Estetika pradavnine

Na albumu Nocturnal Consolations (Nočne tolažbe), ki sta ga ustvarila in izvedla instrumentalista Iztok Koren in Raphael Roginski, je enajst skladb za dobrih triinštirideset minut čiste muzike. Kot preberemo v uvodniku, je bilo vse posneto junija 2025 v Kmečki sobi v Ljubljani, slišimo pa bogat nabor glasbil, ki jih avtorja uporabljata. Iztok Koren sodeluje z bendži, guembri, jeklenim bobnom, kalimbo, harmonijem, kar dodatno podpre z raznimi efekti in analognim sintetizatorjem, Roginski pa je električni kitarist, ki prav tako vpleta v skladbe razne efekte. Pomembno vlogo je imel tudi Jernej Babnik Romaniuk, ki je poskrbel za snemanje, miks in mastering. Tokratna kombinacija z znanim poljskim kitaristom je premišljen sestop v zvočno polje starodavnih zvočil in mističnih glasov preteklosti, ki jih najdevata v glasbilih, in to nato pretakata v sodobnost, da ne rečemo v prihodnost. Pri poslušanju seveda ne moremo spregledati obrednosti in mističnosti te glasbe. Skladbe, skrbno naslovljene, tako da vsaka zase usmerja poslušalčevo misel v pomen in vsebino, so ritualno zasnovane, v duhu zvočnega obredja. Na tej podlagi, ki je prasubstanca vseh muzik sveta, je zgrajen njun svet zvoka, ki istočasno oplaja in osmišlja duha.

Korena lahko poslušamo kot solista in v drugačnih ansambelskih konstelacijah, na primer v skupini Širom, nekoč kot člana Škm bande, njegov zvok pa plemeniti tudi duo Hexenbrutal in še kaj bi se našlo. Tokratna kombinacija z znanim poljskim kitaristom je premišljen sestop v zvočno polje starodavnih zvočil in mističnih glasov preteklosti, ki jih najdevata v glasbilih, in to nato pretakata v sodobnost, da ne rečemo v prihodnost. Iz predstavitve izvemo: »Pleteta neke vrste 'bizantinsko-stepsko pripoved' – sodobno zgodbo, ki se nanaša na današnji pogled na ljudsko izročilo«. Pri poslušanju seveda ne moremo spregledati obrednosti in mističnosti te glasbe. Skladbe, skrbno naslovljene, tako da vsaka zase usmerja poslušalčevo misel v pomen in vsebino, so ritualno zasnovane, v duhu zvočnega obredja. Na tej podlagi, ki je prasubstanca vseh muzik sveta, je zgrajen njun svet zvoka, ki istočasno oplaja in osmišlja duha. Kaj pa naj bi bil pomen muzike, če ne dvig ali sestop (včasih tudi potop) človeka, ki ga realnost dela težkega in fizično oprijemljivega, v duhovno dimenzijo in lahkotnost. Tako ga vedno znova osmišlja kot kreativno bitje, kot čudež, ki se zmore osmisliti in realizirati s pomočjo izdelanih zvočil.

Vzhod, s tem pa tudi glasbena tradicija tistih krajev, je poln vibracij, ki jih pretežno ustvarjajo strune. Tam se je vzpostavilo zaporedje pentatonike, gruča tonov, ki se brez težav medsebojno povezujejo in od glasbenika ne terjajo pretirane strogosti, pravil in zakonitosti. Pentatonika je tak primaren pristop, ko glasba še ni bila umsko delo, pač pa pretežno mistično in čutno-čustveno zvenenje srca in duše ter v tej navezi tudi religiozna in onstranska. Hkrati je res, da se je ta naravni princip muziciranja pojavil neodvisno na različnih koncih sveta in tako sodi v sfero arhetipskega izražanja. 

Koren in Roginski sta se uglasila na teh temeljih, prav v tej prvinski izrazni točki in na golem, skoraj surovem terenu. Osma skladba govori o povratku v preteklost, ko Duh postaja puščava in se vse začenja znova. Lahko bi rekli, da gre za zagledanost v prvotno praznino, v trenutek rojevanja muzike (in sveta). Zato ne preseneča, da se kar nekaj skladb išče v labirintih (Labirint zraka, Labirint morja, Labirint Zemlje, Labirint pozabe), vibrira v praznem prostoru, skoraj v brezčasju, in oblikuje nekakšen smisel, zgodbo, pomen. Dogaja se v izvoru glasbe, kjer ni potrebe po ekstravagantnih ali virtuoznih zvočnih učinkih. Taka glasba je še brez kompozicije in drame, je vibracija in rahljanje zemlje. Ne glede na podnaslove, ki imajo tudi eksistencialne težnje, se najraje pretaka prosto, svobodno po zvočnem mediju in se prepušča sanjam, utripu srca. Zadnja, Labirint pozabe, kjer svoje mesto dobi tudi ležeči ton, resnični ground zvočnega večglasja, je samo še smiselni sklep albuma. Večnost, ki se usede na začetek in pričakuje svojo večnost na koncu. Glasba to zmore, nabor glasbil pa je sploh tak, da kar kliče po vseh zgoraj zapisanih vzgibih. 

Lep dosežek, sploh zato, ker je označen kot prvenec. Gre za zanimiv preobrat iz Korenovega projekta Hexenbrutal, ki je radikalno nasprotje tovrstne glasbe. Tam namreč Koren raziskuje temelje sodobnega izraza v industrijskih zvočnih odplakah, medtem ko je v kombinaciji z Roginskim prežet z intimo in estetiko pradavnine, ki jo nosimo vsi s seboj.