Razbite sanje kot politični dizaster

Album Suite for Shattered Dreams (Suita za razbite sanje), ki ga je 10. avgusta 2025 v eter plasiral slovenski jazzovski trio Mind Tree je bil posnet v Exalto Studios v Haarlemu na Nizozemskem. Za mastering in vse v zvezi s snemanjem je poskrbel Vito Vičar, skladbe pa so skupinsko delo vseh treh glasbenikov; klavir in klaviature igra Matic Štemberger, basist je Peter Smrdel, bobnar pa Žiga Smrdel. Minutaža plošče ni velika, saj pet skladb zapolni le petindvajset minut, pri poslušanju pa se izkaže, da je tak koncentrat pravzaprav upravičen in smiseln, saj  gre za nekakšen psihološki zapis »razbitih sanj« sodobnega sveta, umirajoče moderne družbe, kjer se sistematično raztapljajo vse vrednote v fekalni kislini (pod)povprečja in dekadence. Z ozvočenjem te »kolektivne podzavesti« propadanje dobi smisel in vsebino, zgodbo. Taki so tudi naslovi. Začne se s Predgovorom, potem muzika Drsi proti singularnosti, realnost razbitih sanj ozvoči Nepravljica, takoj za tem se v um vrine Kaos, ob zadnji skladbi Konec ... je blizu pa občutimo še kataklizmično resnico vsega, kar živi in biva ali zgolj hrepeni po lepšem svetu. Resnica je, da se vse tudi konča, zaključi, zakoliči s piko. Ni pomembno, kako in zakaj, lahko je mišljeno kot individualna, subjektivna, ali pa široka, civilizacijsko-družbena smrt. To je pač narava stvari, vsega, kar je, vsega, kar se preriva skozi kozmične vibe, skozi čas in prostor vesolja. 

Bolj kot metafizična abstrakcija albuma je vznemirljiva vez, ki nekako reciklira misel iz starogrške Seikilove pesmi, da »vse kar živi, tudi svoj konec čaka.« Debata, kaj je več, jaz ali vesolje, družba ali individuum, čas ali smrt ... je  na tem mestu irelevantna, skozi jazz tega albuma še posebej, ker več kot očitno glasba prestopa na stran resnice in svobode in se opredeljuje za odprto družbo, za pravičnost in čast. Čisto tako, kot je v jazzu najbolj resnicoljuben free jazz, kjer ni izmikanja, ni dogovorov »pod mizo«, ni sonca, ki ne bi sijalo direktno v oči poslušalca. 

Suite for Shattered Dreams nas posredno opomni na izumrlo civilizacijo, ki nam še vedno določa mnoge parametre. Antični svet je temelj free jazza, če preskočimo stoletja, obenem pa je opomnik, kot ga označi zgoraj omenjena ljubezenska pesem, ki svobodno spregovori o minljivosti. 

Na dotični plošči je zadnja skladba najdaljša, instrumentalu pa se pridruži še recitacija. Pravzaprav odlomek govora Slavoja Žižka na Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2023, kjer filozof na svoj izviren in provokativen način opozarja na stanje duha v svetu. In brez zavor, direktno, kot free jazz, izreče besede, ki jih danes svobodomisleni svet globoko spoštuje. Žižkov glas je vkomponiran v glasbo, dodan je na način, da dobi skladba zelo jasno sporočilo in pomen. Ali kot nas motivirajo člani tria v tem citatu: »Žižkov govor je nastal ob začetku izraelskega genocida v Gazi, še preden je ta beseda sploh vstopila v javni diskurz. Dve leti kasneje, ko smo snemali album, smo razmišljali, ali je govor še vedno relevanten – in na žalost je. Genocid se nikoli ne konča z lažnim premirjem in njegove grozote ne smejo biti pozabljene. Sionistični režim in ideja manjvrednosti Palestincev nista preteklost in živita še naprej.« Tu se naš pristop do teh razbitih sanj dokončno opredeli. Kot je bil jazz vedno v svojem bistvu revolucija, sprememba, glas utišanih od mainstreama, tako je tudi tu spet pridobil na funkcionalnosti, odpiranju največjih dilem in vztrajanju v poziciji, da svet ni tak kot se kaže, temveč je največkrat tak, kot si ga ne želimo.

Če sklenemo, tu je na delu huda avantgarda, bolj vsebinsko kot zvočno. Avantgarda, ki zna sanjati, obenem pa se jasno zaveda svoje budnosti. Le-ta je personalizirana v Slavoju Žižku, ampak jazz, ki vse to podpira in riše v eter, ima v rokah še dodatne, močne in aktivne čustvene komponente, ki subtilno podčrtajo Žižkove kritične misli. Filozof je jazzist, bi brez zadrege zaključili, čeprav sploh ne vemo, v kakšni relaciji je gospod s to muziko. Jazzist je zato, ker se izraža direktno, neposredno, brez studijskih mask ali nasnemavanj. Izhaja iz časa, ki je edina relevantnost, iz sedanjega časa, točno tako kot jazz, sploh njegova komponenta improvizacije. Stilno zato glasbenikom ni bilo potrebno preskakovati galaksij, sploh ne, do cilja vodijo lepe in že dobro uhojene jazzovske poti, niti be-bopu ali swingu se ta muzika ne podreja, nima smisla, preveč neposredno hoče izrekati resnico, zato ji za učinke klasičnih jazzovskih vrlin ni mar. Drevo uma raste na svoji paradigmi, na svojem placu in od tam kriči z vso silo, no, dokaj prijazno. Paradoks te plošče je v navidezni diskrepanci med radikalno vsebino in subtilnim jazzom; glasba beleži sanje, ki že dolgo niso več samo sanje, temveč so huda mora, Morana in morena plehkega sveta, ki kani potopiti vse.

A vseeno, kot kritiški rezime, ni kaj prikrivati, izrazna sila in zvok siren so ukročeni v kulturnem diskurzu: kaos ni gmota eksplozij, tudi krik sveta ni smrt (za)vesti, nič od tega, vest je podana kot ljubka podgana, ki počasi iz podzemlja prehaja v nadzemlje, ki iz zastrte temne plati človeškega, postaja kodeks vseh resnic in laži, tako temnih kot svetlih, tako kot grdih in lepih ... To je luč dekadence in konec nove antike.  Bodo umovali preživeli skupaj s podganami.

Torej, jazz, ki razbija sanje in razkriva političen dizaster našega časa, ko o jazzu, o free jazzu, o radikalnih harmonskih zvezah in postopih, ali pa o preskokih v čudaške tonalnosti in eksperimentiranja v sedlu družbenih hipokrizij največ vedo povedati šarlatani, goljufi in kriminalne ikone, ki brutalno režejo svet na šnite krivic, zločinov, vojn in strahu. Suita za razbite sanje bi mogoče potrebovala še šesti stavek, kakšen gigue, ki bi kot danse macabre hitro zaplesal smrt sveta.