Vozi me glasba v Kočevje

Kadarkoli že bodo vnovič potegnili do konca progo Ljubljana–Kočevje, je že danes, pardon, zadnjih pet let jasno, da bi se lahko prišla kar prestolnica sama (in druga večja regionalna središča) učit na tisti konec države. Kočevcem je ovinkasta cesta nevede pomagala pri tem, da so pripravili že peto, še bolj popotniško in še boljšo kompilacijo. Kočevje špila – Ubrano ima vse lastnosti, ki jih ima reka Rinža. Ko hoče, naplavi vse živo. Ko noče, gre pod zemljo. In predvsem je tukaj za vas. Brezplačno. Čudo narave. Osemnajst razglednic, na katere so v Kočevju lahko ne samo ponosni, temveč lahko še sami uživajo v neposrednem vtisu ob popotovanju po lastnem mestu.

Pozna se, kakšen učinek ima lahko eno samo navodilo, četudi je to le »glasba in urbanost Kočevja«. Ustvarjalen, postmoderen, žanrsko razbesnel, nežen, sporočilen, oster in predvsem celovito povezan odsev mesta, ki namesto po svetu pogleda raje po kotičkih lastnega okolja. Kar petič zapored gotovo ni preprosto, sploh ne tako množično. A deluje, tako zelo deluje, bolje tudi od lanskega podviga Kočevje špila – Zastonj.

Vsak izmed osemnajstih izvajalcev si je v skladbi po navodilih izbral svoj urbani del Kočevja, ki najbolje predstavlja njega ali pesem. Morda so, gotovo so, kdaj kaj takega posneli že prej, neke vrste intimne razglednice ustvarjalnega mesta, toda tokrat je bil najprimernejši trenutek za ta podvig za Kočevje. Če so lani posneli naslovnico v nekdanji klavnici, so letos dobili nabor fotografij od pokopališča do občinske stavbe. Ja, Kočevci imajo smisel za provokacijo, humor, satiro, žur in čago. Društvo kočevskih glasbenikov ima širino in razsvetljenje, kot ju drugod po državi manjka. Doslej je sodelovalo 34 izvajalcev, a gradiva še kar ne zmanjka, še manj volje, saj sta brez albuma doslej le dva od osemnajstih tokratnih izvajalcev, medtem ko je deseterica praviloma nadgradila lanski izraz do zavidljive stopnje. Ja, Kočevcem smo nevoščljivi (tudi ali še posebej v Mariboru)!

Začne se skorajda vesoljsko atmosfersko, saj grupnjak 4 Dementions v Eva's Journey prinese predrajski odbitek od potovanja, v katerem wah-wah kitara in saksofon zamakneta poslušalca v svet, ki je tako ubran kot urban hkrati. Le dve črki, pa taka razlika? Niti ne. 4 Dementions iz 3D sveta po lanskem solističnem nažiganju ponuja vse za usklajeno popotovanje. Potem pozor, res, pozor: skupina All One To Me z Like It Matters prihrumi s topništvom punk rocka, neslišanega od zgodnjih devetdesetih, nepopustljivo in brez kakršnih koli aspiracij po popuščanju, iskanju idealne linije ali malo manj ostrih robov. O, ne. Tole je ostro. Spomni nas, kaj je nemara najpomembnejše: samo to, da žagaš, zvest sebi in svojim kitaram. Da pa medvedi niti pri 20 stopinjah pod ničlo te dni ne bodo mogli spati, poskrbi zasedba Ausländer Trio, ki s Teto iz Kanade prinaša tako aktualen komad, da bi šla lahko na zimsko spanje kvečjemu Metallica, saj je srednji del tako našponan, tankočuten in predirljiv, da ima Ausländer Trio ne samo hudo izvirno ime, temveč je tudi izvedba takšna, kot je od novinca človek ne pričakuje. Dih jemajoče. Kot se za duh kočevskega kompiliranja spodobi, lahko tekstni šus Tete iz Kanade malo prežvečite še skozi paralelni svet Extended Veins, skupino, ki bi s svojo skladbo Break fast ob katerikoli uri lahko gladko harala na Metelkovi. Prepotreben hiter prelom.

Gaber Brin v Psalmu 151 – Uvertura poje apatičnim sledilcem, ki kupujejo sanje. Kruto? O, ja. Tarantinovska muzika je to, poredno nalezljiva, toda hkrati nepopustljiva v puščobnem puščavskem rocku, kar pomeni, da ni Roman Zupančič nič manj takšen, kakršen je bil v skupini Zadnji taxi, toda namesto legend ga zdaj tja ponašajo zlohotno kritični in preprosto udarni komadi. In ja, Tarantinovih Podlih osem bi s tako glasbo zlahka posneli v Kočevju. Če je Ida Aupič odprla tretjo kompilacijo Kočevje špila – Razkačeno (2014) s skladbo Povej mi, tokrat pride morda še v boljšem vrstnem redu, saj smo že prav že(l)jni ženskega vokala, čeprav je njena intonacija globokoumna in težaška obenem, pri čemer ima skladba Nekaj skoraj idealen refren, ki pa mu manjka za malenkost primernejša lega. Kljub temu komad zmaguje z basom, kakršnega zlepa ne boste našli. Ne, devetdeseta niso bila tako dobra, kočevski basisti pa še ne tako širokoprstni. Tudi Joe Krosher ft. Urška Baković je preverjen tandem v kočevskem naboru. Tokrat je v Ljubim našel tisto, česar marsikateri podoben, a medijsko razvpitejši ali bolj prepoznaven izraz nikakor ne najde. Simpl štikl o tvojem in mojem svetu, v katerega se vstopa brez besed. Človeku se malo stoži celo po Sound Attacku, čeravno primerjava razen v spevnosti ni na mestu. Kočevje zna delati mesto, urbanost, šubidubi. Morda bi skupina Kosmate dlesni – ja, Kočevci si znajo nadevati izvirna in zapomnljiva imena – lahko šla v paket na začetek plošče, tja k All One to Me, vendar nimamo opravka z nekakšnim punkom, temveč bolj z nečim bližjim Rage Against the Machine pridigam, ki sicer niso pridige, imajo pa v sebi vsekakor svojevrstno religijo. Kosmate dlesni verjamejo v ponavljajoče osredotočen krik »what the fuck is this« v WTF. Najbrž gre le za retorično vprašanje (s klicajem na koncu!), toda fantje si zaslužijo odgovor vsaj v obliki pozornosti. Upor? Upor! 

In nato nekaj povsem drugega. V ušesih še piska krik Kosmatih dlesni, pa pride melanholija, kantavtorski izlet ekipe Matthias & Band, kjer se takoj predamo verzu »stegnil bi roko« za Dekletom z zlatimi lasmi. Produkcija je najbolj lo-fi, kar je boste slišali na tokratni kompilaciji, vendar vžge zaradi pristnega sporočila. Zdi se, kot da slišimo live verzijo, skupaj z Dekletom, ki ima mora resnično tako mikavne zlate lase za takšen sproščen, ljubeč, pozoren komad. Ni kaj, Kočevci znajo pobožati tudi z melanholično kitarsko solažo. Táko za sončni zahod. Po lanskem komadu Le spomin, ki nas ni tako navdušil, je Dekle z zlatimi lasmi izkušnja, ki postane spomin prav pred nami. Napredek leta? Absolutno!

Če je bil lani Everyman ubijalsko direkten štikl, je Downrise za gverilsko veteranski bend Nčodnč prepotreben metalski spoj, rohnenje in melodija v enem, kar sporoča, da kočevski metal od svojih po dvanajstletnem obstoju upravičeno imenovanih legend pokasira prepotrebno dozo pogumnega nažigaškega sekanja ugodnosti. In če je Slovenija narod pesnikov, je Kočevje prosto po zaslugi Pavleta Beniča za dve minuti domala prestolnica pesništev. Lokalno trubadurstvo, ki mu uspe komunicirati s povprečjem Tomaža Pengova, podpovprečjem Marka Breclja in nadpovprečjem Andreja Šifrerja. Potop je morda še najbolj spust tja, kjer je Džoni Štulić to desetletje. Ni švoh, ker ohrani vaško posebnost, a Beniču preskok do smotrnega preskakovanja vendarle ne uspe v popolnosti. Za to bi komad potreboval sklepni premislek, čeprav misel, da so »stari znanci ljudje, ki pohodijo, tvoje dobro ime«, resnično oprijemljiva. Ram Session bi moral biti Googlov odgovor na Kočevje – muzika v zadnjih letih. In letos vnovič tudi je, saj po lanski Circus Mind (Pt. 2) v In the City dobimo orglarsko podloženo zgodbo o odhajanju otroškim sanjam naproti. Morda smo lani Ram Sessionu očitali preveč orglarsko spogledovanje s šestdesetimi, vendar s takšnim molom in z zgodbo o sedanji generaciji zlaganih nasmeškov in praznih pogledov vsekakor vžge. Bi pa še bolj, če bi refren »odhajam, tokrat zares« zarezal v slovenščini. Potem bi to bil komad, ki bi podložil vse tiste zgodbe o 8000 mladih, ki so spakirali. V mesta. 

Toda saj Kočevje je mesto, gotovo vsaj takšno, kakršno je Idrija. Ne, nočemo reči, da je zasedba Sell Out to, kar je Kingston. Eh, niti slučajno. Hočemo samo povedati, da se v Fly With Me angleščina tokrat bolje udomači (ravno obratno kot pri Ram Sessionu torej) kot v lanski skladbi Vse se vrti. Pihalna sekcija, sedi pet! To je točka plošče, ko se boste zalotili, da vam gre ob glasbeni panorami Kočevja dejansko na smeh. Bend Sell Out je pokazal, kaj pomenijo izkušnje. In da se da poletno plažo decembra zganjati tudi v Kočevju. Sintetika je na sceni že tako dolgo, da je vse prej kot to, kar pravi njeno ime. Nasilje nosi v sebi iskrico, ki bi jo lahko imel slovenski post punk pred nu metalom, čeprav se je ta precej ognil Sloveniji. Kepa, v katero so zgneteni žanri, poleti v visokem letu zaradi udarnega rifa in tudi sporočila: kaj se lahko zgodi z napačno besedo in poleti domača roka. Štikl o družinskem nasilju je trpko, vendar uspešno grozljiv »krik – jok – zvok udarcev – otroški jok, bežijo vsi«. Sintetika je posnela najbolj sporočilno pesem. Bravo! Da pa je lahko vse malo bolj Izi, poskrbi Static s še enim filmskim komadom, kakršnega se ne bi branil ne nekdaj Planet Groove ne Nouvelle Vague. Petčlanski kolektiv v seksi refrenu pokaže, da lahko presežeš svoje vzore (Skunk Anansie, Paramore, Anouk ...), če skoketiraš komad s takšno pevko, kot je vokalno prelestna Jasmina Movrin. Za ljubitelje klasičnega ženskega vokala pa je tukaj Urška Baković. Z eno besedo vau. Selah Sue kaliber pevke. Niti slučajno ne bi pomislili, da ima dekle le 22 let. Ples v temi je tako zrel in domiselno izpeljan venček, da vas bo dekle, obljubimo, zazibalo, kot se niste vse od maturantskega plesa. Ples v temi je nekaj, za čimer velikopotezno, a zaman hlastajo Slovenska popevka in talent šovi. Punca, tako se poje! In ko nato posveti še luč z nastopom kolektiva Vocabella, prepotrebni sladkorček, objem, stiskavac, pride dokaz, da Kočevci ne znajo samo lirično pesniti, temveč tudi narisati klasičen poprockovski komad, kakršen je Le poljub. Konvencionalen? Seveda, jasno. Toda izvedba vokalne skupine šesterčka, ki žvrgoli že od leta 2008, pokaže, zakaj si punce želijo slišati tudi na porokah. Punce ne želijo preveč, pokažejo ravno dovolj v ravno prav preverjeno napisanem komadu, kjer se ne zgodi tista prevelika želja, ki pokaže, zakaj »white (wo)men can't jump«. Toda če boste po Vocabelli mislili, da vas je kompilacija peljala že skozi vse žanre, se Zapušanci v skladbi Žeja izkažejo kot neverjetna kombinacija izročila The Drinkers, ideje Iztoka Mlakarja in spevnosti Čudežnih polj ali Kingstonov. Če bi bil Kočevje špila – Ubrano film, bi bil tole komad za odjavno špico. 

Ne samo da Kočevje že petič dokazuje neverjetno versatilnost in kreativnost okoliša, kamor morajo na novo peljati železnico, ne, dokazuje tudi, da s povezanostjo in vztrajnostjo z naskokom preskoči marsikatero večje urbano okolje. Po lanski kompilaciji smo letos dobili bolj spevno, fokusirano in izvedbeno suvereno idejo o tem, da se imajo Kočevci prekleto fajn. Morda ravno zaradi vseh tistih asfaltnih ovinkov do Ljubljane. Ampak Kočevci se tako in tako lahko vozijo z vlakom spevnosti brez zamud in brezplačno že zdaj.