Masharik večer na letnem vrtu

Ob vstopu na Metelkovo se mi je zdelo to »varnostno tvegano območje« precej drugačno kot ponavadi. Prazno. Tudi migrantov, ki so bili zmeraj tam, sploh pa poleti, ni več. Kaj se je zgodilo? Vsi smo brali o video škandalu nekaj tednov nazaj. Ali gredo ti postopki po novem v Sloveniji tako hitro? Malo zmeden sem tako takoj zakorakal na letni vrt Gala Hale, kjer je bilo vzdušje že pravo za koncert. Polno od odra do šanka. Masharik spada nekam v slovensko indie rock sceno, je nekakšna zvočna alternativa, ki se vseeno skuša približati bolj osrednjim vokalnim linijam, ki lepo sedejo v uho. Skupino bi lahko primerjali z bendi, kot sta The Black Keys in Black Pumas, s slednjim že zato, ker njegovo pesem Colors preigrava praktično na vsakem koncertu. Pa vseeno se zdi precej samosvoja. Slovenska besedila zvenijo ravno toliko drugače, da sonični spekter skupine odstopa od tujih inspiracij.  Vidi se, kako dobro sodelujejo pri pisanju pesmi in aranžiranju čustev. Na koncertu smo slišali tudi novi, čustveno nabiti singel, ki nosi naslov Vonj po tistem lepem, in pa še neizdani pesmi Čustven vulkan in Svirka. Te dajejo lep vpogled v to, da zna biti druga plata zelo zanimiva in zelo masharikovska. To je bend, ki ne išče »hypa«, ampak dela pristno glasbo, skratka, svoje občinstvo širi na zelo organski način.

Koncert se je začel nekaj čez deveto uro. Kmalu sem ugotovil, da se bom moral za boljšo izkušnjo pomakniti bolj naprej. Stežka sem se prebil do mešalne mize in tam nato obstal do konca koncerta. Bend je pričel s komadom Tujec, meni najljubšo pesmijo z debitantskega albuma Otroci cvetja (2024). Pesem je zvenela pristno, takoj se je opazilo, da bend nima matric, nima že posnete spremljave, ki bi diktirala tempo koncerta. To mi je všeč. Na odru smo videli dva dodatna spremljevalna vokalista, Mojco Zalar in Marka Zemljiča, ki nista stalna člana zasedbe. Videlo se je, da so v bendu vokalne aranžmaje zelo dobro premislili. Bili so prodorni, močni, hkrati pa so imeli eno samo nalogo: da podprejo glavno pevko in kitaristko Mašo Bogataj. Pomemben člen benda je Luka Zemljič na klaviaturah in orglah. Vidi se, da sta z Mašo preživela skupaj že lepo količino časa. Zelo sta povezana, njegov soul vokal doda tej glasbi nekaj, da zveni že kar afroameriško. Bojan Marinko na bobnih s svojim globokim kick pedalom daje ritem. Vidi se, da je zelo prepričan v svoje igranje, nikomur se mu ni treba dokazovati, in tako bendu da ravno pravo substanco, ne da bi se šopiril z vložki, ki v tak žanr ne bi pasali. Basist Amadei Šarsanski je v bend prišel kasneje in, kot razumem, niti ni stalni član zasedbe, ampak bolj prijatelj benda, ki špila na vsakem koncertu. Boben in bas sta zelo povezana, tako kot to mora biti. Nagruvane linije, ki se lepo harmonično razvijejo, dajo vedeti, da bi bila še ena kitara tu čisto odveč. 

Kot sedmo skladbo je bend odigral svoj največji hit, Na dnu morja. To je občinstvo lepo pogrelo. Opazilo se je, da so obiskovalci koncerta zelo dobro seznanjeni z besedili, peli so praktično vse pesmi. Večina jih je dajala občutek, kot da gre za pesmi, izdane pred več desetletji, ne pa stare dobri dve leti. To je dokaz, da imajo v Masharik res dobre tekste in da ti nastajajo skupno v bendu. Vidi se, kako dobro sodelujejo pri pisanju pesmi in aranžiranju čustev. Na koncertu smo slišali tudi novi, čustveno nabiti singel, ki nosi naslov Vonj po tistem lepem, in pa še neizdani pesmi Čustven vulkan in Svirka. Te dajejo lep vpogled v to, da zna biti druga plata zelo zanimiva in zelo masharikovska. To je bend, ki ne išče »hypa«, ampak dela pristno glasbo, skratka, svoje občinstvo širi na zelo organski način. Novi singel sem si zavrtel še kar nekajkrat po koncertu. Ponavljajoča se zasanjana vokalna linija se lepo usede v ušesa in ti hodi po glavi še nekaj dni. Maša nam je razkrila, da bodo produkcijo še naprej delali z Žaretom Pakom, ki je bend poštekal in so skupaj našli recept za dobre posnetke, ki se jih vsi veselimo in komaj čakamo, da jih slišimo. Koncert se je zaključil z bisom treh komadov, ki ga je po pričakovanjih sklenila ponovitev pesmi Na dnu morja. 

Verjamem, da bo zasedba Masharik v Sloveniji ostala za zmeraj. Tega ne pravim, ker bi mislil, da ne bo stopila tudi v tujino in se širila, ampak zato, ker je v kratkem času dosegla publiko, ki ji stoji ob strani. Hiti se počasi, a zložno spreminjajo v zimzelene melodije, prav take, kot so jih delali včasih.