27.08.2021

Dopisovanje v dušo

Milan Fras in Nikola Stojanović iz zasedbe Okttober ter Robert Novak iz Mi2 so zaprašene ideje posneli na daljavo. Postali so Peron in posneli Dopisnice, drzen, nepopustljiv, težek, a nujen premor.

Jaša Lorenčič

Dopisnice

Peron

Dopisnice

samozaložba
2021

Sodelovanj, gostovanj, celo kolažev je v slovenskem rocku kar nekaj. Najbolj prepoznavno sta Siddharta in Dan D zlepila že izdana komada v novo celoto Male roke/Voda, ki je postala skoraj večja od polovic. Nenazadnje sta Grega Skočir (Big Foot Mama) in Tomi Meglič (Siddharta) lani posnela singel Bomo. Dan D je predelal Lep dan za smrt skupine Niet. In še in še. Trio Peron pa je izstopil iz predvidenih okvirov, stran od »razklanega časa in zmede, v kateri smo se znašli, pod gorjačo nesposobne in skorumpirane politike«. Sestavljen iz pevca Milana Frasa in kitarista Nikole Stojanovića iz zasedbe Okttober ter basista Roberta Novaka, bolj znanega pod vzdevkom Flik iz Mi2, na mali plošči Dopisnice resda deluje kot projekt, ampak ima potencial za kaj več kot karantensko kreativno dopisovanje. Dopisnice niso oddih, so pa eskapizem. Ne zares pobeg, morda bi bil premor najboljša beseda. Ampak zahteven, težek, močen premor. Obenem nujen premor. Ne dopust, premor, domala paralelna realnost, ki niti ne bi smela biti paralelna. 

Že izbira imena tako zasedbe kot albuma je nezgrešljivo tradicionalna, dehteče nostalgična. Peron kot simbol prihajanja in odhajanja (ne)zamujenih vlakov (ne)znanih postaj, peron kot življenje, ko ulovi priložnost za svoj vlak, kakor pravi trojček. Dopisnice pa so neke vrste tviti svojega časa, ko so bile razglednice smsi, pisma pa elektronska pošta. Trio si je namreč dopisoval na daljavo v času, ko je bila bližina prepovedana. Fantje so si dopisovali koncizno, manj obsežno, za zgolj pet komadov. Zato dopisnice, ne pisma. Peron izhaja iz posebnih časov, ki jih najbolje opiše prva skladba, Norcev čas. »Če se v njej najdete, je važno samo zavedanje, da nismo sami. In da kljub redko posejanim smislom ti vseeno obstajajo,« je uvodni napotek trojčka. Dopisnice so v petih komadih izpisane v kurzivi, tako glasbeno kot besedilno. So utrinek, hip, impresija, ki pa mora ostati zapisana. Ne kot zgodba, ampak kot občutek, misel, vtis. Poslane pa so te dopisnice … v notranjost. Dopisnice so dopisovanje, ki ni za vsakogar. So pa vseeno za vsako priložnost.

Norcev čas je najbolj »okttobrska« skladba. Morda zaradi melanholičnega, skoraj jesenskega ambienta, poosebljenega v Frasovem zamaknjenem vokalu, ki pa sanja o pomladi in skuša živeti za vse letne čase. Stojanovićeva kitara in Frasov viskozni vokal sta zdaj že več kot prepoznavna, na tej točki je Novak z basom še vljudno, a trdno v ozadju. Kar Norcev čas loči od izrazitejših skladb zasedbe Okttober, je naslanjanje vokala na ritem. Fras namreč med drugim sam bobna in to izkoristi tako, da pod repetitivni »čist zares« podloži post- in indie-rockerske motive, da vokal pošlje sporočilo. Pesem Norcev čas je sicer večplastna, saj se nagovor spremeni v opazovanje, predvsem pa res deluje kot dopisnica, kjer impresija išče širši smisel. Tu je najbolj viden prav Frasov podpis. 

Za EP je po svoje koristno, da je nato Dežnik s klaviaturami in akustično kitaro ter Novakovim sprva zelo pojočim basom zvočno bolj organski, čeprav se pesem z efekti kreativno in drzno poigrava ter v dobrih štirih minutah z motivom distorzirane kitarske magnitude pričara skladbo, kakršno je na daljavo in za štirimi stenami najbrž idealno posneti. Nakazuje se, da je osnovna ideja sproti dobivala pogumno nadgradnjo in da se je trojica spoštljivo poslušala. Nasnemavanje vokalov in odmev komadu dodajo patino, vprašanje »a me vzameš pod dežnik« pa zgradi retorično vprašanje, očitno vredno polfinalne uvrstitve za regijsko nagrado Milana Mladenovića. Dežnik je skladba, ki ni ne žalostna, ne vesela, ne samotna, ne družabna. Je vtis, svojevrstni impresionizem. 

Kar bi glede na izraznost Okttobra in dosedanje Flikove izlete pripisali mali plošči Dopisnice, je morda še malo več eksperimentiranja. Med prvoligaši slovenskega rocka je takšno pot ubral zlasti Dan D, ko je zavil k predrugačenemu, zrelemu radioheadovskemu zvoku. Po domače, stran od predvidljivih kitar. In Konec predstave si upa pogledati širše, dlje od Okttobra. In to je nenazadnje bistvo, če ne kar smisel takih projektov: da se brez prevelikega tveganja zapusti že slišano in pričakovano. Od basovske novodobne motivike, feedback odzvanjanja kitare do megafonsko ponovljenega vokala se Konec predstave še zateče k melanholični Frasovi izraznosti, ampak za hip – zagotovo nehote – pokuka k neke vrste posodobljeni verziji Lačnega Franza, ko Fras izpoje konec posameznih verzov v nižji, predinovski legi. Konec predstave ima, tako kot še trije komadi, na Bandcampu tudi esejistični uvod: »Patriarhat. Še vedno. Prestopanje nedovoljenega in jemanje teles kot prodajnih artiklov, kot nekaj, kar lahko tako imenovani pravi moški vzame in si lasti. Nismo na strani močnega homo sapiensa. Tale je za vsako žrtev spolnega nasilja, žrtve homofobije in otroke, ki so zaradi naše ignorance pretrpeli nedopustne oblike nasilja. Ta je za njih.« Razlaga je v času, ko se besedil skorajda ne lista več, dobrodošla, še zlasti glede na nazorni uvod: »Glej, ljubezni zbrane  / na odru jim je lepo. / S prstom kažejo cigane, / nekdo pač kriv mora bit’ za zlo. / Mi pa gledamo v nebo. / A vidiš? A so zvezde sploh prave? Zvezde že preteklost so / mi pa sredi predstave.« Ampak ironično je Konec predstave svojevrstni začetek groteskno slepe predstave. Mojstrsko besedilo s praznimi, vendar ostrimi vprašanji skoraj ukine zvezde. To je pesem, kakršna bi težko našla mesto v kontekstu zasedb Okttober in Mi2. In pesem, ki si drzne veliko, skoraj preveč, skoraj. 

Ti in jaz, ki se začne s prepoznavno bobnarsko kombinacijo, a nemudoma ob klaviaturah zavije stran od pričakovanega, je pesem o mestu z utopično prihodnostjo, kjer ni več ljudi in kjer »ostaneš kot grafit na stari fasadi, ki ga nihče ne opazi«. Neke vrste uglasbeni Blade Runner – kot vsi tisti trenutki, »izgubljeni v času kakor solze v dežju«. Postapokaliptična postrealnost v prekletem mestu, ki pa je v refrenu za hip svetla, toda zgolj dokler obstaja v dvojini. Ja, Frasova dvojina – »a si še upava? / a še dovolj nora sva?« – je rešitev za noro mesto, v katerem mol ni nikdar zares mol, a tudi dur zares ne pride. Ni pa povsem jasno, če se lahko Ti in jaz bere tudi kot dvojina znotraj ene osebe. Možno. V tem je draž komada, ki znova izstopajoče ritmično pospremi komad, ki se skoraj nikdar ne konča. Kot da je Peron tisti, ki se premika, vse ostalo pa stoji. Balada, ki noče biti več balada, ampak ji tega kratki, čuteči kitarski solo ne dovoli. 

Sklepna Tista črtica vmes je epitaf Mariu Modrinjaku, mariborskemu bobnarju (Žive legende, The Kronik's, No Name Blues Band, Bambola ...), ki se je aprila prerano poslovil s silovito življenjsko silo. V dokumentarcu Biti Mario je spomnil, da je na nagrobniku med letnico rojstva in smrti »tista črtica vmes« pravzaprav vse tvoje življenje. Predvsem Flik in Modrinjak, ki sta sodelovala v projektu Bambola, sta bila dobra prijatelja, ampak z Modrinjakom tako in tako ni bilo mogoče ne biti »prijatelj«. Tudi če ga si ga le bežno poznal. Svoj vsak nov »zadnji« dan je naznanil z novim jutrom. S temi besedami se konča skladba, ki izpoje prijateljevo bolečino: »živim vmes, med tvojim vdihom in mojim zadnjim nasmehom / nekje vmes med tvojim krikom in mojim izdihom«. Nauk je, da smo morda le tista črtica vmes, jesenski sprehod, ena nepomembna sled. A smo lahko tudi novo jutro. Sploh v skladbi, ki se ne boji ne bolečine, ne hrupa, ne stiske, ne tišine, ne molka, ne življenja, ne smrti. To je pesem, ki postaja z rastočo kombinacijo zvokov, ko se inštrumenti prepoznavajo ter hkrati vse bolj zlivajo drug v drugega, splošni memento mori. Neizogibno obvezna mračna skladba, skoraj ontološka. 

Dopisnice so v petih komadih izpisane v kurzivi, tako glasbeno kot besedilno. So utrinek, hip, impresija, ki pa mora ostati zapisana. Ne kot zgodba, ampak kot občutek, misel, vtis. Poslane pa so te dopisnice … v notranjost. Dopisnice so dopisovanje, ki ni za vsakogar. So pa vseeno za vsako priložnost. Delujejo lahko tudi kot dopisovanje s samim seboj, kjer sta naslovnik in pošiljatelj ena in ista oseba, čeprav prav zares nista oziroma ne moreta biti. Za »zaprašene osnutke idej, ki so hrepeneli po svetlobi« je dobrodošlo, da je trojica odprla predal, ki se ga redko odpre, a skoraj vedno pomisli nanj. Predal, v katerem je glede na slišano gotovo še kar nekaj idej. Ampak za kaj več bi najbrž morala priti nova pandemija. In nove dopisnice. In nov Peron.