Cellofest v presežnikih

Festival Cellofest vsako leto doseže same vrhove ter pritegne violončeliste in ljubitelje violončela in klasične glasbe. Tudi letos si je, šestič po vrsti, prislužil same superlative, in to tako po zaslugi obeh organizatorjev – violončelistov Nika Houške in Karmen Pečar Koritnik – kot vseh ostalih sodelujočih. Na kar devetih koncertih so nastopila tri velika imena violončela – Jeremias Fliedl, Mark Coppey in Natalie Clein, ki so zaigrali na historične inštrumente najboljših mojstrov: Fliedl na Stradivarijev violončelo »ex Gendron, Lord Speyer«, Mark Coppey na inštrument Mattea Gofrillerja po imenu »Van Wilgenburg« in Natalie Clein na violončelo »Simpson« Giovannija Battiste Guadagninija. Poleg koncertov so glasbeniki izvedli še mojstrske tečaje, v okviru Cellofesta pa sta potekali tudi dve tridnevni delavnici za najmlajše, s samostojnim koncertom stotih nadobudnežev pod dirigentskim vodstvom čelistk in profesoric Ksenije Trotovšek Brlek (mentorica dirigentk), Katje Beguš Bobek, Lare Bešić, Špele Kermelj, Kim Kozlevčar in Mirele Rihtar. Koncert Eme Grčman in Katarine Leskovar je dal Cellofestu pečat sodobnosti, nam pa je ponudil vpogled v izvajanje dveh izjemnih glasbenic, katerih znanje in nadarjenost presegata slovenske meje. S svojim enkratnim nastopom sta potegnili črto v sedanjost in nas prepričali, da je violončelo ne le izvrstno klasično glasbilo, ampak tudi nadvse aktualen inštrument v sodobnem času.

Po uvodnem koncertu Jeremiasa Fliedla smo si predstavljali, da smo že na vrhuncu festivala, saj je bil njegov zvok unikatni spoj zgodovinskega glasbila in briljantne tehnike, podrejene mojstrsko dovršenemu izrazu. Fliedl se je predstavil s Komornim godalnim orkestrom Akademije za glasbo. Marc Coppey nas je s svojim nastopom v okviru Cellofesta počastil dvakrat, in sicer kot solist na koncertu Orkestra Slovenske vojske ob njegovi 30. obletnici ustanovitve, in v okviru Srebrnega abonmaja, kjer je ob njem zaigral pianist Andrew von Oeyen, Natalie Clein pa se je v koncertnem abonmaju Kromatika predstavila skupaj s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod vodstvom dirigentke Mojce Lavrenčič. Medtem ko smo na večerih slovenskih violončelistov Maruše Bogataj Turjak, Milana Hudnika, Alje Mandič Faganel, Sebastiana Bertonclja, Zale Vidic in Gorazda Strliča poslušali dela zgodnje romantike, pa je Peter Gregson v Kinu Šiška predstavil Violončelo prihodnosti. Za sodobni program sta poskrbeli tudi Ema Grčman in Katarina Leskovar na koncertu z naslovom Dvojni premik. Ta nastop je utrdil njun mednarodno uveljavljeni sloves, saj gre za izjemni interpretki z visokimi izvajalskimi standardi ter posebno naklonjenostjo do sodobnega repertoarja, ki sta ga izvedli mojstrsko suvereno in nadvse prepričljivo. Odigrali sta dela tujih in slovenskih sodobnih skladateljev: Redshift Barryja Guya, Premislek za dva violončela Larise Vrhunc, Study for String instrument No. 3 Simona Steena - Andersena, Petals Kaije Saariaho, String Jane Michaela Beila, Ai marmi Vita Žuraja in Duo? O, Du… Thomasa Demenge. K elektronskemu delu je prispevala Karmen Ponikvar. 

Ema Grčman in Katarina Leskovar sta v skladbi Redshift bolj zadušen in mehak zvok dosegli z izvajanjem s čopičem. Po odseku z bolj umirjenim podajanjem sta se preko naraščanja vrnili k prvotni dinamiki in raziskovali zvok v dramaturškem loku, ki je z naraščanjem in pojemanjem gradil na nasprotujočih si razpoloženjih in se v sklepnem delu povrnil k dialogu med klasično igro in izvajanjem s čopičem ter tako dosegel trenje med tema dvema pristopoma. Larisa Vrhunc je izjemna ustvarjalka, katere dela odražajo intelektualni pristop, tehtni premislek v gradnji, pretanjeno uho in raziskovalni duh. V Premisleku za dva violončela ustvarja dialog med izvajalkama s pomočjo najrazličnejših prijemov in gest, ki skupaj poskrbijo za unikatno zvočno polje, to pa se zrcali v njihovi bogati pestrosti in obenem transparentni zgoščenosti, ki dopušča, da posamezni zvoki dobijo svoj prostor in čas ter sobivajo ali pa v inventivnem dialogu vstopajo v konfrontacijo z drugimi. Skladba Study for String Instrument No. 3 Simona Steena - Andersena je violončelistki povezala tako, da je bila druga ogledalo prve, skupaj pa sta z razširjenimi tehnikami ustvarili izvirno zvočno podobo fizičnih in zvočnih gest. Delovali sta kot dobro utečeni mehanizem, v katerem se njuna igra steka v en sam sistem. Pri tem sta dejansko delovali nekoliko mehansko, kar je izvedbi dalo humorno plast. Petals Kaije Saariaho je interpretirala Ema Grčman. S pomočjo elektronike je raziskovala violončelo in njegove zmogljivosti ter razširjala slišno podobo na nivo šuma, z dinamičnimi razponi pa je ustvarjala barvite odtenke in kontraste, kar se je odražalo tudi v večjem zvočnem razponu druženja visoke in nizke lege. Delo izraža subtilne nianse in ostaja na ravni prefinjenega raziskovanja zmogljivosti violončela, pri čemer si pomaga z elektroniko. Močno nas je razživela odlična interpretacija skladbe String Jane Michaela Beila, ki je potekala v kombinaciji z videom in elektroniko. Katarina Leskovar je kot edina živa izvajalka od treh »nastopajočih« vzpostavila dialog s posnetkom, ki je bil dramatičen in je zajemal izvedbe znanih violončelistov. Njeno izvajanje je delovalo kot komentar in protiutež drugih dveh medijev, po drugi strani pa se je poistovetila s posnetkom in uprizorila neke vrste trio izvajanja in gest ter s tem vzpostavila nov način komuniciranja in soustvarjanja glasbenega dogodka z virtualnim. Virtuozna inventivnost ter izpiljenost glasbene govorice Vita Žuraja nas je, združena s pronicljivo komunikativnostjo, prepričala tudi tokrat, saj je skladba Ai marmi prava zakladnica glasbenih idej, izraženih s pomočjo najrazličnejših gest, in to na lahkoten, obenem pa rafiniran in dovršen način. Na ta način skladatelj ustvari breztežno ter hkrati zgoščeno, bogato zvočno pripoved, v kateri izpostavljene geste v popolni formi dobijo luciden, prepričljiv in virtuozen izraz, ki mu je Katarina Leskovar s svojo izjemno interpretacijo dala res unikatno podobo. V sklepnem delu, skladbi Duo? O, Du… Thomasa Demenge, sta ponovno nastopili obe izvajalki in v dovršeni interpretaciji oblikovali preplet, razhajanje in ponovno združevanje zvočne tapiserije, ki jo odlikuje poseben dramaturški lok in poskrbi za to, da se skladba kot milni mehurček napihne in se spet zaokroži, dokler ne izzveni. Priložnost za razkazovanje virtuoznosti so ponudile zlasti visoke lege, sicer pa sta se interpretki iz umirjenega izvajanja razpeli v skrajno napetost, ki jo je prerezal krik in stopnjevana igra, ki je zlagoma vodila k poenotenemu nastopu.

Koncert Eme Grčman in Katarine Leskovar je dal Cellofestu pečat sodobnosti, nam pa je ponudil vpogled v izvajanje dveh izjemnih glasbenic, katerih znanje in nadarjenost presegata slovenske meje. S svojim enkratnim nastopom sta potegnili črto v sedanjost in nas prepričali, da je violončelo ne le izvrstno klasično glasbilo, ampak tudi nadvse aktualen inštrument v sodobnem času. Izvajalkama gre posebno priznanje, organizatorjem pa se zahvaljujemo za tehtno in popolno zasnovani program.