Adijo, črka j

Lubezen. Brez j. To bo ključna dediščina, ki jo bo dal album 3P. Ko so se namreč skladbe s tretje plošče postavile in zložile v repertoar ikoničnega promocijskega koncerta v Kinu Šiška, se je dokončno potrdilo sledeče: Hamo & Tribute 2 Love je bend, pravi bend. Tudi če Peter Dekleva »prednatalno« zamenja Uroša Primožiča na kitari za en špil. Ampak kar ta bend res dela bend, ki je na treh ploščah v štirih letih hripavo, zrelo in predvsem na koncertih ujel (pred)generacijske rock ikone, je njegov melos, zvestoba, zvok, žanr, celota. Ker to, kamor nas spet pelje trip Matevža Šaleharja – Hama in ekipe, je žanr. Morda so malo manj poredni, je pa to še vedno blues rock za dva. 

Največja odlika, ki ni pravzaprav nič drugega kot kreativna korajža, albuma 3P bi lahko bila hkrati njegova slabost. Če je samozavestni Pol (2015) v vsem povozil iščoči se prvenec Dve (2015), bi bil 3P lahko tudi tretja in četrta stran dvojne plošče Pol. Vinil, ja. Ker to je tako retro, vendar bog ne daj v hipsterskem smislu, da ima spet le po osem štiklov, ki trpijo, kričijo, rohnijo in predvsem čutijo najraje preko granulata. Pri čemer nas povezani peterec na 3P ne vozi kar tako malo naokoli. Bend Hamo & Tribute 2 Love ne zavozi, ne odpelje se mu, čeprav bi se nam lahko zdelo, da smo nekatere stvari, motive in akorde že slišali, videli, otipali in navohali. Že res, toda če nas je na Pol peljal na čustveno, nostalgično, ostro sentiš popotovanje, zakaj nas ne bi potem peljal še nazaj po isti cesti? Res, zakaj pa ne? 

Tiste, ki bodo vstopili v trenutno najbolj domačo blues rock zasedbo s 3P, popotovanje ne bo razočaralo. Pobožalo jih bo. Za one, ki smo na Pol dobili, česar nismo našli na Dve, pa bo to najboljša možna ponovitev. Bend Hamo & Tribute 2 Love je še enkrat pokazal, kdo in kaj je. In zdaj je to dokončno bend z diskografijo z velikim D.

Saj Hamo & Tribute 2 Love na 3P ne počne nič drugega, česar, recimo, Big Foot Mama ni počela na Kaj se dogaja, Dan D na Ko hodiš nad oblaki ali Mi2 na Rokenrolu. In še in še bi se našlo primerov, ko so bendi obnovili (ne ponovili, da ne bo pomote) tisto, kar obvladajo. Lahko bi rekli tudi variacija na temo, kajti če kdo obvlada blues, ki lahko gre na radio ali za šank, potem je to Hamo & Tribute 2 Love. Album Pol je dokončno opravil s »kaj bi bilo, če bi bilo« po ne(u)sojenem solo hitu Črni konji čez nebo in še bolj z Joe Cocker primerjavami, ki se jih Hamo ne bo mogel nikoli znebiti, jih je pa na 3P in še bolj v Kinu Šiška dokončno premagal v ušesih tistih, ki prisluhnejo njemu, njegovemu čopu in njegovim pubecem na čelu z bobnarjem Martinom Janežičem – Bucem (v živo) in klaviaturistom Denisom Horvatom – Dukijem (na plošči), pri čemer kitarist Uroš Primožič – Spretan in basist Uroš Škerl Kramberger – Hipi niti malo ne zaostajata. Vsi so spredaj v tem bendu in obenem na tej plošči. Ali zadaj, kakor hočete. 3P je tako ena tistih redkih plošč, kjer se skupina počuti, obnaša in predvsem igra tako sproščeno, da je, kot bi ona sedla na kavč in gledala nas, ne pa obratno. 

Kar ne pomeni, da je plošča narejena flegmatično, v stilu ponavljanja vaje, čeprav nekje na polovici dinamika nekoliko popusti, saj nima ne hitrosti ne distorzije, ki jo najdemo na predhodni plošči. Primerjava je preveč velikopotezna in jo vzemite z rezervo, toda skupina Hamo & Tribute 2 Love dela nekaj podobnega, kar so počeli fantje iz Led Zeppelina. Podobno, skoraj enako, a predrugačeno, zasukano, vendar vselej tako, da ne izgubi osnovne niti. 

Da si skupina Hamo & Tribute 2 Love upa (z)lomiti koncertne loke, je pokazala v Šiški, ko so fantje postavili Uspavanko z nove plošče na začetek koncerta. Nekonvencionalna poteza jim vsekakor ni uspela, vsaj ne tako, kot jim uspe na albumu z Vremenom za lubezen takoj uvodoma prepričati, da bo to lirična, izpovedna, drugačna plošča, karkoli že to pomeni. Če je namreč album Pol neučakano skočil na avtobus z Urbano, je 3P že na poti, ker nas bo popeljal nazaj, ampak ne tja, kamor smo mislili, da bomo šli. Če je Pol plošča, ki jo poslušaš na poti na koncert, je 3P plošča, ki jo poslušaš na poti s koncerta skupine Hamo & Tribute 2 Love. 

Vreme za lubezen namreč ni hit, čeprav ima mestoma vse elemente, da bi bil. Ampak ne, to ne more biti hit. Zakaj? Zaradi besedila! Ko poješ o tem, da se »zdaj potijo rjuhe«, si na rock Parnasu, ki ga slovenski rock vseskozi oživlja na novo. Matevž Šalehar – Hamo takoj na začetku doseže letvico, ki jo v liričnem rocku postavlja zasedba Mi2, le da on poje pogosteje v sedanjiku kot v pretekliku, kar pomeni, da je to plošča bolj za »žvaljenje« kot za objemanje. Orgle, psihedelija, ženski spremljevalni vokali pa so presežek, tako drzno zastavljen, da je kitarska solaža na koncu tisti zavoj, v katerega sta raje skrenila tudi fanta iz The Black Keys, ko sta vključila (pre)osebne zgodbe na Turn Blue.

Prvo, rdečo polovico plošče nato zmigata skladbi Zabluzu in Govori mi grdo, ki bi morda bolj sodili na začetek plošče, saj je to del, ko ima bend erekcijo, ki stoji še od plošče Pol in ki jo nekoliko prehitro »požlička«, ko nas želi poslati spat Uspavanka. Govori mi grdo ima sicer vse, kar je imela naslovna Pol, kar je v živo precej očitneje kot na plošči, ampak to kaže na prepričanost benda, da se v starem lahko najde nekaj novega. In to tudi najde. Rif na rif, beseda da besedo. Govori mi grdo. Refreni za vikend pecanje. 

Prav zato Uspavanka ploščo nekoliko prehitro uspava. Ne me razumeti narobe, skupina Hamo & Tribute 2 Love tu (u)lovi tisto, kar je prekleto dobro uspelo Norah Jones, težava je v tem, da je Uspavanka skladba, ki nekoliko prehitro postara glasbenike oziroma zmede poslušalca, da ne ve več, ali je to nostalgija, melos, moralni maček ali dejansko obujanje spominov. Kajti sledeča skladba, Gospod, je tista, ki se zdi bolj naravno nadaljevanje aktivnejšega dela plošče, tako da se kitarskega motiva čez vrhunske klaviaturske »orglazme« ravno dovolj privadimo, da bi radi peli s Hamom »sol na rano / solze v rani«, pa ugotovimo, da to v pretežnem delu ni plošča, ob kateri bi lahko zraven peli. Ne, Hamova lirika je ravno toliko osebna, da se mu, ko prileti Ona gre, prepustimo in preko njegovih besedil iščemo slike, spomine in epizode lastnih življenj. Ona gre je morda še najizrazitejši odmik in pokazatelj, kam bi lahko zasedba segla v bodoče. Spremljevalni vokali, kjer Uroš Škerl Kramberger v živo niti slučajno ne zaostaja za glavnim vokalistom (nasploh smo ugotovili, kako pri tovrstnem slovenskem rocku pogrešamo spremljevalne vokale), dodajo tisto širino, ko se zdi, da ne gre le »Ona«, temveč še vsi naši pogledi za njo. 

Ti in mraz je najbolj primeren klišejski blues in skladba, ob kateri morda ne pademo na hrbet, vidimo pa, kako na hrbet pade bend, tako prepričan, vznesen in uigran v svojem bluesu. Tukaj se počasi predamo, vedoč, kam bo plošča 3P zavila, kje bo njen konec, in mi zdaj samo še čakamo, kdaj bo Hamo zakričal. Pa (še) ne. Tukaj se začne objemanje, žličkanje, stiskanje, Ti in mraz je blues valček, ravno dovolj očitno predzadnja skladba.

Če bo 3P plošča, ki je slovenski rock vnovič naučila, da lahko gladko izpuščaš črke s kričanjem »lubezen« v kakršnem koli vremenu, bo hkrati tudi plošča, kjer na koncu zlasti prvega celovitega poslušanja v skladbi Telo otipamo Hamove glasilke in se s prsti sprehodimo prek ... telesa.

Hamo nima ne komercialnih ne stadionskih razsežnosti, na srečo. Kajti ko reče, da »jočeš, kot jočeš nebo, / si tipi podajajo moje privito telo, / vse to, vse to, vse to za tvoje telo«, je krik drugačnih parov, ki v odraščanju in iskanju predmilenijske glasbe doslej še niso našli svojega benda, pesmi, trenutka in so morali to iskati drugje, ne nujno za vsako ceno in predvsem ne nujno uspešno, so pa iskali. Telo je balada, kjer »se še rime zataknejo«, in bi lahko bila naša You Are So Beautiful ravno zato, ker je zahtevn(ejš)a, poglobljena, nežna, kričeča, naša. To ni stadionski, popevkarski blues rock, kar pa ne pomeni, da ni spektakel. Je spektakel dvojine, ki jo Hamo kička malo sem, malo tja, ravno prav, da začutimo razliko med ednino in dvojino. 

Lahko bi zapisali, da je skupina Hamo & Tribute 2 Love na tretjem albumu ponovila vajo s plošče Pol. Pa ne gre za to, čeprav delno gre. Peterec dela to, v kar je prepričan, kot se je lepo videlo in začutilo na promocijskem koncertu. Največja odlika pa je, da lahko to vajo ponovimo mi z njo. Tiste, ki bodo vstopili v trenutno najbolj domačo blues rock zasedbo s 3P, popotovanje ne bo razočaralo. Pobožalo jih bo. Za one, ki smo na Pol dobili, česar nismo našli na Dve, pa bo to najboljša možna ponovitev. Bend Hamo & Tribute 2 Love je še enkrat pokazal, kdo in kaj je. In zdaj je to dokončno bend z diskografijo z velikim D. In to je tako pogumno, da je že to zmaga sama po sebi, četudi plošči, če smo pozornejši, manjka neki ščepec. Ki pa ga lahko razumemo tudi kot željo po četrti plošči.