Po vsaki vojni mora nekdo pospraviti

»Po vsaki vojni mora nekdo pospraviti. Tudi zasilen red se sam ne naredi.« (Wisława Szymborska, Konec in začetek)  

Poljska nobelovka Wisława Szymborska je vedela, o čem govori. Vojno je preživela v strahu pred tem, da bi jo nacisti odpeljali v delovno taborišče. Danes je vojn na pretek, tudi v naši bližini. In za njimi nihče ne pospravlja. Zdi se, da jih v nekakšen zasilni red spravlja le še umetnost. Včasih tudi muzika. Ne zato, da vojn ne bi bilo več, ampak zato, da bi se prepoznali v njenem zvoku, njeni pesmi. Da bi se njen nesmisel, absurdnost in bolečina ogolili do poslednje note. 

Tja, na bojno polje in v zaodrje tega pošastnega teatra smrti, med puške, bombe, tanke, strta telesa in duše, tokrat potujejo Boštjan Narat, Tibor Mihelič Syed, Robert Rebolj, Boštjan Gombač, Vesna Zornik in Polona Janežič, in to tri leta za tem, ko so kot Enci benci Katalenci pekli potičke v otroškem peskovniku. Antipod ne bi mogel biti očitnejši, ampak veliki bendi so zmožni velikih transformacij. In Katalena je zopet dokazala, da to nedvomno je. Tematike vojne, slovesa, družbenih in osebnih tragedij, konfliktnih, kompleksnih situacij in karakterjev se loteva ne le smelo in premišljeno, pač pa tudi z veliko mero čutnega eksistencializma in moralne občutljivosti, ki nista obtožujoča ali ideološko kontaminirana (pogled seže daleč onkraj delitve na naše in vaše, v humanistično perspektivo vojne, kjer so poraženci vsi), ampak intimno visceralna. To je album, ki ga čutimo globoko v drobovju še dolgo po tem, ko odzveni zadnji ton.

Tematike vojne, slovesa, družbenih in osebnih tragedij, konfliktnih, kompleksnih situacij in karakterjev se loteva ne le smelo in premišljeno, pač pa tudi z veliko mero čutnega eksistencializma in moralne občutljivosti, ki nista obtožujoča ali ideološko kontaminirana (pogled seže daleč onkraj delitve na naše in vaše, v humanistično perspektivo vojne, kjer so poraženci vsi), ampak intimno visceralna. To je album, ki ga čutimo globoko v drobovju še dolgo po tem, ko odzveni zadnji ton.

Moro družbene stvarnosti vpelje »waitsovsko« razigrani trušč v prvem, Naratovem komadu Fantje se zbirajo (na ljudsko pesem je vezan zgolj naslov – verz »Fantje se zbirajo / z vinom nazdravljajo / kričijo in vpijejo / ker jih je strah«, ki deluje kot zla slutnja tega, kar prihaja) in ne popušča do bridkega konca, v katerem se »tiste stezice«, mantrajoči klavirski recital, kjer se kot skozi star gramofon oglaša nostalgični Vesnin vokal, ki ga trga električna kitara in tepejo bobni, nazadnje razblini nekje med klavirskimi tipkami, kot da ni nikoli obstajal.

»… Tisti, ki so vedeli, za kaj je tukaj šlo, se morajo umakniti tistim, ki vejo malo. Še manj kot malo. Nazadnje toliko kot nič. V travi, ki je prerasla vzroke in posledice, mora nekdo lenobno ležati s klasom med zobmi in topo strmeti med oblake«, kot bi na koncu pridala Szymborska.

Med začetkom in koncem plošče Človek ni zver pa motrimo raztrganino sveta in človeka v njem. Katalenci jo tako skozi besedilne, glasbene, vokalne antagonizme, aranžmajske in producentske kontrapunkte kot tudi skozi menjave perspektiv (ljudski Oj ta soldaški boben in Oblaki so rdeči se nam razkrijeta iz gledišča ženskega soočanja s posledicami vojne, o čemer sicer vemo odločno premalo) ter nenehno zrenje v brezno človečnosti predstavijo kot dialektiko notranje zmede in razpetosti med vojno in mir. Na trenutke kakofonično, zborovsko »razštelano«, drhtavo, distorzirano, izruvano, pulzirajoče, divje, meseno, mehkobno, žalobno, »bowiejevsko« transcendenčno, resignirajoče, pa malo tudi upajoče, z vsem arzenalom inštrumentov in zvokov, ki se rojevajo iz preizpraševaja najtežjih vprašanj, kot so, kako zvočiti vojno, propad, slovo, smrt, konec sveta, kako jih osmisliti skozi zvok, muziko. Kako dati smisel nečemu, kar je tako brezsmiselno? Zdi se, da so Katalenci za odgovore tokrat veliko kopali ne le po zgodovini, ampak predvsem po sebi.

Pod večino skladb in ljudskih priredb so podpisani Polona, Tibor in Narat. Procesiranje gradiva gotovo ni bila lahka naloga za nobenega izmed njih (prištevši Gombača, Vesno in Roberta). Poseben kulminirajoči ton albuma pa je uglasbena (in prirejena) poezija pisatelja in dramatika Iva Brnčića, padlega leta 1943. 

S kompleksnostjo Brnčićevega lika se ne spoprijemajo politično-ideološko, ampak izrazito angažirano in osebno. Skozi bolečo ostrino vivisekcije njegovih Človek ni zver,  Čutim krvi utrip (ta se konča s pripovedovanjem Polonine babice, njegove sestre) in Ne vem, kako ti je ime, v kateri sladkobnost terc Polone in Vesne srhljivo podčrtuje pesnikovo vizijo sebstva v ekstremnih razmerah, ga rekrutirajo tja, kamor spada: med mlade fante, ki so v svojih nam nepredstavljivo težkih notranjih stiskah in tragičnih okoliščinah veliko raje vihteli pero kot puške. V retrospektivi je morda njihova največja tragičnost v dejstvu, da kljub svoji goreči želji, da bi njihove smrti ne bile zaman, človeška bitja vsakič znova raje izberemo vojno in smrt kakor mir in življenje. Preostane nam zgolj to, da pesnike odpora vedno znova prebiramo. Da bi v njihovih pesmih prepoznali sebe in svoj čas.

Katalena še nikoli ni zvenela tako prepričljivo, zrelo, brezkompromisno, presunljivo in subtilno hkrati. Še nikoli me ni pustila zares jokati. Tokrat me je. Vsakič znova. Jočem zato, ker v meni, kot v vsakem izmed nas, kriči tišina vseh prednikov in prednic, ki so jih vojne za vedno pohabile, ne glede na to, kako in kje so stali. Jočem zato, ker nimajo kam. Ker se tudi danes zdi, da nimamo kam. Ker je slutnja vojn – takšnih in drugačnih – (še) vedno zažrta v naše kosti, v skelet družbe, v kateri živimo. A jočem tudi iz hvaležnosti zaradi katarze, ki so mi jo te solze ponudile. 

Veliko bi se še dalo povedati. O naslovki Iviana Kana Mujezinovića, ki v svojem značilnem »hard-edge« minimalizmu album Človek ni zver začrtava v črno-beli dihotomiji, kot osmrtnico. O producentski čarobni paličici Chrisa Eckmana, ki je nedvomno pripomogla k zvočni izčiščenosti in potentnosti sporočila.

O siloviti globini interpretacije Vesninega vokala, za katerega se bolj kot kdajkoli doslej zdi, da vso konfliktno čustvenost karakterjev, ki jih naseljuje, brezpogojno vsaja v nas, poslušalce. Tako da včasih pozabimo dihati. Da, veliko bi še lahko povedala. Pa ne zmorem. Ne gre. Nobenega spodobnega opravičila za to nimam. Naj kdo drug pospravi za mano.

Vem, da je šele marec. A moj domači album leta je že tu.