Ptica, ki rada živi ob človeku

Gugutke je naslov albuma, ki je z letnico 2025 izšel pri Celinki, petčlanska skupina, prav tako imenovana Gugutke, ima inštrumentalno zasedbo, katere kolorit z lahkoto poustvarja tradicijo balkanskih ljudskih melosov. Samo na videz plahe in ljubke grlice (gugitka je poimenovanje za turško grlico), ki najraje živijo ob človeku, so Nejc Poljanec s harmoniko, Tomaž Zevnik s klarinetom in drugimi pihali, Benjamin Barbarič brenka na kitaro, Luka Poljanec skrbi za ritem z raznimi tolkali, Gal Golob pa s kontrabasom ohranja stik z zemljo, z zvočnimi temelji. 

Večina posnetih skladb (studio Lotos Music, snemanje in miks Rok Zalokar, mastering Alastair McNeill) je tradicionalnih, nekako z območja Balkana in Turčije, dve pa sta avtorsko delo, ena je Galova skladba Tročan. To je starodavni simbol, ki ga tvorijo tri točke v prostoru in ima vlogo zaščite ljudi pred uroki in nesrečami, pogosto pa je tudi obredno mesto starovercev. Magična številka tri, iz katere je izpeljana beseda, ima veliko simbolnih pomenov, na splošno pa velja, da predstavlja rojstvo, življenje in smrt. V muziki nedvomno začetek, melos (telos) in sklepni glas, akord, končaj. Tako nekako. Druga avtorska skladba je znamenita Magija Bobana Markovića, klasičnega balkanskega glasbenika, ki tradicijo uspešno navezuje na sodobne zvočne in vsebinske elemente. Balkan je širok pojem, sploh v glasbi. Kaj vse se ni čez te kraje pretakalo, kaj vse se ni tu ustavilo in pustilo zvočni odtis v dušah ljudi in zemlje, koliko migracij je prenašalo muziko iz roda v rod in iz kraja v kraj. Balkan je v tem pogledu srečna dežela, pokrajina vseh arhetipov in najglobljih emocij. Z eno roko jemlje z vzhoda, z drugo s severa in zahoda, med razgibano pokrajino hribov, planin, rek in pastirskih bivališč pa vse dobrine svoje okolice predela v čarobne napitke čustev in strasti. Gre za vrhunske glasbenike, ki znajo svoja orodja brez težav predelati v plemenita glasbila, vokalno pa ima zgodba tega albuma zelo preprosto zasnovo – glas je samo podpora, pripovedovalec, razlagalec zvočnega dogodka, zato poje spontano, iskreno, brez akademskih pretenzij. In tako je na albumu tudi vokalni del perfektno uglašen z vsebino, po ljudsko, ujet v zgodbo, točno tako kot od tovrstne produkcije pričakujemo. Za podpisnega so Gugutke eno lepših presenečenj letošnjega leta, en nagelj ali jorgovan več v šopku pisanega cvetja balkanske etno-folk tradicije.

Gotovo najbolj poetična na albumu je sevdalinka Kafu mi draga ispeci, ki kot za šalo orosi oko. Toliko hrepenenja po ljubezni in bližine s svojo drago na izviren način (ob kafi), ki je vsota vseh človekov stremljenj in upanj, zlepa ne najdeš. Pa še malo na humor potegne metafora o kavi: srkanje čiste ljubezni iz drobne šalčke. Prav ta pesem nasploh zaznamuje Gugutke, jih postavlja na lepo pot: ohranjati in oživljati tradicionalno glasbo na način, da jo brez težav lahko poslušajo in sprejemajo ljudje današnjega časa, z vsem razvejanim naborom raznorodnih estetik, ki jih narekujejo svetovni glasbeni trendi, kjer je svet samo še ena sama world music zgodba. Vsakič znova te (re)interpretacije balkanskih folk pesmi, sevdalink, plesnih instrumentalov, svatovskih ali pogrebnih procesij potrkajo po srcu, odprejo čakre duše, razbohotijo čustva in aktivirajo neko prav za to okolje posebno otožno srečo, ki jo zmore sprovocirati samo glasba. Balkanska tradicija ima v tem pogledu vražjo moč. Sevdah in ritem, solze sreče in žalosti, hrepenenje in smrt ... Uf, na tem albumu je to skoncentrirano v enajstih skladbah, sicer studijsko prečiščenih in zvočno blagodejnih, ki pa v resnici prav zares zaživijo (zakurijo kres čustev) le ob živi izvedbi, med ljudmi, kjer poteka interakcija, v bistvu dialog muzike in poslušalcev, okolja in glasbenikov.

O inštrumentalni izvedbi skladb ni kaj razpravljati. Gre za vrhunske glasbenike, ki znajo svoja orodja brez težav predelati v plemenita glasbila, vokalno pa ima zgodba tega albuma zelo preprosto zasnovo – glas je samo podpora, pripovedovalec, razlagalec zvočnega dogodka, zato poje spontano, iskreno, brez akademskih pretenzij. Slednje bi bilo disonantno z naravo ljudske glasbe, čeprav temperiranost pri zborovskem partu vsekakor mora biti dosledna in jasno opredeljena, saj sodobno uho pač terja čiste intervale in harmonije. Nismo več vajeni naravnih uglasitev, zmoti nas interval, ki je navzgor drugačen od enakega navzdol, kar je sicer bolj psihološka razlika, a slišna, odkar smo obsedeni z uglaševalci in frekvencami. 

In tako je na albumu tudi vokalni del perfektno uglašen z vsebino, po ljudsko, ujet v zgodbo, točno tako kot od tovrstne produkcije pričakujemo. In če me uho ne vara, se pevsko oglaša cel bend, izmenično solo in v zborovskih delih. Za podpisnega so Gugutke eno lepših presenečenj letošnjega leta, en nagelj ali jorgovan več v šopku pisanega cvetja balkanske etno-folk tradicije.