Neusmiljeni utrip Zeitgeista

Pri Založbi kaset in plošč Radiotelevizije Slovenija je pred kratkim izšel prav poseben izdelek, album s studijskim posnetkom dveh verzij simfoničnega baleta Moški z nožem, ki ga je pred nekaj leti ustvaril slovenski skladatelj in multiinštrumentalist Milko Lazar. Glasbeno delo je dostopno na dveh nosilcih zvoka in v dveh različicah: izvirna na zgoščenki, nekoliko predelana in skrajšana pa tudi na vinilki. Verziji sta bili lani posneti v Studiu 26 RTV Slovenija, sam balet pa je bil premierno uprizorjen 8. novembra 2018 v ljubljanski Operi na dogodku, s katerim je bila obeležena stoletnica delovanja tamkajšnjega poklicnega baletnega ansambla. Moški z nožem je pravcati Gesamtkunstwerk, celostno umetniško delo, saj so na pričujočem albumu enkratno tesno in organsko prepletene glasba, beseda in slika. Moški z nožem je zgledna žlahtna umetnina, ne dekoracija in ne popestritev, temveč brezkompromisna, neolepšana slika enega od pomembnih segmentov družbe in zrcalo časa v nekem trenutku, za nas tukaj in zdaj živeče še kako relevantnem trenutku.

Izhodišče projekta so risbe oziroma skice, ki jih je okrog leta 1900 izdelal Rihard Jakopič, predvsem tista z naslovom Moški z bodalom. Iz teh skromnih, a močno ekspresivnih slikarskih umetnin, prežetih s zeitgeistom zadnjih let pred prvo svetovno vojno, sta se z navdihom napajala dva umetnika: skladatelj Milko Lazar in koreograf Matjaž Farič. Lazarjeva glasba je temperamentna, temačna, odlikuje jo včasih zamaskirani, ampak nenehno prisotni, skoraj neusmiljeni utrip, ki ustvarja potuhnjeno nervozo, nelagodje, vzdušje hladne vojne. Slogovno je značilna za Lazarjev raznoliki opus, hkrati pa težko opredeljiva zaradi svoje (spet za Lazarja značilne) univerzalnosti oziroma brezčasnosti. Morda se zdi paradoksno to brezčasno kvaliteto omenjati v istem kontekstu s trditvijo, da Lazarjeva glasba enkratno izraža Zeitgeist našega časa. To je morda najspretneje ubesedil ravno Farič, ki Lazarjevo delo umešča v trenutek sedanjosti: »(...) čas, v katerem smo se privadili na podobe tuje bolečine, hkrati pa nas spremlja slutnja, da bo svet kmalu še bolj iz tira. To kaže na nenehno ponavljanje zgodovine in hkrati na univerzalnost Milkove skladbe Moški z nožem, temne in kot nož ostre glasbene podobe vzrokov in posledic človeških ravnanj.« Tudi koreografa so Jakopičeve risbe navdihnile neposredno. Farič je iz njihovih kompozicij in izrisanih figur črpal zamisli za svojo koreografijo baleta, zato ne preseneča, da je nastal izjemno homogen, z istimi sporočili prežet izdelek in močno izrazna glasbeno-gledališka predstava.

V tokratni izdaji Moški z nožem zaživi v nekoliko okrnjeni obliki, brez vizualne (predvsem plesne) komponente. A vendar glasba sama stoji pokončno, samostojno in ne pogreša dodatne izraznosti. Poleg enkratno navdihnjenega in izvirnega glasbenega jezika, s katerim se Milko Lazar tako mojstrsko izraža, k temu pripomore tudi vrhunska interpretacija Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod taktirko Davorina Morija, ki razkrije diskretno, a dovršeno in izrazito sugestivno orkestracijo. Če vzamemo v roke bodisi zgoščenko ali gramofonsko ploščo, nas poleg glasbe dočaka še spremno besedilo, ki so ga prispevali skladatelj Milko Lazar, pisatelj Mirt Komel in koreograf Matjaž Farič. Poleg teh besed, ki spretno ilustrirajo glasbo, nas nagovori tudi sama podoba izhodiščnega navdiha, Jakopičev Moški z bodalom. Njegova tiha, hladna in neosebna, vendar ostra in v slehernega opazovalca usmerjena grožnja nas opominja, da živimo v svetu, v katerem nam vsak čas grozi uničujoči izbruh temne plati človeške narave.

Moški z nožem je pravcati Gesamtkunstwerk, celostno umetniško delo, saj so na pričujočem albumu enkratno tesno in organsko prepletene glasba, beseda in slika. Moški z nožem je zgledna žlahtna umetnina, ne dekoracija in ne popestritev, temveč brezkompromisna, neolepšana slika enega od pomembnih segmentov družbe in zrcalo časa v nekem trenutku, za nas tukaj in zdaj živeče še kako relevantnem trenutku.