Rockovski tiči iz Ljubljane

»Oder sta zasedla kot duo in že z uvodnimi trenutki takoj priklicala na dan primerjave z White Stripes. (…) Če je Katja presenetljivo suvereno mlatila po opnah in vmes žonglersko vrtela palčke med prsti, da bi ji zavidal marsikateri metalurg za setom bobnov, je bil Jure zlit s kitaro. Očitno ima celo paleto kitarskih herojev za zgled, kar pristno uporablja pri vragolijah po strunah (…) s solažnimi vložki je skočil h kitarskim velikanom ter povezal rockovsko sodobnost in njeno (pol)preteklost (…) Priložnost smo imeli videti bend, o katerem bomo še veliko slišali. Ne le zaradi iskrenega in veščega obvladovanja instrumentov, ampak zaradi notranje energije, iz katere brsti presenetljiv občutek za pisanje skladb. (…) V času inženiringa generacij takšnih in drugačnih pop zvezd in idolov, ki bolj kažejo svoje obraze in ritke, je bilo prav prijetno spoznati bend Dandelion Children, ki ga bo treba čez pol leta spet preveriti v živo,« sem zapisal v Muski pred petimi leti in pol, ko sem prvič videl in slišal ljubljanski bend Dandelion Children, ki se je takrat predstavil kot duo, trio in kvartet. Do danes, ko se je ustalil kot trio, sem ga še parkrat ujel na koncertih, (pre)poslušal nekatere njegove plošče, a tistega, kar sem pričakoval po omenjenem koncertu v Menzi pri koritu februarja 2008, ko je bend nastopil kot predskupina ameriškim blues-rockovskim dratarjem Radio Moscow, nisem dobil. A kdor čaka, dočaka, in pol leta se je spremenilo v debelih pet let.

Že šesti album (!) skupine ni brez razloga naslovljen po imenu tria. Njen lanski nastop na novosadskem Exitu se sicer rado izpostavlja kot mejnik v njeni karieri, kar pa je bolj biografska cvetka, v samem opusu skupine pa je/bo prav ta plošča prekretnica. Sodelovanje s Petrom Deklevo, kitaristom in producentom, se je skupini obrestovalo z raskavo, a dobro izpiljeno ploščo, ki poudarja tako širino kot ohranja jaz benda. Tako kot ni mogoče preslišati užitka, s katerim igrajo Katja, Jure in Anže, je očitno, da je tudi Perota pošteno zagrabil ves entuziazem igranja in same muzike Dandelion Children. Njihovo skoraj bolestno menjanje in neprilagojeno preskakovanje obrazcev ga je le še dodatno spodbudilo, da je plošči dodal ščepec transa Srečne mladine.

Dandelion Children zajemajo z veliko žlico iz rockovskega kotla, tako starega kot novega, tako tradicionalno konvencionalnega kot obrobnega, tako iz mainstreama kot iz alternative, tako ostrega kot zasanjanega. V rockovski vožnji, ki nas vleče za ušesa od začetka do konca plošče, so najmočnejši, ko pa zaidejo k ska ali reggae dovtipom, izgubijo na prepričljivosti in njihova šaljivost izpade skoraj ceneno. Vandranje po raznolikih planšarijah je na trenutke prav šizo-eklektično, kot je tudi poslušanje muzik danes, ko s pomočjo njihove vsedostopnosti v isti sapi padajo brez zadržkov punk, hard rock, grunge, blues, country, indie, psihedelija … Za nameček se plošča še zaključi s skritim hiphop remixom skladbe Mutilator Compensator. S skovanko indie-post-grunge crossover rock smo morda še najbližje temu, kar kuhajo Dandelion Children, ki svojo poslušalsko izkušnjo pristno prelivajo v glasbeno govorico. Sami izvedbi nimamo ničesar očitati. Trio je fluiden in nalezljiv z nekrčevitim križanjem skupin, kot so Led Zeppelin, Nirvane, Black Keys, Beatles, Neila Younga, Muse, Radiohead, Black Crowes, System of a Down, Pink Floyd oziroma garaže, surfa, psihedelije, alternativnega in korporativnega rock. To še dodatno poudarja Juretov vokalni razpon, ki se razteza od Waitsove hrapavosti do Yorkovega svetobolja, od Vedderjevega zavijanja do Cobainovega kričanja. Medtem ko se nekateri zaplete(a)jo v fuzije in drugi eksperimentirajo z atmosferami ali iščejo nekaj novega, Dandelion Children počno vse to izrazito trdorockovsko, kot so si to zamislili že na začetku poti.

Dandelion Children so vredni zaupanja. Ne le zaradi tehničnega znanja, ampak v prvi vrsti zaradi neuklonljive drže in nekljubovanja. Ahoj, slovenski menedžerji in uredniki, že šesti album, pa še niste pograbili priložnosti. Jasno, Dandelion Children se ne dajo, furajo svoj film. Nisem ravno prepričan, da se ne bi pustili navleči na limanico, vsekakor pa je jasno, da jim nenehno pisanje novih komadov pomaga premagati domačijsko zaplankanost. Berem, da je v pripravi že sedmi album, skladbe za osmega pa so že spisane. In očitno je, da bomo o njih še veliko slišali.  

@http://www.youtube.com/watch?v=jBYFoknXQ3w@