Stopite skupaj

Čeprav imamo opravka z dvema stilsko sorodnima albumoma, gre za dve različni rockovski poetiki. Tako The Real Things kot Can Of Bees se kitita s pripadnostjo garažnemu rocku, a izostreno uho ne more postaviti strogega in trdnega enačaja med njima. Skupini črpata iz podobnih, a ne istih virov. Navdiha in samozavesti ne napajata iz iste rockovske provenience, a vseeno spadata v isti predal.

Začetki The Real Things segajo v sredino prejšnjega desetletja. Po letih turbulenc je vodja in idejni oče skupine, kitarist in pevec Janez Juh, z bobnarjem Luko Kržetom iz Hic Et Nunc, kitaristom Petrom Voljčem iz Ride On in basistom Gregorjem Dovjakom oblikoval krepak, klasičen rockovski kvartet, ki je v lastni režiji posnel uradni prvenec. Speak The Same Language? ni tako razposajen kot neuradna izdaja iz uvodne faze zasedbe iz leta 2006, Demo, ki jo kot dokument časa lahko štejemo za debi skupine, temveč zrela in dorečena plošča brez odvečne prtljage in nebrzdane punkrockovske podivjanosti. Z njo so se The Real Things še bolj oprijeli korenin. Skozi preplet detroitske šole MC 5, The Stooges in Sonic's Rendezvous Band, avstralske rokačine Radio Birdman, New Christs in Leadfinger ter skandinavskega dovtipa Nomads in rockovsko konvencionalnejših Hellacopters predano igrajo protopunkovski rock z veliko dozo užitka in veselja. Spadajo med skupine, ki so zrasle ob radijskih oddajah Marjana Ogrinca, se spečale na koncertih FV garaže in se povezale pod zastavo Garage Explosion. Zato ne čudi, da zavohamo tudi domači fluid Res Nullius, Hic Et Nunc in Dicky B. Hardy ali Partibrejkers in Majk. Bolj kot robustna ostrina izstopa v pesmih liričen občutek za melodijo. Vpleteni countryjevski citati ne delujejo posiljeno, ampak se nekrčevito zlivajo z dobro spisanimi rock komadi, v katerih kitare kar naprej pojejo. Edina skladba v slovenščini, zadnja na plošči, ne odstopa bistveno od ostalih v angleščini, ki gre pevcu sicer lažje z jezika. Glas in jezik sta najšibkejši člen plošče, a sta dovolj pretanjeno potopljena v samo muziko in ne izstopata moteče iz razigranega in skrbno skovanega, neobremenjenega rocka.

Če so se v Ljubljani zbrani The Real Things skoraj desetletje pilili za izdajo prvenca, je koroški trio Can Of Bees samo po treh letih obstoja že izdal prvi kratkometražni album. Za razliko od ljubljanskih prijateljev Dandelion Children, ki se pošteno naslanjajo na White Stripes in Jacka Whita, je fantom iz Šentjanža pri Dravogradu temeljni navdih dvojec Black Keys, ki jih je odpeljal v odkrivanje bluesovskih korenin. Ta duh je prisoten skozi vseh osem pesmi in nas s svojo trdoto nagovarja podobno kot njihovi vrstniki Marvin Shot iz Šmarij. Z mladostniško vihravostjo se v trdi bluesovski naboj prikrade udarna repetitivnost po kopitu Queens of the Stone Age, mladostniška punkovska energija in glamrockovski blišč, kar dela pesmi razgibane in polne dobre volje. Izdaja te plošče je odlično izhodišče za nadaljnje prosperiranje tega vihravega tria, ki sem ga imel priložnost ujeti na majskem promocijskem koncertu v Gala hali v Ljubljani. Fantje so prepričali s svojo neposrednostjo in lahkotnostjo igranja ter hkrati pokazali, da uravnovešen prvenec brez večjih posegov zunanjih dejavnikov zadovoljivo odslikava živo verzijo, ki skriva ne le velik koncertni, ampak predvsem avtorski potencial, ki bo stopil še bolj v ospredje, ko se bodo otresli neposrednega navezovanja na visokotiražne vzore modernega rocka.

Če se danes komu kolca za dobrimi in divjimi garažnimi devetdesetimi leti, naj že enkrat preklopi na enaindvajseto stoletje in naj se sooči, da ne glede na starost rock pri nas ne izgublja garažnih sinov in hčera. Ti bodo za domačo garažno sceno največ naredili, ko bodo skočili iz generacijskega razkoraka in s svojim skupnim (so)delovanjem razbili navidezno rockovsko nostalgijo in apatijo ter pometli razpršenost in razbitost na en kup. Domači rock nas pogostokrat spravlja ob pamet, že samo ti dve plošči pa kolikor toliko zvedavemu ušesu razkrijejo njegovo večplastnost in razgibanost, predvsem pa to, da rock živi naprej in da se ne da kar tako. Viva La Rock!