Kdo nam bo mešou zr'k?

Samuel Blues izvaja avtorski blues (ali konglomerat zvokov, katerih skupni imenovalec je bluesovska štimunga) in pri tem ne komplicira: vse je narejeno v duhu »do-it-yourself«, kar je dandanes, v dobi instantnih indigo medijev, edina možnost obelodanjenja nečesa svojega in drugačnega. Dragi studii se ne splačajo, sterilna produkcija in večmesečno snemanje enega komada ne sodi v to, kar izvaja Samuel. To pomeni, da je ubral edino logično pot do predstavitve svoje glasbe; in tudi ko zagledamo opremo njegovih nosilcev zvoka, ugotovimo, da gre za zelo samosvojo opremo. Ne morete zgrešiti, da gre za Samuelove plošče. Samosvoj in konsistentni umetniški izraz torej, ki ostane v spominu. 

Alpska psihedelija je izšla 14. februarja letos in z njo je Samuel ustvaril zanimivo, pikro ploščo z angažiranimi besedili, glasbeno pa na njej slišimo različne variante bluesa s pridihi punk-rocka in nastavki grungea.

Prvi Samuelovi posnetki, točneje prve tri plošče, so nastale v angleščini, kar danes pri avtorjih, ki se lotijo bluesa, ni neobičajno. In ravno ko se navadimo na njegov psihedelični blues in angleška besedila, naredi četrto ploščo v slovenščini. Alpska psihedelija je izšla 14. februarja letos in z njo je Samuel ustvaril zanimivo, pikro ploščo z angažiranimi besedili, glasbeno pa na njej slišimo različne variante bluesa s pridihi punk-rocka in nastavki grungea. 

Slovani in Pralnca sta inštrumentala, narejena zvečine z akustičnimi kitarami. Preostale pesmi merijo na mentaliteto podalpskega vsakdanjika, o čemer zgovorno pričajo že naslovi: Kruh pašteta, Zelen tobak, Nož, Dolar kramp ... »Naša jata ptic zavija. / Začel smo se kluvat, pozabl smo na krila ...« poje Samuel v pesmi Kruh pašteta. »Kam gre vs ta drek, me zanima, / u cerkvi ni skreta, u cerkvi ni sekreta, / kaj če prime te na sred obhajila?« Podobni prizori so posejani po celi plošči in so jedro koncepta psihedelije, ki ni zgolj podalpska, pač pa alpska! Kaj torej to pomeni? Kar pomislite, ko boste naslednjič govorili o tem, kako je narodnozabavna glasba »naša« glasba, srž slovenstva! Ali pa, kako smo tukaj »sami dobri ljudje«, če se spomnimo na Šifrerjevo popevko, ki je bila svojčas tema za nadaljevanko Naša krajevna skupnost. Trenutki, ko se Samuel brezkompromisno loteva sfiženega »narodovega blagra«, so najboljši avtorski trenutki na plošči, denimo v pesmi Zelen tobak (saj vemo, kaj je to): »Ave Marijo cerku bije, / kaže, da bo mrak. / Mož čepi s trobento, / kadi zelen tobak. (...) Ograje nas ločujejo, ograje nas varujejo ...« In: »pokvaru se je ventilator, / kdo nam bo mešou zrk?« (Ventilator) Nož je na videz ljubezenska pesem, a kot bi jo brali v črni kroniki ... Lo-fi glasbeno paleto, ki ji je bil Samuel zvest na nekaterih prejšnjih ploščah, zdaj dopolnjujejo zanimivi zvočni efekti, ponekod je njegov protopunk na poti v grunge in nazaj, in to ne zgolj po zvokih kitare, kot bi pomislili, pač pa po izbiri zaporedja akordov. V Zelenem tobaku glede na besedilo pričakujemo jezno vreščanje, a nas pričakajo zvonovi in zamolkli vokal, skorajda v posmeh »direktnemu« besu, na katerega navadno naletimo ob interpretaciji takih tem. Nož je bluesovski rock z izrazitimi bobni in orglicami ... In tako naprej.

Če tuhtate o tem, kako je Samuel zaključil to popotovanje, je tu zaključna pesem Hribi z grunge in blues rifanjem in kratkim tekstom, ki diši po CZD: »Kdaj greva u hribe?« Kdaj torej? Ko bo dežela manj psihedelična? Ali manj alpska?