26.04.2021

Premočrtni grunge iz Krškega

Leslie More je prvenec posnela na placu za vaje. Z njim se izkaže kot skupina, ki skuša ohranjati kitarsko muziko pri življenju. V času, ko je to ne toliko alternativno kot prezrto početje.

Jaša Lorenčič

My Mind Is Clear

Leslie More

My Mind Is Clear

samozaložba
2021

Nič ni narobe z pristopom naredi-vse-sam. Pravzaprav je v teh časih skoraj standard. Soba, računalnik, želja. Ampak da posnameš album na placu za vaje? Uf, za to se ne odloči vsak, sploh ne na začetku. Ali zato, ker mu dol visi za vse. Ali ker ima res vrhunsko opremo in pogoje, kakršni so, recimo, v ljubljanskem Detroitu. Zasedba Leslie More je prvenec My Mind Is Clear posnela na placu za vaje. Neposredno in iskreno. Prvenec, ki verjame v svoje komade, stavi na enotno podobo in ne odstopa od začrtanega. Ampak zaradi tega tudi ne preskoči okvirov. Skica, osnutek, ki nudi izhodišča. 

Kar gre skupini na roko, je tajming. Naciljala je na tridesetletnico najboljšega leta za grunge. Debitantska plošča My Mind Is Clear je naslovu navkljub vendarle nekoliko ..., no, ne povsem jasna. Najprej zato, ker je tako dolgo nastajala. Začetki skupine segajo v konec leta 2013, najprej v inštrumentalni podobi, zatem je prišla prva pevka, nato Maša Zagorc po štirih letih od nastanka zasedbe iz Krškega. Vplivi so raznoliki, a preverjeni: od Stone Temple Pilots in Alice in Chains pa tja do Sonic Youth in The Cranberries ter Queens of the Stone Age. »Alternativni rock bendi z vplivom osemdesetih,« je Zagorčeva povedala za Radio ŠtudentKakor si je zamislila, se zasedba Leslie More s prvencem predstavi v najboljši možni podobi, plata je pogumno posneta na placu za vaje, ampak po tako dolgem času od nastanka ostaja le pri izdelku, ki bo pokazal, kaj so člani počeli in v kaj so verjeli – predvsem njim samim. My Mind Is Clear je več obetal v promocijskem sporočilu, kot pa se je na koncu pojavilo v ušesih. Ponuja prebliske, a prevladuje pričakovanje po še nečim. Manj je res lahko več, ampak Leslie More bi nemara vseeno zmogla več.

Smo leta 2021, in čeprav je čas toliko bolj pospešeno relativen, se zadnjih osem let od nastanka skupine zdi še bolj oddaljenih kot sicer. Zlasti ko gre za kitarsko glasbo. Retro kitarsko glasbo, kar je grunge nekje vmes tudi postal, nenazadnje letos mineva tri desetletja od ključnega leta grungea, ko so izšle plošče Nevermind (Nirvana), Ten (Pearl Jam) in Badmotorfinger (Soundgarden) in zasukale ne le rock, ampak glasbeno industrijo. Za Leslie More je grunge le izhodišče, nastavek, skica, bend išče in tudi najde odtenke v alternativnem rocku po devetdesetih, še zlasti pri Placebu. Ampak ko gre za domačo umeščenost, se nemara še najbolj približa Werefox. Seveda že zaradi ženskega vokala, pri čemer je Maša Zagorc mnogo bolj direktna in bazična kot Melanija Fabčič – Melee

Osnovna podoba Leslie More je precej klasična, pričakovana, enodimenzionalna: kitarski rifi in vokal. Klasika takoj od začetka. Neizogibno že v uvodni skladbi Far From the Crowds. Produkcijska odločitev za stereo izkušnjo, ko kitarsko udrihanje prihrumi le v eno slušalko/zvočnik, je (pre)drzna. Sploh za te čase, ko smo že davno vajeni, da naj bi rohnelo v obe ušesi. No, takoj zatem krik čez kitaro napove cel album in deluje kot »trailer«. Takoj se vzpostavi bistvo skupine. Sliši se, da je plošča nastala kot DIY poskus. Hvalevredno in pogumno, toda po toliko letih piljenja bi si skupina nemara zaslužila bolj premišljeno izvedbo, z več dinamike. Ali bi se odločila za konkretno produkcijo, pri čemer Bojan Pahljina v masteringu, po posnetem sodeč, ni prav nič štedil z glasnostjo in mogočno podobo celotnega benda, ali pa bi res vse posnela naenkrat in sama, da se čuti, kako zveni plac za vaje. Nasprotno pa obstane nekje na pol. Zvok posameznih inštrumentov je izpiljen, zlasti dvojnih kitar (Rok Bohorč, Rok Povhe). Kitarski zvočni zid znajo v skupini zares sezidati, toda kot celota se skozi pesmi oddaljijo od grunge principa tišjih kitic in glasnih refrenov. Sploh na začetku albuma. S čimer ni nič narobe, toda vokal, ki je ločeno zamaknjen, deluje precej premočrtno in do konca prvega komada predvidljivo. Škoda, da spretnega in surovega vokalnega poigravanja na koncu komada niso bolj dodelali, nemara dali na začetek ali v refren. Velika rezerva petminutnega štikla. Zamolkla, crunch kitara zgolj v eno uho se ponovi v Bitter, Sweet, Insane. Posledica je, da plošča zazveni sila enolično in predvidljivo. Zagotovo nehote, a vendar. Med prvim in drugim komadom so sicer razlike, a tako tanke in komaj zaznavne, da skupini ne preostane drugega, kot da zapade v občutek. Stavi lahko na občasni durovski svetli odtenek, ampak to je temna glasba. Kar manjka, je bolj dodelana struktura komadov, ki bi poudarila posamezne segmente, zlasti vokal. Tozadevno My Mind Is Clear prekmalu izpade kot prvenec, ki mu odpustiš zaletavost. Toda Leslie More vendarle ne deluje niti malo naivno, kaj šele, da bi tipala in tavala. Sploh ne v break prehodih, ko pride do izraza skrita moč skupine: bobni Harisa Lisića, ki ve, kaj dodati nad, pod, med kitare. 

Moonlight se uvodoma nasloni na bas kitaro, na kateri Jani Bohorč nariše malo več karakterja, zgodbo, poetiko. Moonlight ima izraznost zasedb, kot sta Muse in Placebo, toda še vedno ni odmika od bazičnosti. Z izjemo v prehodu, ko je ponujena, a zamujena nova priložnost za še kakšno drugačno vokalno izvedbo. Leslie More se drži sporočila, da »ker je manj več – ko je muzike več«. In ko pevka ob koncu komada, ki dobro zraste, v angleščini ponavlja, da »saj že mora biti odgovor«, to deluje kot vprašanje, ne ugotovitev. Kje je torej odgovor? V Empty Wheel, ki v uvodnem verzu ponudi naslov albuma, še ne. Stranski šepetajoči kriki, ki to niti niso zares, ponudijo malo več dinamike in odprtosti, kitarski zvok ni tako zamolkel, toda premočrtno petje znova izpade enolično. Maša Zagorc da, kar zmore, gara, ovije se v besedilo, ki pa nikdar zares ne pride do izraza. Kljub reverbu se ob taki atmosferi težko predamo poetiki oziroma intuiciji, na katero se skupina zanaša. 

Na tej točki se že kaže davek, ki ga plačaš, če prepevaš v tujem jeziku. Nič ni narobe z izbiro. Saj je Maša odkrito pojasnila, zakaj se niso odločili za materinščino. »Pisati v slovenščini je dosti bolj čustveno pogojeno in dosti težje se je (meni) izražati v slovenskem jeziku. V angleščini je to bolj površinsko. Dogovorili smo se, da bomo pisali v angleščini. Lažje je reči 'I love you' kot 'ljubim te'.« Ampak ravno v »lažje« je kleč. Kajti ta glasba ni niti najmanj lahka. Angleščina zato deluje kot bližnjica, predvsem pa sramežljivost, ki je ne bi pripisali tako glasnemu bendu. Komadi namreč težko nagovorijo, čeprav se vidi, da so refreni tudi sporočilno izpiljeni. Nimajo nalezljivosti. Sporočilo torej že, ampak ničesar ni, na kar bi se dalo opreti. 

Leslie More pogumno stremi k mešanici podzvrsti alternativnega rocka. V Less Is More se v uvodu morda spogleda celo s shoegazom, nato pa spomni, kje je Koala Voice, ki resda bazira bolj na indie rocku, nabirala izkušnje in našla avtorsko nišo. Šele ko Zagorčevo res slišimo v verzu, je angleščina izgovorno podomačena, besedilo tipično. Ampak na tak način ponudi zamaknjeno, predano, zamegljeno izkušnjo. Less Is More je največ, kar album ponudi. Viskoznost, mimoznost vokala podaljša, zatemni, omami verze, Less Is More končno ponudi močnejši refren, za katerega se je v kiticah pretanjeno garalo. Zato se tudi v »rastemo skupaj« zgodi malo več prebliska. Pomaga tudi bolje izvedeno ustavljanje komada, ko bas vnovič pretrga monolitno izkušnjo. Ne škodi niti podvajanje vokalne linije.

Ko se My Mind Is Clear prelevi v drugo polovico, v Dare drugačen kitarski zvok, bolj v maniri Queens of the Stone Age, razkrije dimenzije in zmožnosti zasedbe in njene pevke. Še vedno se prepušča Maši, ampak spodaj, podnjo, za njo, mimo nje ponuja živahnejšo izvedbo, ki se prepozno prebudi v »run, run, run« refrenu. Kar naj bi peljalo, vozilo, je Drive, kjer se, prosto po besedilu, čezmejno pelje verz, ne pa tudi sama glasba. Ironično pa prav tukaj pevka izskoči iz okvira in pokaže drugačno plat. Šele ob koncu, ko se v prvem spotu, Moments Like This, spet zahvaljujoč Lisiću s prefinjenimi činelami, začne malo hitreje in ovije v postpunk osnove, zasedba zazveni prodorneje in bolj celovito. Razlika je minimalna, ampak opazna. Če Leslie More želi še kaj več kot snemati vaje, potem je recept točno v tem komadu. Manj reverba na vokal, bolj izrazita linija, manj zamikov, vse, kar dela, je toplejše. Moments Like This ima na tej točki vse, česar preostanek albuma večinoma nima. Bolj suh zvok pride prav tudi v skladbi Sound, ki deluje kot demo, a ji to niti najmanj ne škodi. Če že, da albumu žmohtnost. Pevka ponudi malo več lastne izraznosti, ki se kljub (prevedenim) verzom »ti se še vedno skrivaš za linijami / mučeč se z jezo« razkrije na poti. Kitarski rif na zgolj hi-hat čineli pa deluje kot vse tisto, kar je prej manjkalo. In šele z »baby, I'm never coming back« bend ujame tisto, kar je grunge ločilo od preostalega. Res škoda, da takšnih momentov ni več. Tu je namreč moč Leslie More, tu se bo zasedba nemara prebila, ločila, izstopila. Pevka nas deloma resda spominja na vse od Garbage do Skunk Anansie, ampak se loči. Končno ona vodi kitare in ne obratno. 

Zaključek v End of the Road je povzetek, vrnitev k bazičnemu, kar pomeni, da Leslie More zaupa sebi in svojim odločitvam. Nakazuje, kaj bi lahko še bilo. Polnokrvna nažigancija, ki vsaj ponudi vokalno izvedbo in ko besedilo res postane zgodba. Končno. To je naredi-vse-sam, ki ga lahko neizogibno prepoznamo. 

Leslie More se torej s prvencem postavi v niz skupin, ki skušajo ohranjati kitarsko muziko pri življenju. V času, ko je to ne toliko alternativno kot  prezrto početje. Neaktualno. V skupini so se odločili za premočrtno izvedbo. Že izbira jezika jih oddaljuje od večjih možnosti za prepoznavnost, saj se malo bendov tega podžanra loti kitarskega šusa v materinščini. Najizraziteje so se postgrungea, kar Leslie More seveda ni, lotili v Tide – in tudi kmalu naleteli na jezikovne omejitve; in še katere. Kakor si je zamislila, se zasedba Leslie More s prvencem predstavi v najboljši možni podobi, plata je pogumno posneta na placu za vaje, ampak po tako dolgem času od nastanka ostaja le pri izdelku, ki bo pokazal, kaj so člani počeli in v kaj so verjeli – predvsem njim samim. My Mind Is Clear je več obetal v promocijskem sporočilu, kot pa se je na koncu pojavilo v ušesih. Ponuja prebliske, a prevladuje pričakovanje po še nečim. Manj je res lahko več, ampak Leslie More bi nemara vseeno zmogla več.