»Šus« (pred)častnega kroga

Čez noč jim je ratalo. Po petindvajsetih letih. To je bilo izhodišče za mariborski punk rock peterec Alo!Stari. In ko je na krilih prepoznavnih singlov, ki so vse bolj postajali himne, priletel prvenec Pa kaj te s tao je? (2021), je bilo to retorično vprašanje enakovredno razdeljeno na mariborski in punk rock način. Alo!Stari se je uveljavil kot bend, ki mu je uspelo narediti, kar si je najbrž želel skupaj z generacijo, ki je dobila še zadnji krik že zelo pozno. Žagal je od konca devetdesetih od Low Value, Multiball, Happy Ol'McWeasel, Trash Candy, in ko bi se lahko sprevrgel v le še retro projekt, je butnilo. In preskočilo malenkost višje. Drugi album je samoumevno in pričakovano, logično nadaljevanje prvega. Tako Matjašič kot bend kot celota še vedno premoreta kreativnost, vendar zaenkrat znotraj meja, ki so bile locirane in začrtane v prvem poskusu. Zdaj bi bile lahko že skoraj ograjene. Alo!Stari je še vedno bend, ki zna narediti dobre punk rock komade. Ni pa to ravno lahko ponavljati. Zato bo tretji album najbrž dokončno definiral, določil ali pa sklenil ta mariborski fenomen.

Prvenec je prinesel pravi komplet, celoto, zgodbo, in to uspešno. Ne samo zaradi singlov, ki so se zložili v koncizen, glasen album, ampak tudi s prepričljivim načinom, ki je dozorel ravno še pravi čas. Če je imel prvenec pridih nenasitnega prvenca, ko se po toliko letih nekaj skoraj samoumevno poklopi, potem je Sem prii, nič ti neom! (2024) pred večjim izzivom. Ne toliko zato, ker je to nekako tradicionalni izziv drugega albuma, ampak pred res konkretnim vprašanjem, kam in kaj zdaj. Še več istega, vrtati v materijo, spreminjati formulo? Pri teh letih? Izkaže se, da je naslov albuma smotrno izbran, kajti v Mariboru je bilo vabilo »sem prii, nič ti neom« vedno neugodno. Povedano z besedami ob izidu albuma: »Ko si zaslišal ta famozni 'daj sem prii, nič ti neom', si vedo, da si ga najebal. In potem smo laufali, čim dlje. Da nas ne bi dobili. Ko danes pogledamo na te situacije, se nam zdi ta folk točno tak kot ta dva pubeca na naslovnici našega novega albuma. Dva pubeca s cigareto, ki nista mela nič kaj bolj pametnega za delat.« 

V osnovi in na začetku je drugi album kot celostni paket dokaj podoben prvemu, ker je uvodna Danes nea grem domu nedaleč od naslovnega in programskega uvodnega komada prve plošče. Danes nea grem domu je vse, kar Alo!Stari zdaj je, naj bi bil in mora biti. In za začetek albuma dovolj ostro, da je sporočilo jasno, če se album vzame kot celoto: to smo mi, ker mi smo to. In to v žlahtnem, močnem smislu. Naslednji Spali bomo te ko bomo mrtvi je kitarsko izpiljen komad, ki je na novo našel slogan, ki je dovolj znan, a nikdar tako jasno izpričan, kaj šele zapet. In prav za petje gre. Verz je manj močen, ko gre za sporočilo, mudi se mu k refrenu. Tine Matjašič, avtor besedil in osnovni avtor glasbe, pod katero so sicer podpisani vsi, obvlada in neguje refrene, ki grejo zanesljivo v uho. Komad, ki je pospremil izid albuma in mu daje ostrino, je delni napredek od prvenca, saj si dovoli več. Lej ti ovega je s sorodnega miljeja. Komad je nekoliko bolj žlahtno neučakan, vidi se, da gre za prehod med albumoma. Kar se teksta tiče, je drznejši, ker s prstom kaže na konkreten, jasen način. Brez milosti. In v tem smislu je dobrodošel na albumu, saj je protomariborski, kjer humor v stilu »ovi je ziher od Wernera bratranec«, najde svojo publiko in jo nasmeji. Nekje v ozadju gre za balado, ki bi v drugačnem aranžmaju lahko celo zazvenela kot sodoben opis z malo več družbene kritike, kot je bilo povedano v intervjuju za Siol. Matjašič je prepričljiv in v ospredju, ker ima pesem prepričljivo moč. Najbrž zato, ker je dvojinska in za Matjašiča ena prvih za Alo!Stari. Pogojno pa je ljubezenska tudi na drugačen način.

Sledi Prie tako leto, ki je himničen komad. Matjašič najde še eno od špik, ponese jo v komad, ob katerem se v mestu ob Dravi lahko vprašamo, kako to, da se česa podobnega ni spomnil že kdo prej. Prie tako leto je obenem prvi komad, ki bolj bendovsko zadiha. Solaža ni izrazita, a je dovolj prepoznavna. In potem pride Nea guši, ki je osnovno punkrockovski komad, toda z refrenom, ki preskoči do obrisov rap rocka, kar je dobrodošlo, saj sodelovanje z Emkejem ponudi kup smiselnih zaključkov. Poleg tega se Alo!Stari produkcijsko odpre. Legitimno, združevalno, vzajemno, zmagovalno. Emkej in Alo!Stari so generacijski vrstniki, tako da ne gre za golo združevanje uspešnih formul. Nea guši pa kljub uspešni simbiozi obstane nekje na pol. Emkej ne dobi svojega zares močnega raperskega dela, niti se band povsem ne prilagodi do točke, ko bi še bolj preizprašal lastno formo oziroma bi jo lahko še bolj glede na Matjašičev versatilni vokal. V breaku se ponudi dovolj, tako da je vseeno duet, ki je lahko dobro sprejet. Ni pa žanrski presežek. Drugače je s komadom Še enkrat. Tukaj se album lahko presoja v smislu zrelosti, pa četudi gre za enega od treh dokaj zgodaj predstavljenih komadov. »Še zdaj ne morem verjet / zakaj sn nehal se igrat / takrat sn not bil v svojem svetu / takega sn mel ful rad.« Še enkrat je točka sproščenega žaganja, ne da bi bend dajal vtis še ene himničnosti. Komad razkaže, kaj vse zmore Matjašič z vokalom, koliko zgodbe ima, koliko odkritosti in kako mu bend vneto sledi, začenši z močnimi bobni Tomaža Medvarja ter zvestega Mateja Kosmačina na basu ob kitarskem dvojcu Jerneja Meteža in Matica Mlakarja. 

Razlika v primerjavi s prvim albumom se pokaže v Nisn jezn (sao me razpizdi). Kmalu oddrvi k prepoznavnemu refrenu, da se pokaže ta razlika. To je napredek, tu je moč, izpoved, zgodba. Ponudi iskrenost na močne akorde, ne več tako premočrtne. Končno je verz tisti, ki nosi komad. Tukaj je Sem prii, nič ti neom! upravičen, napreden, dejanski. Ne da bi bil v celoti tak, ampak Matjašič je tako prvooseben, da deluje, kot bi šlo za avtobiografski komad, kakršnega punkrockerji pri nas redko sprašijo, če si sposodimo pri mariborski izreki. Nisn jezn je najmočnejši, resen, brutalen komad in tisto, kar bi albumu v podobnih zaletih dalo še več teže. Ko skoraj štiridesetletniki prepričljivo spišejo večno biografijo zlomljenega najstnika. Če seveda odmislimo balado Glavno da midva sva skup z Najo Lipičnik, ki je samoumevna balada. Duet, akustika in aranžma so drzni. Naja Lipičnik je blizu Tini Marinšek, pa daleč od tega, da bi ju načrtno primerjali, vendar je skupina tu prvič spustila zraven nekoga, ki prihaja s prekotrojanskim narečjem. In komad je uspešen. Postal je celo popevka tedna na Valu 202, kar je iz tokratnega nabora uspelo še skladbi Prie tako leto. Zaenkrat je prednost za Alo!Stari, da to deluje kot izjema. Dodaja, ne odvzema. Čeprav gre za klasično rock balado in duet, ki ga dandanes ni tako lahko posneti, ne da bi se vmes pritaknile številne primerjave (Green Day). Ne tokrat. Ne tako močno. Ne očitajoče. To je res dober komad. Tega prvenec ni imel. 

Kar potem reče zadnjo besedo o Sem prii, nič ti neom!, so zadnji trije komadi. Preživeli smo še eno noč je ponavljanje uspešne formule in produkcijsko (Matic Mlakar) najbolj preverjen komad, v katerem je Alo!Stari to, kar je bil že kmalu. Z besedami »točno tak je moglo bit«. Prvenec je imel mariborsko novodobno himno Vse bi dal in ni težko zgrešiti, da je ta komad blizu temu, čeprav se mu ne posreči povsem. »Hvala, ker ste moji frendi / hvala, da v nas še gori / hvala ti, punk, za šolo življenja / ker prava tega nikol me naučla ni!« je slogan, namenjen generacijskemu petju. Pa ni s tem res nič ni narobe, kot tudi ne z besedami »preživeli smo drug drugega / skregali smo se na smrt«. Oziroma s koncem »točno tak je moglo bit«. In to popelje v konec albuma, kjer je Alo!Stari končno sproščen. Že dugo ima celo country štart in vokal, kjer se celo zastavlja vprašanje, ali je Matjašič predal mikrofon. Ni ga, le prelevil se je v nekaj s potencialom, ki bi ga veljalo konkretno raziskati. Kar pa ni lahko v času, ko »mimo mene cajt prehitro gre / sem mislo, da bo konec vsega že«. Že dugo je dokončno tista točka, ko Kosmačinov bas tako prodre, da je vse še glasnejše in bendovsko in spuščeno s ketne, ko obe kitari močneje zablestita. Res škoda, da si bend tega ne more privoščiti večkrat. Ker prav to potem rezultira v totalni odlom z Jebite se vsi. Medvar polomi dvojni bas boben, bend žaga, Matjašič izpraši, kar mu leži na duši. Alo!Stari samo s tem sicer ne bi prišel dlje od vabila za punce, sošolce in kolege na plac za vaje, je pa to komad, v katerem bend docela razkaže, kaj zmore. Jebite se vsi je direkten, čeprav si najbrž vzame preveč časa in še bolj prostora, da bi bil na koncu res kot prst, ki se ga iztegne. Da, Jebite se vsi po vrsti, z dalmatinskim koncem vred, na kakršnega bi bili ponosni tudi v Zmelkoow. 

Drugi album je samoumevno in pričakovano, logično nadaljevanje prvega. Tako Matjašič kot bend kot celota še vedno premoreta kreativnost, vendar zaenkrat znotraj meja, ki so bile locirane in začrtane v prvem poskusu. Zdaj bi bile lahko že skoraj ograjene. Alo!Stari je še vedno bend, ki zna narediti dobre punk rock komade. Ni pa to ravno lahko ponavljati. Zato bo tretji album najbrž dokončno definiral, določil ali pa sklenil ta mariborski fenomen. Alo!Stari je najprej poudaril svoje ime kot znan, prodoren, neizogiben mariborski krik. Je zdaj ... stari? Ja, ampak niti slučajno postaran. Zdaj so fantje predvsem tisti stari kolega, frend, skratka stari.