08.11.2021

Kam pa kam, nedognano v vsakdan?

Septembra je luč ugledal nov album sodobne folk muzike iz ust kačjega tria, dokument sodelovanja treh znanih izvajalcev improvizirane glasbe, ki ga odlikuje spretno muziciranje in dosledno raziskovanje dvo- in večglasja.

Andrej Pervanje

Nedognano / Unfathomed

Kačis

Nedognano / Unfathomed

samozaložba
2021

Ob novici, da bo slikar Marko Jakše zastopal Slovenijo na beneškem bienalu sodobne umetnosti leta 2022, se mi je na obrazu narisal nasmešek. Njegove nenavadne slike so me prvič fascinirale pred dvema letoma na razstavi v Bistrici ob Sotli, ko sem njegove slike povezal z albumskimi naslovnicami tria Širom. Ob novici se mi je obudila misel, kako neverjetno se skladajo Jakšetove domišljijske slike, stil, ki napaja tudi namizno igro Dixit in sorodna obujanja ilustracije kot domišljijske hrane za odrasle, s fantastično domišljijsko glasbo tega tria. V našem regionalnem okolju to besedam izmuzljivo muziko pooseblja nekaj deset glasbenikov in zasedb, ki so svoje življenje posvetili glasbi, poučevanju in gojijo močan stik s tradicijo in sodobno glasbeno umetnostjo, ki laikom in do glasbe zahtevnejšim poslušalcem približuje svojevrstno sodobno reinterpretirano ljudsko godbo. V tem polju glasbenikov in zasedb sta se lansko leto povezala dueta, ki sedaj tvorita novi trio: KačisNedognano / Unfathomed je imeniten dokument, umeščen na polico letošnjih domačih dosežkov, in ga privoščim v posluh vsakomur, ki si želi slišati novih nians sodobne ljudske glasbe z elementi odprte improvizacije. Kačis prav tako dokazuje troje: da je raziskovanje in reinterpretiranje ljudske godbe še kako živahno na naši grudi, da tovrstno zanimanje snuje povezave med glasbenimi polji, kar ni tako pogosta lastnost, in nenazadnje, da to, kar ni dognano, sodobno glasbo še kako oplaja.

Ana Kravanja, Tea Vidmar in Samo Kutin, dolgoletni znanci, uradno združeni v trio na rezidenci Dvocikla, so bili ob najavi rezidence pričakovana izbira, saj so, sodeč po udejstvovanju in ustvarjalnih krogih, različni, a v temelju zelo komplementarni. Več kot desetletje sestavljajo različne umetniške formacije, vselej navajeni samostojnosti in neodvisnosti kot profesionalni kulturni delavci in umetniki, ki ne ugajajo nujno vsem. Manj znano, a za Kačis temeljno je sodelovanje Ane Kravanja in Tee Vidmar, ki raziskujeta dvoglasje, repetitivno ritmično petje, izvedeno z medmeti, zlogi, piski, vzdihi in izdihi. Kot dvema nebesednima pripovedovalkama ju dopolnjuje multiinštrumentalist Samo Kutin, zopet z malo bero zvočil, ki podrsavajo ob interakciji vokalistk. Po uvodnem pretočnem koncertu iz Layerjeve hiše, ki ga je Žiga Jenko komentiral, češ da »za to, da trio res postane skupina in izoblikuje svojo lastno zvočno govorico, potrebuje več časa«, saj »je bilo v njem [na koncertu, op. a.] veliko govoric iz njihovih drugih duetov in drugih ustvarjalnih polj«, sem z zanimanjem poslušal ta debitantski album, ki so ga glasbeniki naslovili Nedognano / Unfathomed

Nedognano / Unfathomed napeljuje na neizbežno izmikanje in na neki bodisi kolektivni bodisi individualni proces razmišljanja, katerega cilj je nejasen, če sploh obstaja; izmikanje poimenovanju, izmikanje razkritju skrivnosti, izmikanje razumevanju. Uvodna skladba, Takti ugibanja / Tentative beats, podkrepi to domnevo: v živčni in napeti maniri avantgardnega pristopa šele oblikujejo igro zvočil, najprej s potrpežljivim minimalističnim ponavljanjem, nato stopnjujoče z zvoki hlastavih glasov, nikoli formirano z besedo ali v klasičnem aranžmaju. Razširil bi misel Laure Krajnc ob tem albumu, da se pri Kačis resno sprašujem o raziskovanju in reinterpretiranju etnomuzikoloških izsledkov-posnetkov o načinih petja pri mnogoterih ljudstvih in uporabi teh tehnik v sodobni muziki. Pri skladbi Čakajoč neznano / Waiting for the unknown se ta občutek študija ponovi in v nadaljevanju vztraja: dvoglasje, dvoje kapacitete pljuč, omogoča ne le vokalno interakcijo, ampak tudi krepi nekakšne zapete iluzije. Sploh na sklepni skladbi Iztolči pustinja / Burst into bloom barren land se vokala združita v dolg utripajoč ton, čeprav sta Kravanjin in Vidmarjin vokal komaj kaj efektirana. 

Na albumu izstopata čisti zvok in kvalitetna produkcija, drugačna od občutka koncertne uprizoritve. Čuti se skupno, združno ustvarjanje materiala, za katerega glasbeniki še sami verjetno ne vedo točno, v katero smer se bo razvijal. Nedognano / Unfathomed bi bilo bolje smatrati kot korak v nedognano, korak v glasbeno-vokalno raziskovanje in njegovo udejanjanje na soroden način, kot je Irena Z. Tomažin mentalna stanja raziskovala skozi vokaliziranja ljudske muzike, dokumentirane na izdaji A Taste of Silence (in istega leta svoj glas preizkušala z 9-članskim Theremidi Orchestrom na rezidenci Dvocikel). Manj prelomni, a prav tako raziskovalni, manj sodobno-umetniški, a bolj prefinjeni trio Kačis odpira naslednje poglavje v tem polju raziskovalne avantgardne folk muzike. 

Manko aranžmajev na albumu je verjetno nameren, ampak s tako močnim naslanjanjem na potrpežljivo repetitivnost ta na albumu sčasoma izgubi čar. Kačis je v vsaki skladbi posebej sposoben ustvariti izjemno vzdušje (recimo v pisanem in kontrastnem sosledju skladb Tik pred / Right before in Meandri / Meanders), katerega razvoj se bodisi umiri bodisi ustavi malodane pričakovano. Mimobežna imitacija živalskih in naravnih glasov, ki je na primer krasila lanskoletno izdajo Trosi Kumulusa / Cumulus Spores Kutina in Kravanje, na tem albumu nima tako podobnega oprijemališča. Nedognano / Unfathomed zato še toliko bolj jemljem kot eksperiment, uglaševanje veščih glasbenikov, ki se dobro poznajo, katerih elementi vsak posamič izstopa iz siceršnjega povprečja, a ki bodo pravo delo šele ustvarili. Verjamem, da imajo časa, volje in domišljije še dovolj.

Ponovil bi Jenkovo misel, da glas in uglasbitev potrebujeta čas za formiranje, tako kot mišljenje potrebuje čas, da nekaj ubesedimo in razumemo. Nedognano / Unfathomed je imeniten dokument, umeščen na polico letošnjih domačih dosežkov, in ga privoščim v posluh vsakomur, ki si želi slišati novih nians sodobne ljudske glasbe z elementi odprte improvizacije. V podoben fazon bi umestil še letošnjo izdajo Tere Tere Tria Lumi, ki z jasnejšimi referencami reinterpretira ljudsko godbo ter v bolj komorni maniri, a nenazadnje s podobno odliko. Kačis prav tako dokazuje troje: da je raziskovanje in reinterpretiranje ljudske godbe še kako živahno na naši grudi, da tovrstno zanimanje snuje povezave med glasbenimi polji, kar ni tako pogosta lastnost, in nenazadnje, da to, kar ni dognano, sodobno glasbo še kako oplaja.