Kataklizma alter popa

Obstaja več vrst odštevanj. Vsak otrok ve, da gre: tri, štiri, zdaaaj. Potem je tu bolj klasičen način, matematični: tri, dva, ena ... Vprašanje je, kaj sledi za tremi pikami. Nič? Gremo? Zdaj? Pisk? Lahko je tudi neskončnost. Martina et al. na 3, 2, 1 ponudi svoje videnje, razmišljanje, čutenje, ne odgovora, le stanje. Brez težnosti, brez težav. Skoraj ne moremo reči, kaj 3, 2, 1 pravzaprav je, in še manj, kam bi album dali. Ne, ker bi ga morali, ampak tovrstno ustvarjanje, ki vmes vendarle štrli ven in se je začelo s popevko in singli, pač uporablja prijeme in zgodbo za nekaj več. 3, 2, 1 je močen, ko odšteva in nakaže, kam pridemo oziroma bi lahko prišli, ko odštejemo do – ničle. Ampak se ne preda čisto do ničle, ne zatava povsem. Ko se že zdi, da sledi nič, začne seštevati. Kar je razumljivo, ni pa ne koncizno ne smiselno. Zato je 3, 2, 1 precej hermetičen in kaotičen album, ko želi odpreti svet, odpraviti gravitacijo, čas, vonj, okus, žanre. V povsem svoji dimenziji in na svoj način.

Glede na slišano na prvencu, bi se Martina et al. lahko imenovali tudi Martina et al. et al. Torej: Martina et alias et alias, »in ostali in ostali«. Zakaj? Martina et al. je odbito, odrinjeno muziciranje, ki se je v to inkarnacijo zložilo jeseni 2024, sicer pa je Martina Mravinec Bohte že leta 2021 izdala prvo avtorsko pesem, in to skupaj z možem Domnom Bohtetom. Še ravno alter, skoraj res obrobno pop, da pogojno zdrži oznako alter pop. Kot stičišče. Tedaj je to še bil, ko je nastala in uspela prva avtorska stvaritev, Svila, in leta 2021 postala popevka tedna na Valu 202. Tudi sicer nabor stvaritev pod nazivom Martina ponudi še nekaj solo prebliskov, modna skladba Spekter in gibki Mediteran sta gotovo takšna primera. Ampak tisto je bila Martina. Ko pride zraven et al., nastane nekaj čisto drugega. Če je Martina prej bolj seštevala občutke in trenutke, je 3, 2, 1 prvenec, ki odšteva, čaka na konec sveta, čeprav se zdi, da je po alter popu itak že tam. Morda bo tako zvenel pop kataklizme? Ali pa je to kataklizma popa? Prej prvo, ampak še vedno njegova slaba vest. Ja, takšen album je to, album zavesti, vprašanj in stanj. 

Če velja, kot so zapisali, da se namreč »začutijo vplivi več žanrov, ki so del vsakega od članov zasedbe«, potem bi tole moral biti orkester in ne trojec. Postava trojca – Martina Mravinec Bohte (vokal), Primož Velikonja (bobni) in Domen Bohte (bas) – večdimenzionalno sešteje in združi veliko žanrov, nekje od, v obrisih, trip hopa do synth goth popa, če kaj takega obstaja. Drobci ponudijo nekaj definicij, toda omara s predali, kamor bi vse vplive zlagali, bi bila prevelika, predali pa redko polni. Neekonomično. Finta je v tem, da dajo občutek, da vse to obstaja. Tudi omara. Niso iznašli žanra, niso jih več namenoma zmešali, za kaj takega premorejo preveč znanja. Kar so iznašli, je svoj tempo, glas in svet. Svoj način. 3, 2, 1 je zato takoj album za zahtevnejšega poslušalca. Zakaj je to vredno izpostaviti? Ker je Martina vendarle sprva (solistično) ponudila nekaj ne toliko drugačnega, ampak vsekakor pa ne, no, tega. Začenši z Introm, večplastnim vokalnim uvodom. Prolog, ki meditativno, mrmrajoče, harmonično nakaže, za kakšen album bo šlo. Ne samo takšen, ki ni za vsakogar, je album za posebne trenutke, in to ne ravno vsakdanje. 

Uvod je celo nenamerno, ampak nujno svarilo, da potem naslovni komad 3, 2, 1 ni prevelik šok. Kaj je to? Jazz? Trip hop? Alter? Vse? Glede na celoto naslovna pesem izpade kot test, kviz. Ste ali niste? Ja, ne? Bi, ne bi? Zmorete? 3, 2, 1 šele globoko v svoji notranjosti, kamor se zaprede, niza nekaj, kar spominja na strukturo, in ko se pogojna struktura namesti, je hipnotični uvod morda že ponotranjen, ne pa pozabljen. Sledi nič manj kot Konec sveta. Klavirski memento mori, kjer »tišina se pretvarja, da ne obstaja«. Filmsko, ambientalno, gledališko. Struktura je razvidna, a ni nujno stabilna. V Koncu sveta se vokal zelo razpre, raztegne, razdrobi. Podlaga sledi, toda hkrati je jedro. Po takšnem uvodu torej še vedno ni povsem definirano, kaj Martina et al. je. Odtava, premišljuje, ugiba, lebdi. Trezna, jezna je nato nenadejano nezgrešljiv orkestralni komad, kjer Leon Firšt prispeva svoj dopolnjujoči orkestralni aranžma in že v tretjem komadu skupino transportira bližje centru. Ozemljitev je po eni strani smiselna, po drugi strani pa sugestivna za komad, ki je očitno družbenokritičen in predvsem bolj tuzemski s svojimi bolj oprijemljivimi metaforami in simboli. Pridevniki v tekstu in pridevniki na partiturah. Gre skupaj, sklada se, toda čemu potem takšen uvod in potem odprto lebdeči komadi? Kakovostni premislek ponudijo počasnejše Solze. V tej počasnosti je nekaj nevarno dokončnega, bolečina kot bližina. Prodorna, polna, zgodbena bas kitara in utrujeni, a še močni bobni ponudijo nekaj, kar bi se še malo prej zdelo skoraj nemogoče.  Organskost je najmočnejša plat, sploh v šestminutni zasanjanosti, ki ima veliko nastavkov za dejanske, če že ne pop, pa vsekakor prepoznavne momente. Redko videni potencial. Vokal, podlaga, celota za neki čisto drugi zvok. Ampak 3, 2, 1 je raje utripajoč, elektronski, urban, premišljujoč, bežeč, ihtav album. Kar je nemudoma jasno v Kdo pije, kdo plača. Nazaj v breztežnost. Prehod v toplejši refren zelo prija, saj je Martina et al. v takšnih komadih prepričljiv in zelo ambiciozen bend, ne sprejema kompromisov. V tem je hraber. Enako velja za Martino kot pevko. Čuteči momenti so svojstveno čuječni. V tem, kar zmore Kdo pije, kdo plača, je kakovost, ampak hkrati neverjetno izmuzljiva. Na tej točki se bend približa sceni, celo temu, kamor je sčasoma zavila AKA Neomi in še kdo. Ko se album na točki preloma zlije in pretoči v Roke, je točno to, kar pravi, da je: »V breztežnostnem prostoru sama lahko zadiham / v breztežnostnem prostoru sen mi le obstaja«. Breztežnostni album, ki ve, da »nekdo je na drugi strani«. Pesem brez gravitacije in brez zakonov »pleše tam, kjer zvoka ni«. Vakuumska rariteta, ki odtava, ne ihti. To so pesmi stanj, še bolj kot pesmi občutenj, čeprav se poganjajo na ljubezensko oziroma, bolje, medosebno tematiko. Ne moremo pa jim reči balade, saj ni ne pravega zvoka ne težnosti za to. Eni bi na vprašanje, kako bi opisali ljubezen, odgovorili, Martina et al. pa postrežejo s takšnim komadom. Neizmerno nizanje, objemanje, opažanje, stiskanje, sanjanje. »Sanjam, da ostaneva le midva / gola sva / ljubiva za oba« so verzi, ki bi bili primerni pravzaprav na katerokoli podlago, harmoniko, kitaro, klavir, karkoli. Martina et al. pa je svojevrstna zasedba v tem, da sta neenotna glasba in besedilo vzajemno prepletena, da deluje, kakor da bi glasba pisala besedila, pri čemer vokal začuda ni voden ali podrejen, ampak se sam bori in skuša peljati še kam. Zato je 3, 2, 1 tako neobičajen album. Ni nujno, da gre trojec v isto smer. 

Ampak poglavitno vprašanje je najbrž to, koga ta glasba nagovarja, kam jo umestiti, kam bi se sama rada umestila. Ne, ker bi se morala, ampak ker ni čisto svet zase. Skozi mesta je še en v nizu primerov, ki delujejo kot beležka, jam, misel, ki se vendarle udejanji. Gre za marljiv, predan, izobražen kolektiv. Trojec je ves čas skupen, povezan in prepreden, Martina kot pevka je spredaj, bistvena, a ne ključna. Harmonije v takšnih refrenih so naštudirane, kompleksne in domala filmske. Več takih elementov bi imelo še večji potencial in še več edinstvenega avtorskega pristopa. »Ne, ne, ne ustavi se / ko mi oči odpre« je spet pop drobec, ki bi ga kdo produkcijsko čisto zasukal, ampak potem to ne bi bil takšen projekt. Ampak dalo bi se. Demoni pokažejo točno to, kako bi zasedba Martina et al. delovala v bolj konvencionalni strukturi verz–refren–verz–refren in z bolj ustaljenim ritmom, tempom, melodijo, vokalom, podlago. Demoni so v bistvu obrat: šele demoni delujejo normalno, vsakodnevno, kljub temu, da so demoni. Izvrsten obrat. Z Demoni bi zasedba prišla tja, kjer so mnogi že bili. In kaj bi dosegli? Še en synth/alter/pop rock bend v mračnejših odtenkih in z borbenim ženskim vokalom? Na tem albumu so Demoni pač štrleča, orkestralna konvencionalnost. Ampak Martina et al. so se na 3, 2, 1 zaprisegli gradacijskim komadom. Tam je trojec doma in tam se poslušalec namesti in odtava. 

V pesmi Iskre Igor Matković na trobenti poskrbi za kozmopolitskost in širino, kakršne bi lahko bilo več. Podobno velja za komada Svaki dan (hrvaščina) in Impostor (angleščina), kjer je načelo »imeti več« prikazano v jezikovnem smislu. Martina Mravinec prihaja iz Bele krajine, čeprav že deset let ne živi tam, in Svaki dan pokuka čez mejo, kjer bi se hitro našle primerjave (Elemental nekdaj), Martina pa je izredno suverena, skoraj sunkovita v hrvaščini. Dobimo posebno plat, ki je na tej plati v slovenščini na albumu še ni bilo. Svaki dan se bolje znajde, refrensko in nasploh. Drugače velja za skladbo Impostor, ki je z megafonsko distorzirano verzijo vokala vsiljivec. Kratek, čisto malo čez dve minuti, z brzečim basom. Težava ni v komadu, težava je, da se fokus prej breztežnostnega albuma nekoliko porazgubi. 3, 2, 1 je v tem pogledu konceptualni album, ki pa je vseeno želel dodati še kaj bolj dostopnega in pogledati še kam. Začuda na albumu ni pesmi, kot je singel Svila, prebojna prva pesem. Sklepni Run je neke vrste dub tek in še ena značilna pesem, ki se povrhu jezikovno pretoči, zlije, pretopi v razpadajočo glasbeno črno luknjo. Kakor da mej res ni, okvirjev sploh ne, še dimenzij ne. Ampak kaj, ko še tako odbite slike potrebujejo okvir, sicer niso slike, ampak omet, slikopleskarstvo, fasada. 

Če povzamemo: skoraj ne moremo reči, kaj 3, 2, 1 pravzaprav je, in še manj, kam bi album dali. Ne, ker bi ga morali, ampak tovrstno ustvarjanje, ki vmes vendarle štrli ven in se je začelo s popevko in singli, pač uporablja prijeme in zgodbo za nekaj več. 3, 2, 1 je močen, ko odšteva in nakaže, kam pridemo oziroma bi lahko prišli, ko odštejemo do – ničle. Ampak se ne preda čisto do ničle, ne zatava povsem. Ko se že zdi, da sledi nič, začne seštevati. Kar je razumljivo, ni pa ne koncizno ne smiselno. Zato je 3, 2, 1 precej hermetičen in kaotičen album, ko želi odpreti svet, odpraviti gravitacijo, čas, vonj, okus, žanre. V povsem svoji dimenziji in na svoj način.