Hello goodbye, Bruno: In memoriam Bruno Subiotto (1966–2016)

»Minljiv si, le tvoje delo je tvoj spomin.«

Jože Plečnik

Žalostno novico, da nas je zapustil Bruno Subiotto, sem prejel v hipu, ko sem po nekajdnevnem plutju po severnem Jadranu sestopil z barke. Trdo me je pribila na tla. Otrdel sem. Noge so bile težke, a moral sem po avto, ki je bil pol ure hoda stran. Gluho sem hodil skozi obmorski vrvež, po vroči glavi so švigali, bliskali in rojili spomini, ki so se mešali s prisluhi Brunovega glasu in njegovih orglic.

Kmalu po tem, ko smo v drugi polovici devetdesetih let začeli Štirje pravi dedci, sva z Brunom skovala projekt. Po vzoru na Doo Rag, Deche Dans Face in na krilih punk bluesa ali blues punka sva se šla skrajno minimalističen delta-blues duo. Bruno je bil pevec in orgličar, oprtan s tamburinom, jaz za bobni. Že na prvo vajo v K414 na Kersnikovi je Bruno prinesel že zastavljene komade. Točno je vedel, kaj hoče. Nisva improvizirala, struktura komadov je bila trdno zakoličena, vendar nisem mogel slediti Brunovi preudarnosti in zahtevnosti. Vseeno sva napilila par komadov in jih edinkrat javno izvedla v KUD-u France Prešeren leta 1998 kot predskupina zasedb Hic Et Nunc in Dicky B. Hardy na njunem povratniškem koncertu z ameriške turneje.

Deset let kasneje je Bruno z nekdanjim »dickyjem« Nikom Novakom začel nastopati pod imenom Incurabili. Solze smeha so me oblile na njunem prvem koncertu maja 2009 v Menzi pri koritu na rojstnodnevnem žuru Radia Študent. Njun blues je bil na meji med šarlatanstvom in šamanstvom. Ko sta zaigrala predelavo Beatlov Hello Goodbye, me je prestrelilo, da je Bruno z Nikom končno uresničil ideje, ki jih nisva za časa najinega dua. Vsi trije, štirje komadi iz tistega kratkega obdobja so dobili novo podobo, žmoht Incurabilija.

Nekaj mesecev po krstnem nastopu zasedbe Incurabili sem se med intervjujem za tiskano Musko spomnil najinega koncerta v Kudu, in medtem ko se z Brunom nisva mogla spomniti imena najinega benda, je Niko pribil: »To je incestuozni krog.« Prav zaradi tistega koncerta v Kudu je namreč Bruno kmalu prevzel mikrofon v Hic Et Nunc in s fanti posnel plošči Manitu (2002) in Burn Fat Old Sun. In ne samo to, deset let kasneje je postal pevec Dicky B. Hardyja, kar je bila zelo zahtevna vloga. Kot prekaljen in v prvi vrsti samonikel pevec z lastno karizmo in vizijo je dobro vedel in še bolj čutil, da ni mogoče zamenjati frontmanovske ikone Dickyjev. Z zadnjo instrumentalno zasedbo Dicky B. Hardy je tako obrnil stran. Nastala je skupina Roger N. Out, ki je pred dvema letoma objavila prvenec. Z Nikom pa je raje vodil dvoboj v Incurabili, bendu dveh močnih in karizmatičnih frontmanov.

Bruno Subiotto je svojo pot začel sredi osemdesetih let kot basist žminjsko-pazinske rock skupine HTB (Hard Time Band), ki diši po jugoslovanskem rocku prve generacije iz šestdesetih let. Komada By, By, Baby in CD ’84 najdemo na kasetni kompilaciji Istarski rock ’86 skupaj s skupinami Castel, Šumski pjevači in KUD Idijoti.

Prvi veliki pevski korak je nastopil po odsluženem vojaškem roku z The Spoons, ki jih je konec 1980 let ustanovil s kitaristom Romeom Đomlijo, basistom Doriannom Lizzulo in bobnarjem Ivico Kovačevićem. Surov in pristen garažni naboj bendov iz šestdesetih se je cepil z rudimentarnim punkom sedemdesetih, soul in blues senzibilnost pa je pridodal Bruno s svojim ostrim grlom in prodornim razponom glasu. Takoj so se znašli v jedro tedanjega garažnega buma, ki je počil na robu propada Jugoslavije. Z Messerschmitt, Majkami, Kaotičnimi dušami, Pokvareno mašto so tvorili njegovo ost. Za razliko od avtodestruktivnega Gorana Bareta je bil Bruno galanten divjak, ki je poosebljal kuštravo mladost rokenrola. Po kaseti Take The World As It Comes (1988) in vinilnemu prvencu Voxin’ je zapustil rodno Istro in s selitvijo v Ljubljano prestopil v (puljsko-) ljubljansko zasedbo Borghesia, in tudi v tem novem miljeju (z basistom Nikolo Sekulovićem, kitaristom Borutom Kržišnikom in navigatorjem Borghesie Aldom Ivančićem) se je dobro znašel. Na plano so prišle kvalitete njegovega senzibilnega glasu. V času Borghesie je v domačem Žminju ustanovil punk/noise rock skupino Rebecca, ki je leta 1997 objavila kaseto 37,2 C^o. Punk Is Not Dead in Mijenjam tijela sta dovolj reprezentativna komada tega srboritega benda, ki je bil edini bend, v katerem je Bruno pel v maternem jeziku in ne v angleščini. Istočasno je bil skozi devetdeseta tudi pevec v hare krišna orientirani rock skupini Matchless Gift, katere idejni vodja je bil kitarist Ivica Duspara iz Majk. Z njo je posnel štiri albume in se preobrazil v spiritualnega pevca, kar je ostal do zadnjih dni.

Bruno je bil vernik rokenrola, ne fanatik. Ni bil pozer ali nastopač, ampak srčni glasbenik in pošten performer. Zapisal se je glasbi in koncertnemu odru. Bil je strasten orgličar, ki je svoj zven dokončno izoblikoval z mikrofonom green bullet (glej naslovnico plošče Manitu skupine Hic Et Nunc). Tako kot je hlastal po zgodovinskih knjigah, je kopal po zakladnici rokenrola. V njej je našel navdih in črpal iz nje. Kolikor je jemal, je tudi dajal – njegov glasbeni opus je ogromen in navdihujoč (del tega sem zbral na novamuska.org). Bil je odprtega duha in ušes. Privlačile so ga tako novosti kot korenine rokenrola, njegova divjost in čutnost. Želja po izvorih muzike ga je pripeljala na Radio Študent, kjer je bil sprva tonski tehnik, nato vodja izvedbe programa. Njegovo uho je bilo vedno budno in naravnano na eksotično in obskurno godbo. Pomembno je bilo, da ima ritem srca. Garažni, surovi rokenrol in blues sta bila najbližja njegovi duši, ki jo je izlival skozi petje. V veliki glasbeni družini je bil nevsiljiv, a več kot markanten vodnik. Magnet. Vzor. Spiritus agens, v kar je transcendiral skozi petje in glasbo. Ko mu je Stvarnik vzel tisto, s čimer ga je obdaril, se je poslovil. Hello Goodbye, Brunetto.