Če bi midva s Kreslinom se kdaj srečala

To je ena tistih recenzij, kjer mi v uvodu ni treba posebej predstavljati izvajalca. Je zimzelen, je živa legenda in poseduje tisto kakovost glasbenika, ki lahko združi večkratno razprodanost Cankarjevega doma z držo električnega poeta. To uspe malokomu. Še posebej na slovenskih tleh in na našem glasbenem prizorišču. Je Prekmurec, za to regijo je že skoraj ambasador in promotor njene ljudske glasbe. Hkrati pa tudi večni privrženec Boba Dylana. Bobnar, ki je postal pevec, ki je postal kantavtor. Beltinški bandit – Vlado Kreslin. 

Kreslin pravzaprav spada med avtorje, ki jih imajo »vsi radi«, kar ponavadi velja za tiste, ki skušajo najbolj ugajati, biti vsakomur všečni. Kar v umetnosti ponavadi ni najbolj zaželeno, v popularni glasbi pa je prevečkrat spregledano. A pri Vladu se zdi, da tega ne počne za druge, temveč zase, oziroma je v tem, da bi nas v to prepričal, zelo prepričljiv. Deluje iskreno in pristno. Pravzaprav z leti vedno bolj, kakor dobro vino. Zdi se, da je najhujša opazka, ki kroži o Kreslinu, ta, da prepeva »preveč skozi nos«. Meni osebno je šla sicer »najbolj v nos« nogometna himna Slovenija gre naprej, ki jo je posnel s Predinom in Lovšinom, a to morda zato, ker nisem ravno športni navdušenec, kaj šele nogometni. Vendar o okusih ne gre razpravljati, pravijo. Lotimo se raje glasbe.

Vlado Kreslin je te dni izdal nov album, ki nosi naslov Če bi midva se kdaj srečala. Že naslov napoveduje nekaj v njegovem klasičnem slogu oziroma kar je zanj postalo značilno v zadnjih desetih letih: preproste, počasne akustične balade, ki lahko z bodalom poetične lirike zarežejo naravnost v srce. No, ali pa v misli, če že nočemo priznati, da vsakomur od nas kdaj pa kdaj ob takšnih in drugačnih dnevih kdaj spolzi solzica. Tudi fantje jokajo, mar ne? Najbrž vsi poznate skladbi Preko Mure, preko Drave in Namesto koga roža cveti. No, o tem patosu govorim. Lahko bi bila idealen par, starčka na klopci v parku, saj veste, kako to gre.

Kreslin je postal svojevrsten mojster tega patosa, o čemer priča že uvodna in naslovna pesem. Sicer gre načeloma po istem principu kot že ničkolikokrat prej, a preverjene formule se (sploh na starejša leta) na tako majhni glasbeni sceni, kot je naša, najbrž ne splača menjati. Pa tudi – zakaj bi jo, če ni slaba in učinkuje? »Če bi midva se kdaj srečala v kratki zgodbi, premajhni za dva, če bi midva se kdaj srečala, kot roman, ki se srečno konča,« prepeva Vlado v svoji, kot rečeno, tipični slečeni baladi. Čeprav je dylanovska, vsebuje obvezno tudi precejšen pridih ljudskega, tradicionalnega, lokalnega. Pravzaprav je bil že Dylan folk pesnik. In Kreslin je prav tako. Najboljši je sam z akustično kitaro, s tremi ali štirimi akordi, nato pa proti koncu aranžma nadgradi zelo minimalistično, včasih z orglicami, drugič z violino, tokrat za finiš celo s pevskim zborom. Vse se poklopi, vse stoji na svojem mestu. V izvedbi vse zveni tako lahkotno, brez najmanjšega napora. Kreslinu se pač ni treba (več) dokazovati in raztezati glasilk. On prepeva o življenju, o odnosih, o ljubezni stare šole, o staranju, o času, ki mineva. Pravzaprav je zelo samoreflektiven. V besedilih mu uspe hkrati ujeti otožnost in optimizem, tisto, za čimer se žene marsikateri glasbeni izvajalec, ki je še desetletja za njim.

Sledi družbeno aktualna pesem Sami naši, kjer gostuje Vlatko Stefanovski, nato Moji dnevi, ki imajo v sebi nekaj dalmatinskega melosa, in nostalgična skladba Stari komadi, s katero se spet vračamo v čase vinilnih plošč: »Starim komadov se ne mudi, najbolje zvenijo, preden se zdani, če pa zafušamo ali izgubimo glas, zapojejo namesto nas.« Džezovska Preden zaspim pravi, da jih »vidi vse, direkt v srce, prijatelje in ljubice«.

»Melodija je počasna, še tišina je preglasna – vse, vse, odkar te ni,« bi bil lahko šolski primer besedila in sporočilnosti, o kateri sem pisal zgoraj: pesem Odkar te ni nadaljuje z rdečo nitjo zasanjane nalezljivosti, ki riše osamljenost ob izgubi. Spet nič novega, ne za glasbo ne za radio, sploh pa ne za Kreslina in ta zahrbtni patos, ki vedno učinkuje.

Skladba Reka se baladnega vzorca loti na drugačen način. Kitara je odložena, prihaja klavir. In violine. In spet na koncu ženski zbor. Začne se z deklamiranjem, pesniško, konča se melodično, pompoznejše, skoraj teatralno, orkestralno in za Kreslina dokaj neznačilno. Pozdravljena, soseda je duet z italijansko pevko Antonello Rugierro, ki nadaljuje tam, kjer je Reka končala, v valovih violin in baročne struge. 

Resnobo prekinejo Petelini, cirkuško-kabarejsko obarvan komad, potem pride recital Golob s harmoniko za podlago. Ne, Kreslin ne more iz svoje pesniške kože. Saj ne, da si to želi. Čeprav se kdaj poda v avanture eksperimentiranja, kot na primer v duetu z bosanskim glasbenikom Damirjem Imamovićem, ki je nekaj posebnega, če ne celo glasbeni vrhunec albuma, spoj sevdalinke in tradicionalne prekmurske glasbe. Sledi še eno presenečenje, legendarna Tista črna kitara v kubanski različici. Esa Negra Gitarra je salsa v sodelovanju s kubanskim glasbenikom Arielom Cubrio. Zanimiva odločitev, da gre tudi ta stvaritev na plošček, ki sicer ne odseva temperamenta Buena Vista Social Cluba. Če pogledamo od daleč, deluje kot bonus track, le da je vrinjen na sredino albuma. 

Sodelovanj in eksperimentiranja z žanri svetovne glasbe še ni konec. (Ne)srečna trinajsta je Sweetest Taboo, afriško obarvana skladba, kjer so se Kreslinu pridružili kitarist Igor Leonardi (Fake Orchestra) in brata Guisse iz Senegala, ki se pojavita tudi na sledeči kitarski mojstrovini Lepa Sire, ki se je ne bi branil niti Sting. Beltinškemu banditu album pomaga zaključiti barcelonski romski orkester, in sicer pri skladbah I braval pudela in Dobri den. 

Če se bodo vaša ušesa srečala z albumom Če bi midva se kdaj srečala, boste po vsej verjetnosti prišli do podobnih ugotovitev kot avtor teh vrstic. Plošča se začne lokalno, tradicionalno in klasično kreslinovsko, konča pa se svetovljansko, mednarodno in žanrsko vseobsežno. Shizofreno? Morda. Razvijajoče? Tudi. Stopnjujoče? Prav tako. Dolgočasno? Nikakor. Presenečen? Zagotovo. Če pa se z mano ne strinjate in se bomo kdaj srečali, mi lahko to mirno poveste. To velja tako za Vlada kot za bralce.