10.06.2021

Usoda bika

Matej Magajne je z bandom izdal cedejko enigmatičnega naslova Usoda bikarbona, osem skladb blues rocka.

Jože Štucin

Usoda bikarbona

Matej Magajne Band

Usoda bikarbona

samozaložba
2021

Blues ne pozna meja, tudi s formo ni dokončno zakoličen, čeprav vemo za vzorce, čeprav ima »predpisane« akorde, lestvico, zaporedja … Nak, blues je življenje, zato vedno znova lahko preseneti z novimi pristopi, z novimi povezavami …, njegova domovinska pravica pa je cel svet. Blues je pogosto vstopna točka za bodoče jazziste, da ne omenjam rockerjev, ki se z njim prav radi družijo. V takšni nazorski percepciji »brezupnosti« rado zadiši po otožnih skladbah, po vzdušju, ki mu pesem sicer nudi nekakšno odrešitev, oporo, a ne more storiti prav veliko, da bi se človekova tragična usoda spremenila. Lahko je le sopotnik. In Matejeve skladbe imajo tak namen: sobivajo z nami, hitro jih sprejmeš, niso zatežene, ne stavijo na virtuoznost in bleščeče zunanje učinke, pač pa le sporočajo in beležijo stanje časa in duha, ko so nastale in postale »stvar, ki se je zgodila«.

Tudi na Tolminskem ima blues domicil, že mnogo let, vedno se najde kdo, ki ga prakticira in se poigrava z akordi ter specifično lestvico. Vabljivo je bluesovsko srce, ki je otožno-radostno, veselo-žalostno, tako prekleto življenjsko! Zadnji tak pojav je Matej Magajne Band, klasična rock-blues zasedba, ki deluje šele nekaj let in prisega na igranje v živo, na stik s poslušalci, na žur in zvočno veselico. Gašper Peršl skrbi za ritmično podlago, Andrej Klavžar z bas kitaro drži v rokah fundamentalne melodične linije in imenitno sodeluje z bobnarjem, Žiga Kovačič na klaviaturah rad poustvarja zvok starih rockerskih bendov iz šestdesetih let, frontman, tekstopisec, kitarist, pevec in avtor vseh skladb pa je Matej Magajne. Matej je v prvi vrsti odličen levoroki kitarist, samouk, ki je prvi stik s kitaro kot levičar prakticiral preprosto tako, da jo je zasukal na svojo pravo stran. Ni razmišljal o strunah, ni jih prestavljal, nič od tega, temveč  je kitaro začel igrati »narobe«, ker ga je omrežil njen zvok, njena strunska dinamika in akordika, ki je za začetnika dokaj hitro osvojljiva. Tu se seveda stik s popularnim glasbilom šele začne (za marsikoga tudi konča), Matej pa je s kitaro rastel in rastel, oblikoval svoj slog, se vključeval v mnoge tolminske bende, od eksperimentalnih do rokerskih, od poetično avtorskih do svojega benda, ki se je opredelil za igranje blues skladb z razširjenimi tonalitetami, na trenutke tudi zelo folk obarvanimi, pa seveda z rockerskimi navdihi in križanci, kjer se v posameznih skladbah sliši vsega po malo. Očitno je bila to njegova tiha želja, ustvariti svoj glas, svoj glasbeni tabernakelj. Vsekakor glasbeniki nočejo slišati, da igrajo samo blues. Trdijo, da gre za ekstenzijo v drugačne, sorodne sloge, kar je pravzaprav logična poteza, saj bluesovskih bendov na svetu mrgoli in si praktično ni mogoče ustvariti lastne prepoznavnosti. Kljub vsemu je blues temelj. To je tista zvrst, ki generira večino sodobne glasbene produkcije. Je univerzalno gnojilo, če smo hortikulturni, kjer potem cvetijo vsi mogoči cvetovi. 

Tolminska dežela gotovo malo spominja na pokrajine, kjer se je rodil blues. Bombaža resda ne gojimo, so pa polja polna koruze, krompirja, pšenice in pridnih kmetov … Ne vem, kakšen vpliv ima okolje na glasbenikovo odločitev, da bo nekje pod Alpami gojil in ustvarjal bluesovsko melanholijo, vsekakor pa Mateja popolnoma razumem: z bluesom se je tako rekoč rodil, bil mu je usojen, tudi zaradi rovtarskega miljeja, kjer še krave mukajo v mehkobi »blue notes«.

Vse našteto je podlaga za največjo željo, ki jo imajo glasbeniki: izdati svoj avtorski album, narediti zapik nad nekim delom, da se lahko sanje nadaljujejo … In to se je zgodilo. Osem skladb, posnetih v Logatcu pred dobrim letom, se je sedaj znašlo na CD-ju z enigmatičnim naslovom Usoda bikarbona. Za odlično miksanje in mastering je poskrbel Dejan Lapanja, oblikovanje ovitka je podpisala Tesa Robič Senečič. Zaradi mnogih razlogov, verjetno tudi v povezavi z virusnimi bojevniki, ki so dobili prenekatero bitko v minulem letu, je luč sveta plošča zagledala šele letos, leta 2021, in to v samozaložbi. V veselje vseh nas, ki spremljamo tovrstno produkcijo.

Usoda bikarbona je nemara usoda bika, ki so mu kravo ubili v klavnici in potem morišče razkužili s sodo bikarbono. Kdo bi vedel, naslov je intriganten in zabaven obenem. Nekaj odgovorov nam ponudijo Matejeva besedila. V pesmi Tablature zaznamo naglavno človekovo zadrego: »Hočejo nazaj, hočejo nazaj, / pa ne morejo, svet gre naprej. / Hočejo naprej, hočejo naprej, / pa ne morejo, svet / ima preveč mej. / Svet ima preveč mej.« Tako nekako potem visimo v brezčasju, ne potem, ne prej, ta hip, v neki neodločnosti, ki je vse, kar imamo. Zanimivo je, da je prav v tej skladbi klaviaturistov solo zelo retro, v hammond hipijevskem duhu dobrih starih šestdesetih let. Na trenutke se zazdi, da se v ospredje prebije tudi ljudska melodika pentatonskega tipa, ki malo potegne na Balkan, sam koncept skladbe pa je obarvan v folk maniri, kot »balada« in vsebinsko tehtna freska. Vsekakor je komad pomenljiv v vseh ozirih, zdi se kot nekakšna ideološka prst, iz katere raste vsa Matejeva produkcija. Besedilo se tako nadaljuje in ga je vredno povzeti v celoti: »Vse tiste stvari, ki so se zgodile, se bodo v svetih zapiskih hranile. / Tiste stvari, ki se niso zgodile, bodo šle v pozabo, v skrito črno jamo. / Vse tiste snovi, ki so se spojile, bodo šle v razgradnjo čez par tisoč let. / Tiste snovi, ki se niso spojile, se bodo združile v čisto novi svet.«

V takšni nazorski percepciji »brezupnosti« rado zadiši po otožnih skladbah, po vzdušju, ki mu pesem sicer nudi nekakšno odrešitev, oporo, a ne more storiti prav veliko, da bi se človekova tragična usoda spremenila. Lahko je le sopotnik. In Matejeve skladbe imajo tak namen: sobivajo z nami, hitro jih sprejmeš, niso zatežene, ne stavijo na virtuoznost in bleščeče zunanje učinke, pač pa le sporočajo in beležijo stanje časa in duha, ko so nastale in postale »stvar, ki se je zgodila«.