Na široko odprta vrata

Glas o Samuelu Bluesu se je širil od ust do ust. Z njegovih koncertov se je odhajalo z željo obvestiti najboljšega prijatelja ali glasbenega kolega o nekem fantu z Jesenic, ki igra dobri stari rudimentarni blues. Pričevanja so bila topla in naklonjena, niso skrivala presenečenja in navdušenja. »Čudežni deček«, ki si z nogo udarja ritem po leseni, doma narejeni tolkalni pripravi in nagovarja s črnsko raskavim glasom, je v zadnjem času na domači sceni pridobil na prepoznavnosti. Ob sodelovanju z Zavodom Orbita, pod okriljem katerega delujejo Prismojeni profesorji bluesa/Wacky Blues Professors, je pred dnevi prispel na cilj letošnjega Klubskega maratona, ki ga je pospremil na pot z objavo že petega albuma, drugega letos. 

Po tem, ko se je Samuel Blues izkobacal iz anonimnosti in se z obrobja prebil med najbolj vroča nova imena aktualne domače scene, so se mu z letošnjima albumoma, »slovensko« Alpsko psihedelijo in dovršenim albumom Sammy Automatic, na široko odprla vrata. In zdi se, da njegovo najplodovitejše obdobje šele prihaja. Predanost in samozavest, s katerima nastopa, vlivata veliko (za)upanja, da se bo njegova vizija bluesa razvijala naprej neokrnjeno in s kancem nepredvidljivosti.

Opravka imamo z ustvarjalno navdahnjenim in produktivnim fantom. Sam se je povil na od somišljenikov opustelih Jesenicah. Obkrožen z očetovo muziko (bluesom, rockom in afriško glasbo) ter doma narejenimi kitarami in ojačevalci, je po naravni poti vstopil v čudežni svet glasbe. Po začetniški avanturi z bendom Talking Stone je stopil na solo pot in se v svojem sobnem/hišnem studiu lotil analognega snemanja samega sebe na 4-kanalni magnetni trak, kar pošteno zaznamuje njegovo lo-fi produkcijo. Kronološko poslušanje vseh petih plošč, izdanih med leti 2013–2018, razkrije rast in dozorevanje tega samoniklega jezdeca, obenem pa tudi to, da je že s prvim albumom Claws, smoke, hips and LOVE nastopil z izoblikovano vizijo in da to z vsako novo ploščo nadgradi in oplemeniti tako po tehnični in izvedbeni kot avtorski plati. 

Njegov glavni navdih je rudimentarni delta blues, ki mu daje ritem in vse vzvode za njegov podalpski blues. Čeprav se uveljavlja kot solist, njegovi hišni posnetki izžarevajo slo po bendu, po rock bendu. Morda ni daleč dan, ko se bo Samuel Blues pojavil s spremljevalnim bendom, a o tem takrat, ko/če bo priložnost za to; za zdaj se zdi zadovoljen v svojem svetu samozadostnega individualca. Ni dvoma, da v svoji sobi ne skopari z uporabo različnih glasbil in mašin, ki pripomorejo k bendovskemu naboju in njegovi one-man-band pozi, s katero se na posnetkih oddaljuje od trubadurskega poslanstva. Tako ob bluesu v njegovih songih ne moremo preslišati v elementov, drobcev in odzvenov grungea, postpunka, psihedelije, garažnega rocka, surfa. Nosi ga nepotešena želja po odkrivanju, raziskovanju, eksperimentiranju ter širjenju lastne izraznosti.

Igra slučaja je bila, da sem ravno med pisanjem teh vrstic v knjigi Kradi kot umetnik Austina Kleona prebral deset stvari, ki nam jih nihče ni povedal o ustvarjalnosti, a se kar same ponujajo za opis ustvarjalnega zanosa Samuela Bluesa. S prezenco one-man-banda in delovanjem na do-it-yourself potenco pušča vtis, kot da bi se ravnal po Kleonovih načelih odprtosti, iznajdljivosti, komunikativnosti, radovednosti, drznosti, domišljije, ošabnosti, discipliniranosti in samozadostnosti, ki jih mora imeti/gojiti vsak ustvarjalec pri lastnem ustvarjanju. Samuel Blues, ki vse to ima, radovedno brska za navdihi, žejno vpija ideje in zvoke z različnih koncev in obdobij rockovske zgodovine, jih posvaja ter brez sramu presnavlja v svojo govorico. 

Po četrtem »konceptualnem« albumu Alpska psihedelija, na katerem se je s kleno gorenjščino pikro in odkrito lotil domačijske stvarnosti na senčni strani Alp, nudi na plošči Sammy Automatic spet svoje angleške komade. Plošča gradi na dosedanjih izkušnjah oziroma opazno nadgrajuje linijo s tretje plošče LO-FI CAR MUSIC, na kateri je lo-fi produkcijo oplemenitil z bolj sofisticiranimi prijemi, samo bluesovsko garažno poreklo pa se je spogledalo tudi s pop elementi, kar je dodatno prispevalo k bogatenju njegove večplastne izraznosti. Ob komadih izrazite bluesovske štimunge, kot so Alright, 8AM in What If I?, ki dišijo po živi, koncertni podobi osamljenega jezdeca s kitaro, je dobršni del preostalih komadov na plošči zgrajen z bendovskim nabojem. Skoznje veje zvrhana doza radovednosti in strasti po še enem zapeljivem komadu. Tako nas že uvodoma nagovori s komadom Fat Bird, ki nas z gossipovsko bas linijo odpelje v jedro njegove klene bluesovske krožnice. Če med bluesovskimi velikani, pri katerih se navdihuje Samuel Blues, v njegovem hipnotično repetitivnem kolobarjenju posebej izstopa duh R. L. Burnsida, pa, kot že doslej, v njegovem rockovskem polu ni mogoče preslišati vpliva Kurta Cobaina in grungea (Do It Again, 44 Kicks), prav tako kot ne naklonjenosti subtilnejši liriki garažnega zvoka, ki dodatno začini psihedelično atmosfero in melanholično zamaknjenost v Catch My Radio, If You Can't Don't Bother in Magic Arrow. Samuel Blues zna pretanjeno skladati pesmi, iz katerih veje neizmerna želja po eksperimentiranju in igranju z zvočnimi slikami, kar zlasti pride do izraza v inštrumentalih Did My Time, True Bypass in Mountain Life. Vse to skupaj doliva olje opoja njegovi zabeljeni minimalistični izraznosti.

Po tem, ko se je Samuel Blues izkobacal iz anonimnosti in se z obrobja prebil med najbolj vroča nova imena aktualne domače scene, so se mu z letošnjima albumoma, »slovensko« Alpsko psihedelijo in dovršenim albumom Sammy Automatic, na široko odprla vrata. In zdi se, da njegovo najplodovitejše obdobje šele prihaja. Predanost in samozavest, s katerima nastopa, vlivata veliko (za)upanja, da se bo njegova vizija bluesa razvijala naprej neokrnjeno in s kancem nepredvidljivosti. Vsekakor so pred njim novi izzivi in preizkušnje, a tudi razpotja in dileme, na primer to, kaj naj kot osamljeni jezdec naredi s svojo slo po bendu.