Plošče
Kužne pesmi, deveti album Katalene, bodo nekoč, nekje, etnografi lahko razstavili kot umestno, drzno, izkustveno, naštudirano, konceptualno in kvalitetno pandemično izkušnjo, vredno jubileja.
Pogovori
Katalena na Kužnih pesmih morda najočitneje zareže v kaotično, bolečo distopijo našega »tu in zdaj«, ki ves čas komunicira tako s preteklimi, starodavnimi pandemičnimi izkustvi kot s prihodnostjo, ki se nelagodno zarisuje nekje na horizontu.
Katalenin Kekec niti slučajno ni permisiven, previden, nezahteven. In predvsem ne pokroviteljski. Nikoli. Je takšen, kakršen je Kekec. In Pehta. In Mojca. Kekca pre(d)stavi na drug nivo, nekam drugam, v bolj fantazijske, manj »gorenjske« svetove.
Katalena na novi plošči potuje na bojno polje in v zaodrje tega pošastnega teatra smrti, med puške, bombe, tanke, strta telesa in duše, in to tri leta za tem, ko so kot Enci benci Katalenci pekli potičke v otroškem peskovniku. Antipod ne bi mogel biti očitnejši, ampak veliki bendi so zmožni velikih transformacij.
Koncerti
Katalenci so za koncert, ki so ga poimenovali Nezaslišanih 15 obudili petnajst pozabljenih komadov in jih postavili ali zlepili na novo, dodelali aranžmaje in si pustili dovolj prostora za skupinsko igro.
Kje je danes Katalena in zakaj se tokrat igra izštevanke, razkrivata klaviaturistka in vokalistka Polona Janežič ter kitarist in Katalenin alfa snovalec Boštjan Narat.
Z najnovejšim projektom Enci benci Katalenci so si Katalenci zgradili nov peskovnik, na katerem se odrasli/e muzičisti/ke igrajo otroške igre, izštevanke.
