puncah, »rojenih čist konc 00«, za bizarno skladbo, ki pa ponuja izhodišče za premislek, o čem naj pojejo 40+ letniki. Zadnja Lubezen je klasičen poslovilni, napol akustični komad s sporočilom, da je ljubezen marsičesa vredna, četudi se »men slabo konča«. 

Z albumom 22, ki bo poleg digitalne verzije najprej izšel na vinilu in šele kasneje kot CD, je Hamo & Tribute 2 Love začel kukati nekoliko stran od tistega, kar se je bendu očitalo. Čeprav za ta trud najbrž ne bo požel množičnega stiska rok, pohval, nagrad. Ampak saj ne gre za tekmovanje. Kvečjemu za tekmovanje s samim seboj, da bi dognal, če si že bolj zrel v intimi, poetiki, sporočilih, produkciji. In če je to merilo, potem je Hamo & Tribute 2 Love na 22 blizu zmagi.