Sanjarjenje ali iluzija o boljšem jutri

Svoj zadnji prispevek bom namenil razmišljanju o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, zato ga lahko mirno označite za utopijo oziroma za sanjarjenje svinje o koruzi, kot smo temu včasih rekli v vojski. Nanizal bom nekaj možnih ukrepov, ki bi vzpodbudili mlade glasbene skupine, da se aktivno posvetijo ustvarjanju in izvajanju glasbe in zlagoma zapolnijo generacijsko vrzel, v katero smo padli.

Začnimo na začetku. Prepričan sem, da je želja med mladimi po ukvarjanju z glasbo še vedno v veliki meri prisotna. Ko se začno vrstniki v zaključnih razredih devetletke malce bolj zanimati za svoje sošolke (in sošolce), si puščati daljše lase in na jakne pripenjati bedže svojih priljubljenih glasbenih skupin, se med mnogimi od njih kmalu pojavi tudi želja, da bi vzornike posnemali v igranju. Inštrumenti in glasbena oprema so danes na srečo dostopnejši, kot so bili nekdaj, na internetu je na razpolago zakladnica posnetkov in napotkov za igranje. Mladi zanesenjak lahko kar hitro »skine« rife in akorde priljubljenih komadov, se seznani s skrivnostmi ritma in melodije, tudi če za sabo nima formalnega izobraževanja, pridobljenega v glasbeni šoli. Ob skupnem poslušanju skladb z vrstniki in izmenjevanju linkov do posnetkov slej ko prej nekdo pride na dan z idejo, da bi poskusili zaigrati skupaj. Če je v kraju mladinski center, šola z dovolj priljudnim učiteljem glasbenega pouka ali če ima kdo dovolj razumevajoče starše, ki bodo v neizrabljeni garaži ali delu kleti nekajkrat na teden prenašali nabijanje po inštrumentih, je rojstvo benda na dlani.
Le redko kdo je začel drugače. Bodoči muzikantje navadno hitro odkrijejo, kaj jim je všeč in kaj ne, in se zedinijo okrog določenega glasbenega sloga. Prav tako se kmalu pokaže, če ima kdo med njimi kaj avtorskega potenciala in želje po ustvarjanju lastne muzike. Sledijo leta vaj, med katerimi odslovijo premalo zagretega basista, solo kitaristu omejijo dolžino solaž, bobnarju pa s skupnimi prispevki nadomestijo raztreščene činele. Po številnih urah uigravanja in lokalnih nastopov skupina zadiha skupaj, osvoji nekaj skladateljskih in aranžmajskih zakonitosti ter nekje proti koncu najstniške dobe naredi svoje prve posnetke. Z njimi se bend znajde na svoji prvi prelomnici, ko želi stvaritve, ki so bile do tedaj rezervirane za prijatelje, sošolce in družino, predstaviti tudi širši javnosti. In to je točka, ko se po letih mladostnega entuziazma prvič zave svoje nemoči, majhnosti in osame. Razen sestrične pevčevega očeta, ki pozna glasbenega urednika lokalnega radia, namreč nima nikogar, ki bi mu pomagal pri preboju na glasbeno sceno. V premnogih primerih, po več letih brezplodnih poizkusov, da bi naredil preboj, naveličano obupa, spije poslovilno pivo in se razide.
 

Pametna družba, ki bi ji bilo mar za to, kako mladi preživljajo svoj prosti čas, bi temu namenila pozornost. Pametna družba bi se zavedala pomena tega, da mlade potegne z ulic in jih zaposli z nečim, v čemer uživajo, se učijo, izpopolnjujejo in konec koncev morda celo utemeljijo svojo prihodnjo življenjsko pot. Pametna družba bi pokapirala, da je produktivneje kot jamrati, da nimamo dobre domače glasbe, omogočiti pogoje za njeno nastajanje. Pametna družba bi ugotovila, da je vložek v spodbujanje mladinske glasbene ustvarjalnosti v primerjavi s sredstvi, ki jih z lopatami meče drugam, zanemarljivo majhen, koristi od tega pa dosti večje.

Eden ali dva prostora za vaje v domačem kraju ne staneta veliko. Na srečo je pri nas še vedno dovolj javne infrastrukture, ki ob večerih in vikendih ni izkoriščena. Tudi osnovno pevsko ozvočenje in komplet rabljenih bobnov ne staneta celega premoženja. Entuziast in filantrop Marko Soršak – Soki je uspel v dveh letih z glasbili opremiti deset osnovnih šol. Prepričan sem, da podobna stvar tudi za državo in lokalne skupnosti ne bi bila prevelik zalogaj.

A bend rabi oder. No, odrov je v Sloveniji več kot dovolj. In tudi bendov. Kje je torej problem? V ničemer drugem kot v že omenjeni neorganiziranosti področja, zaradi katere samevajo eni in drugi. In stroških, povezanih z izvedbo koncertov, o katerih sem pisal v svojem prvem mnenju. Kaj pa, če bi država ugotovila, da ji je področje mladinske angažiranosti pomembno, in bi zanjo namenila določena sredstva? Recimo v obliki programa, s katerim bi sofinancirala nastope mladih zasedb po mladinskih centrih in drugih koncertnih prizoriščih, kjer se zbira njihova publika. Že če bi organizatorjem, ki letno pripravijo dovolj veliko število tovrstnih dogodkov, pokrila stroške ozvočevanja, varnosti in račune kolektivnih organizacij, bi naredila veliko. Takšen program bi mladim zasedbam omogočal stalnost nastopov in igranje po različnih koncertnih prizoriščih, preko katerega bi svojo glasbo dejansko na najbolj direkten način predstavili poslušalcem. Predstavljajte si, da imate kot skupina, ki je pravkar posnela svoj prvi CD, možnost, da v naslednji polovici leta zaigrate na dvajsetih koncertnih punktih po Sloveniji. Pri čemer vam ni treba skrbeti za nič drugega kot za to, da se dogovorjenega dne znajdete na določenem kraju in dobro opravite svoj nastop, saj so organizatorji motivirani za to, da poskrbijo za ostalo.

Z nekoliko domiselnejšo državno regulativo bi se dalo narediti še marsikaj. Namesto da Urad RS za intelektualno lastnino kolektivnim organizacijam prepoveduje promocijske sklade, bi lahko od njih zahteval, da pomemben delež sredstev, ki se nabirajo v skladih, namenijo sofinanciranju novih glasbenih izdaj, prioritetno mladih oziroma še neuveljavljenih glasbenih skupin. S spremembo Zakona o avtorski in sorodnih pravicah pa bi dosegel, da se prispevki za uporabo avtorskih del na klubskih koncertih znižajo na vsem deležnikom sprejemljivo raven. 

Marsikaj bi bilo možno storiti tudi na medijskem področju. Če osrednji nacionalni radijski program, Val 202, uspešno opravlja svojo vlogo tistega, ki javnost seznanja z novimi glasbenimi stvaritvami, tega za nacionalno televizijo žal ne moremo trditi. Nasprotno, programska usmeritev obeh je do te mere različna, da človek včasih resno podvomi, da gre za isto pravno osebo. Najmanj, kar bi bilo tukaj treba urediti, je vzpostavitev skupnega glasbenega uredništva, ki bi poskrbelo, da določene vsebine, za katere obstaja javni interes, dobijo prostor v programih obeh.
 

Tudi regionalne radijske oddaje oziroma tiste posebnega pomena bi kot prejemnike javnih sredstev lahko zavezali k sodelovanju. Če dobivajo od države sredstva za svoje delovanje, bi lahko od njih zahtevali, da določen del svojega programa namenijo promociji novih izdaj domačih glasbenikov. Ne nazadnje pa tudi komercialni radiji za svoje delovanje uporabljajo frekvence, ki so javno dobro. Nič bogokletnega ne bi bilo določeno mero participacije pričakovati še od njih.

Omenil bom še eno področje, ki je pri nas že davno zaspalo, to je področje glasbenih nagrad. Ljudje imajo pač radi blišč in pomp, z malo tekmovalnega naboja pa postane vse še malo bolj zanimivo. Prireditev po zgledu hrvaških Porinov bi bila gotovo deležna pozornosti javnosti. V njej bi predstavili vsakokratne dosežke po različnih glasbenih zvrsteh, za razliko od sedanjih Gongov ali Viktorjev, kjer v isto kategorijo stlačijo Modrijane, Perpetuum Jazzile in Laibach. Karkoli si že kdo misli o tovrstnih prireditvah, nesporno dejstvo je, da krepijo zavedanje javnosti o domači glasbi, glasbenim ustvarjalcem pa dajejo dodatni motiv za ustvarjanje kakovostnih del. In z obvezno kategorijo »debitant leta« odprejo vrata tistim, ki prihajajo.

Gotovo obstaja še mnogo ukrepov in poti, s katerimi bi se dalo kaj narediti. Niso neuresničljivi, le nekaj volje in modrosti zahtevajo od tistih, ki držijo škarje in platno. Poznavajoč slednje, žal ne morem biti preveč optimističen. Srčno upam, da se motim!