Če ga seveda živiš …

Bila je Poletna noč, tudi takšna ali drugačna sodelovanja so bila ves čas itd. Moja podoba Tomaža Domicelja je dvojna, ena iz leta 1977, ko je zmagal z Jamajko, in potem tista iz številnih skupnih nastopov in sodelovanj, denimo, ko je v Sobotni noči razčetveril orglice v stari pesmi Willieja Dixona, ki smo jo Agentje Rokenrola takrat predelali za založbo Helidon. Na sceno je stopil kot roker, se kot kitarist dokazoval in dokazal na jugoslovanskih kitariadah, nastopal na festivalih in obenem obdržal svojo nepogrešljivo avro »vse ali nič«. Ko pade v komad, mu, tako kot svojčas Springsteenu, izstopijo žile, oči se izbuljijo in ti sam že misliš, da ga bo rdečica na licih pokopala, a to je dejansko energija, ki po desetletjih nastopanja in ustvarjanja ni nič manjša, kar lepo dokazuje pričujoča vinilka, nekakšna antologija z napako. Orkestrirani Domicelj nas z gosti torej popelje skozi dobršen del zgodovine popularne glasbe sedemdesetih in osemdesetih, ko so njegove pesmi vse bolj postajale del nacionalnega kolektivnega spomina, kar pomeni, da jih je lepa peščica ponarodelih. Ko se je okrog leta 1990 po pol desetletja spet z odločnim glasom in peresom pojavil na sceni, je najprej izdal zbirko svojih najbolj znanih pesmi; takrat je v pogovoru za Stop dejal nekako takole: »Ker največjih uspešnic nimam, so to moje najbolj znane pesmi, tiste, ki so ostale …« Uspešnica v najožjem pomenu besede je pravzaprav res kratkoročna reč, pesem, ki jo žvižgaš in pozabiš, medtem ko je večna Domiceljevih pesmi takih, da so ostale in jih pojemo še danes. Formule ne pozna nihče. Še dobro.

Pred nekaj leti sva se pogovarjala, da bi skupaj naredili trojni album. To je bilo takrat, ko sem še delal za Založbo Obzorja. Idejo sva nato zakopala in jaz sem z založbe odšel nazaj v Ljubljano, a sam nisem pozabil nanjo; spomnil sem se, kako dobro Domiceljeva glasba funkcionira na vinilu, čeprav je bil pri nas eden od zgodnjih pionirjev CD-ja, sploh pa pionir EP-ja na CD-ju. Tudi njegova prva kantavtorska izdaja je bila EP, na vinilu, mali 45-ki, ki je izšla pri beograjski založbi plošč konec šestdesetih let. Na LP je čakal do leta 1977, ko je izšla plošča v živo; takrat so nekateri dvigovali obrvi, kako to, da šele zdaj in čemu ne studijska, vendar live album ni bil slaba odločitev, saj je Domicelj na njem lahko demonstriral svoje kitarske veščine, ne da bi to izkušnjo pokvarili silni aranžmaji. Takrat je v jugoslovanskem prostoru že veljal za veščega drsnega kitarista, mojstra dvanajststrunke, pri nas pa so ga zvečine poznali po prepesnitvah Dylana, Seegerja in Donovana pa po sodelovanju z Majdo Sepe in dveh popevkah, Stara mama in Danes bo srečen dan. Obe sta še vedno del kanona slovenske popevke. Nobene od njiju sicer ne najdete na pričujoči vinilki, ker je ta zastavljena bolj konceptualno: na eni strani Tomaž z orkestrom poseže tudi v nekatere skrite kotičke svojega repertoarja, na drugi pa raznorodne kotičke razišče šest prijateljskih imen, in sicer dve Nini, Strnad in Pušlar, pa Jan Plestenjak, Helena Blagne, Nuška Drašček in Lara Baruca.  

Na plošči Življenje je lepo … tudi z orkestrom... ni nič sterilnega, in ko jo poslušamo, dobimo občutek, da prestopamo z odra na oder, Helena Blagne in Nina Pušlar se dejansko oglasita z odra in tudi Tomaž je live. Gradivo, posneto na Poletni noči, v Lendavi in Studiu 26, daje občutek antologije, a kleč je seveda drugje – v pesmih. Zanimivo je, kaj iz Tomaževega kanona so izbrali gostujoči: Plestenjak poje Ker te nima rad, eno najbolj intimnih in pretresljivih Domiceljevih pesmi, Helena Blagne Bil je tako prikupno zmeden, ne preseneti pa, da si je Nina Strnad izbrala Prišel je kot pomlad, znamenito balado z opatijskega festivala leta 1984, ko je pesem pel Dominik Trobentar, čigar matična zasedba Hazard se je takrat že razšla (ne za vselej), posamezni njeni člani pa so skozi leta tudi sodelovali z Domiceljem. Gostujoči del plošče se zaključi z Bananami v izvedbi Lare Baruca; čeprav je najbolj znano izvedbo te pesmi zapela Neca Falk, jo je posnel tudi Domicelj na albumu Kratke domače iz leta 1982. To je bilo leto, ko se je začel intenzivni komercialni pohod mladega domačega kantavtorstva: Marijan Smode je dobil največ glasov občinstva na že zelo utrujenem festivalu popevk, ki se je naslednje leto za petnajst let poslovil in ni nikoli več narekoval smernic razvoja in komercialne uspešnosti domačih popevk, niti po letu 1998, ko se je zdelo, da bo Andrej Šifrer popeljal klasično popevko v nove zarje. 

A še bolj zanimivo je najbrž to, kaj je Domicelj izbral za svoj del plošče. Izbral je nekaj svojih odmevnejših pesmi: Hej, Meri, Želim si starih pravljic in Avtomat ter jih povezal z nekaterimi redkeje slišanimi: leta 1979, denimo, je uglasbil Ježkovo Laž, pesem Zbogom, sin pa je z začetka sedemdesetih let, ko Domicelj kot kantavtor še ni bil docela udomačeno ime, četudi je že imel za seboj nekaj prepoznavnosti kot vešč bluesovski in folkovski kitarist, prepesnjevalec Dylana in Donovana in kot avtor prvega slovenskega kantavtorskega EP-ja, male plošče s štirimi pesmimi Srečanji, ki pa je izšla pri beograjski založbi plošč. Pesem Zbogom, sin poznamo v izvedbi Alfija Nipiča, ki je v začetku sedemdesetih že nanizal nekaj uspešnic, zlasti v narečni maniri, pel pa je tudi pesmi Beatlov in Toma Jonesa. 

Orkestrirani Domicelj nas z gosti torej popelje skozi dobršen del zgodovine popularne glasbe sedemdesetih in osemdesetih, ko so njegove pesmi vse bolj postajale del nacionalnega kolektivnega spomina, kar pomeni, da jih je lepa peščica ponarodelih. Ko se je okrog leta 1990 po pol desetletja spet z odločnim glasom in peresom pojavil na sceni, je najprej izdal zbirko svojih najbolj znanih pesmi; takrat je v pogovoru za Stop dejal nekako takole: »Ker največjih uspešnic nimam, so to moje najbolj znane pesmi, tiste, ki so ostale …« Uspešnica v najožjem pomenu besede je pravzaprav res kratkoročna reč, pesem, ki jo žvižgaš in pozabiš, medtem ko je večna Domiceljevih pesmi takih, da so ostale in jih pojemo še danes. Formule ne pozna nihče. Še dobro.