UUUU, peče, duši in zvija

Nenavadna skupina Vraževerje iz Slovenskih Konjic, ki se stilno naslanja na folk in mehki rock brez ekscesnih solaž ali ritmov, je z novo ploščo z nekoliko provokativnim naslovom Folklorni Ritualizem na izviren in priljuden način opremila zvočno podobo svojih krajev. To je prvi studijski album teh glasbenikov. Glede vraževernosti izvemo, da se jih čudni datumi kar sami primejo, koncert ob polni luni, nastop na petek trinajstega ipd., o svoji glasbi pa pravijo, da je »mračna, udarna, šokantna in dramsko izpovedna«. Misli so včasih zapletene, in če jih samo poslušamo, se poanta kaj rada zameštra v brbljavost brez repa in glave. Alora, če hočemo priti tej muziki res do srčike, jo je treba tudi prebrati. Potem postane fina, pomenljiva in izvirna. Pravzaprav je bliže klasičnemu šansonu ali celo popevki kot rocku. Z elementi vsega po malem so Vraževerci ustvarili precej zanimiv koktajl, ki bo imel veliko klubskih poslušalcev na bolj specifičnih prizoriščih, kjer je načeloma več vsebin kot surovih emocij.

Avtorske skladbe tipajo po starodavnih simbolih in jih prepletajo s sodobnimi rituali. Takole na prvi pogled scary, ampak nič od tega ni zares res. Prej jih bomo zaslišali kot prijazne, nekoliko hudomušne in navihane pričevalce modernega kaosa na svetu, ki se v svojem mističnem humusu znajo tudi zresniti. Trinajst skladb na albumu ima simbolno vrednost magije, saj je navsezadnje samo naše bivanje en sam čudež, pogosto našpikan z bolečinami in strahovi pa prividi na življenjskem uTripu, obenem pa razpet med vsemi vprašaji, tako kot Križani, brez odgovorov.

V bendu se imenitno zlivajo v celoto Blaž Kokol (harmonika, spremljevalni vokal), Domen Godec (bobni), Leo Gaberšek (solo kitara, spremljevalni vokal), Miha Slapnik (ritem kitara, vokal) in Sebastijan Starc (bas kitara, spremljevalni vokal). Vraževercvi so polni navdiha, skladbe so izpiljene v različnih slogih, malo baladno pa blizu bluesu ali čisto preprosto po rockersko na način preizkušenih mačkov in tako naprej. To je prepleteno na enostaven način, podčrtano z osebnimi notami. V glasbenem smislu sledijo trendom, kjer je besedilo enakovredno instrumentalu, no, v večini komadih je sploh besedilo ključ, pesmi so zato prijetne in lepo poslušljive, pogosto ruralno hudomušne, kot bi se hoteli malo porogati iz svojega okolja, ampak nič zlobnega, nič hudo jeznega ni čutiti, vse je bolj v dobrovoljnih tonusih in cilja na to, da poslušalca spravijo k dobremu razmisleku. O čem? Ah, življenju, magiji, strahu, vesolju, celo kančku ljubezni ... Antidepra rock, čeprav ima pesem Zdravila precej depresiven žmoht. 

K doktorju grejo, ker jih nekje globoko boli, ni jasno, kaj, gre pa ta bolezen tako na nož v telo, da se že bliža duši. In moledujejo: »Pozdravite me, da bom popoln in zdrav, / kakor vi. // Uuuu, peče, duši in zvija me, / ne tukaj; bolj globoko, še malo globlje …« Časi so taki, da dobiš zdravila za vse, razen za svet, ki pritiska na nas in nas duši. V tem slogu je napisanih večina pesmi, recimo Marija, ki »prihaja iz magije«, pa Hudič, ki »ti je pamet vzel, / s šepetom ti dušo objel« in ga muzikanti prosijo za moč, za »jaz, ki bo večno gorel …«. Teksti na trenutke zvenijo morbidno in mračno, a imajo tudi moč sarkazma in na trenutke v sebi tiščijo celo zabavno nadrealistično poanto, recimo Vinetou, ki jezdi po nebu, ali skrivnostno Vesolje, kjer se okrog in okrog suče naša Zemlja, kjer se pleše polka vse dni ... in nešteto skrivnosti vandra pred našimi očmi, vmes pa žarijo zvezde: »Za koga svetijo? / Od kod  so vse prišle in kaj čez dan počno?« Ta komad je naravnost kozmičen. Sega nekako do božjih vzgibov glede nastanka vsega, kar je, in se čudi, da naše oči vse to lahko vidijo, a bolj malo zastopijo.

Z besedili na tem albumu se je treba srečati tudi preko črk in besed. Misli so včasih zapletene, in če jih samo poslušamo, se poanta kaj rada zameštra v brbljavost brez repa in glave. Alora, če hočemo priti tej muziki res do srčike, jo je treba tudi prebrati. Potem postane fina, pomenljiva in izvirna. Pravzaprav je bliže klasičnemu šansonu ali celo popevki kot rocku. Z elementi vsega po malem so Vraževerci ustvarili precej zanimiv koktajl, ki bo imel veliko klubskih poslušalcev na bolj specifičnih prizoriščih, kjer je načeloma več vsebin kot surovih emocij.