Nakovalo časa

Slučaj 1: Poslušanje plošče Pirouette na eni izmed spletnih platform je grobo prekinila pocukrana reklama, polna obljub in puhlic. Vrgla je v povsem drug film, v svet potrošništva, v svet praznih obljub in ugodja, v svet blišča. Vrgla je s kavča, h gumbu za glasnost. It's Everyone Else se pač posluša zelo naglas, reklama je bila zato še glasnejša, v uho se je zarezala kot tujek, prekinila brutalni realizem. In ko se je na playlisto vrnil komad izbranega tandema, je bilo spet tako, kot pač je, brez ščepca eskapizma: mračno, težko, srhljivo, boleče. V primerjavi s predhodnimi komadi so novi daljši, najopaznejši premik pa se je zgodil na ravni vokala, kjer ni več prostora za kričanje. Na mesto frontalnega izlivanja srda in žolča imamo bolj poetično podajanje, ki na trenutke odmeva kot pripovedovanje, vendar ne iz pekla ali z roba apokalipse (kot doslej), ampak iz ozadja krute stvarnosti, ko smo že povsem prilagojeni tragičnemu razvoju dogodkov in vemo, da je lahko še slabše. Ta fatalistična ujetost v tesnobo in bolečino da plošči introspektivno težo, ki se izkaže za osnovni gradnik zvoka It's Everyone Else.

Na tono in pol težko ploščo Pirouette smo čakali debelih pet let. Od prejšnje, Heaven Is An Empty Room, do danes se je veliko zgodilo tako na globalni in lokalni ravni kot tudi na ravni kolektivne in individualne zavesti. Svet in ljudje smo se s pandemijo nedvomno spremenili in temu nista ubežala niti Lucijan Prelog in Pika Golob, ki sta se že doslej izkazala z intuitivnim odslikavanjem duha časa. Čas karanten, ukrepov, omejitev, policijskih ur, potrdil, testiranja in samoizolacije sta zapolnila z ustvarjanjem nove plošče, ki zvočno preslikava depresijo zadnjih dveh let, ta pa se z vonjem po tretji svetovni vojni sprevrača v agonijo. Namesto dosedanjega ekstremnega napada na čutila sta (ra)zlila železobetonsko gmoto na psiho in čustva. Težaške ritme, tone in zvoke mlatita v ekspresionističnem industrialu, ki grmi kot konglomerat industrijskega rocka od pionirjev Head Of David, Godflesh in Swans do sodobnikov Årabrot, The Body in Youth Code. Še bolj darkersko zadimljeni komadi so se odmaknili od elektro punk hardcore terorizma, tako da se namesto dosedanjega besa in upora znajdemo na nakovalu tesnobe, kar naredi Pirouette prekleto kruto in realistično ploščo. 

Seveda imamo še vedno opravka s starim dobrim radikalnim It's Everyone Else, le da je na novi plošči popustil tempo. Z njegovo upočasnitvijo, ki jo diktirajo poudarjeni dramatični militaristični bobni, si je tandem odprl več prostora za bolj detajlno mastenje, lomljenje in zbijanje urbanih in industrijskih zvokov. Pri miksu in zvočnem oblikovanju plošče je spet sodeloval Robi Bulešić, ki stoji ob boku It's Everyone Else od druge plošče New Religion iz leta 2014 naprej, kar nedvomno prispeva h krepitvi, zgoščanju in razvoju prepoznavne glasbene govorice, ki je s to ploščo postala krhkejša. V primerjavi s predhodnimi komadi so novi daljši, najopaznejši premik pa se je zgodil na ravni vokala, kjer ni več prostora za kričanje. Na mesto frontalnega izlivanja srda in žolča imamo bolj poetično podajanje, ki na trenutke odmeva kot pripovedovanje, vendar ne iz pekla ali z roba apokalipse (kot doslej), ampak iz ozadja krute stvarnosti, ko smo že povsem prilagojeni tragičnemu razvoju dogodkov in vemo, da je lahko še slabše. Ta fatalistična ujetost v tesnobo in bolečino da plošči introspektivno težo, ki se izkaže za osnovni gradnik zvoka It's Everyone Else. 

Slučaj 2: Zgodilo se je, da sem ploščo Pirouette poslušal ob branju knjige Istanbul Istanbul Burhana Sönmeza, ki odpelje v zapor pod zemljo Istanbula, »kjer smo ljudje v svoji najčistejši obliki – trpeči ljudje«, v jetniško celico, kjer si štirje generacijsko različni ljudje med čakanjem na naslednje policijsko zaslišanje in trpinčenje pripovedujejo zgodbe in si z njimi blažijo bolečino in trpljenje, ki ukrivlja njihov čas in um. Poslušanje plošče in branje romana sta se lepo poklopila, za piko na i je poskrbel citat Mansurja el Haladža na koncu knjige: »Pekel ni kraj, kjer trpimo, temveč kraj, kjer nihče ne sliši našega trpljenja.« Ker trpljenje, tesnobo in bolečino izolacije slišim na Pirouette, lahko samo še enkrat ponovim, da je ta plošča produkt brutalnega realizma.