12.07.2021
Katalensko subverzivno domoljubje in prekuževanje zdajšnjosti
Katalena na Kužnih pesmih morda najočitneje zareže v kaotično, bolečo distopijo našega »tu in zdaj«, ki ves čas komunicira tako s preteklimi, starodavnimi pandemičnimi izkustvi kot s prihodnostjo, ki se nelagodno zarisuje nekje na horizontu.
Deveti album skupine, ki si je natanko pred dvajsetimi leti nadela ime po glavni protagonistki iz ljudske balade Smrt roparjeve žene in povsem drugače uhodila »tiste stezice« med ljudsko in rockersko muziko, kot smo jih poznali do takrat, preizprašuje turbulentne premene današnjega kužnega časa. Zapopada ga z najrazličnejšimi kolektivnimi in intimnimi naracijskimi registri, nagovarja družbena, ideološka in zgodovinska razmerja ter paradokse, v katerih človeška bitja vedno znova utapljamo in hkrati rešujemo tisto, kar je v nas najbolj človeškega. Katalena na Kužnih pesmih morda najočitneje zareže v kaotično, bolečo distopijo našega »tu in zdaj«, ki ves čas komunicira tako s preteklimi, starodavnimi pandemičnimi izkustvi kot s prihodnostjo, ki se nelagodno zarisuje nekje na horizontu, in v katerem katalenska šesterka gotovo že snuje nekaj, kar še nima ne imena ne koncepta, bo pa vsekakor subverzivno domoljubno. Kot vse, kar tako uspešno in artikulirano počne že dve desetletji. Narat: Da tradicije ne maličiš, je ne uzurpiraš, da poskušaš prepoznati poanto in jo po svojih najboljših močeh reproducirati. Ta lastni način je lahko tudi radikalno drugačen od izvirnika, a vedno sledi razumevanju in premisleku. Da ne delaš stvari samo zato, ker se dobro slišijo, ampak premisliš, kaj neka tema, motiv, vsebina potrebuje, ali potrebuje avtorski poseg oziroma ne.
O genezi benda, njegovem credu, ustvarjalnih procesih in refleksijah, novem albumu, skupnosti, gledališču, osebnih in družbenih odnosih, kavču in še čem smo v živo poklepetali z Boštjanom Naratom, Polono Janežič ter Tiborjem Miheličem Syedom, po mailu pa še z Vesno Zornik, Boštjanom Gombačem in Robertom Reboljem.
Te dni mineva 20 let od črmošnjiškega »izleta«, po katerem nič več ni bilo tako, kot je bilo, čeprav se je morda takrat zdelo drugače. Boštjan Narat, kriv si bil ti, kajne? Ljudske pesmi v izvedbi Tria Terlep, ki ti jih je mama vrtela namesto uspavank. Se prav spomnim?
Narat: Zelo pomemben in konstitutiven otroški spomin imam na tiste elpeje, ki jih imam še vedno doma – Slovenske ljudske pesmi in glasbila (tedanjih) zakoncev Terlep in Bogdane Herman. To se je pri nas kar vrtelo in ostalo nekje v podzavesti. Moje najstniške glasbene želje so bile potem precej drugačne, bile so bolj rockovsko naravnane, hotel sem igrati električno kitaro v bendu, in prvi je bil Sfiltrom, s katerim smo posneli dva albuma. Leta 1999 ali 2000 pa se je porodila ideja o bendu po imenu Katalena. Najprej sem obudil spomin na ta dva albuma, potem pa sem se začel zalagati tudi z drugim materialom, ki ga izdaja Glasbenonarodopisni inštitut pri SAZU-ju, in prodirati v slovensko glasbeno dediščino. Nikoli kot strokovnjak, vedno kot laik in ustvarjalec, a vendarle z občutljivostjo in občutkom odgovornosti.
Kaj ti predstavlja odgovornost v tem kontekstu?
Narat: Da tradicije ne maličiš, je ne uzurpiraš, da poskušaš prepoznati poanto in jo po svojih najboljših močeh reproducirati. Ta lastni način je lahko tudi radikalno drugačen od izvirnika, a vedno sledi razumevanju in premisleku. Da ne delaš stvari samo zato, ker se dobro slišijo, ampak premisliš, kaj neka tema, motiv, vsebina potrebuje, ali potrebuje avtorski poseg oziroma ne.
(Poloni in Naratu se pridruži Tibor.) Ko smo ravno zbrani skupaj, se vrnimo k začetku. Popeljite nas, prosim, v Črmošnjice, v tisti čas, tisti prostor, tisto bajto, v kateri ste se takrat znašli. Kako ste prišli do takšne konstelacije (ljudi), do materiala in s kakšnim namenom ste se zbrali, kaj se je tam dogajalo? Povejte nam kak zgodovinski trač.
Polona: Iz tiste bajte se spominjam občutka zadržanosti. Nismo se poznali. Narata sem poznala, Roberta slabo, ostalih ne. Spominjam se tudi z jogiji obložene jedilnice, ki smo jih postavili za zvočno izolacijo te lesene hiške. Pa vonja, ki me je spominjal na kolonije iz vrtca. Pa tende, ki smo jo postavili zunaj in ji rekli »arafat«. S tem so se tudi začele interne šale, po treh dneh nam je bilo že vse smešno. Bili smo pa tudi zelo pridni in ustvarjalni.
Robert: Nastala je kar nekakšna hipijevska mini komuna, Gombač je okoli hiše skakal v krilu in odpeti srajci, kar lahko vidimo v videospotu za pesem Dober večer, mamica, ki je sestavljen iz dokumentarnih posnetkov, nastalih v tistem usodnem tednu. V sicer tiho belokranjsko vas je prišlo osem mladih, razposajenih, a tudi delovnih in organiziranih ljudi – poleg katalenske šesterice še Jure Meden in plesalka Bara Kolenc, takratno Naratovo dekle. Nato je prišel snemalec Matija in čelistka Špela Avsec, ki bi morala biti v osnovi del zasedbe. Vse dni se je od dopoldneva do večera po vasi razlegala muzika, tudi rokerska, prepričan sem, da nevsakdanja za tiste kraje. Ampak nihče se nikoli ni nič pritožil, so pa večkrat prišli pogledat, kaj se dogaja v domu, kdo smo.
Gombač: Proti koncu delavnice sem moral na nastop v Ljubljano, na Slovensko popevko, da bi nastopil s Slavkom Ivančičem (ki je takrat dobil nagrado za najboljšo interpretacijo). V Ljubljano me je peljal Ivančičev nečak, Jure Meden (iz Kinoteke), ki je posnel video material za video Dober večer, mamica.
Boštjan, kako si nabral takšno konstelacijo ljudi?
Narat: Polono sem poznal od prej, prek Melodroma. Za Gombača sem slišal pri Terrafolkih, Tiborja sem slišal pri Živel je mož, z Robertom sva bila skupaj pri Sfiltrom. Največja neznanka je bila Vesna, s katero sem imel nenavadno in usodno zgodbo. Sedem let, preden se je Katalena začela, smo hodili s kitarami na nabrežje Ljubljanice. V eni gruči sem bil jaz, v drugi neka punca, ki je pela. Njen glas se mi je strašno dopadel, zato sem si jo zapomnil. Potem sem jo sporadično videval skozi leta ter enkrat jo na slepo povabil na delavnico in imel pri tem več sreče kot pameti.
Tibor: Jaz pa se spominjam, kako hitro (v dveh dneh) so se zbližali in otoplili naši odnosi, da smo postali večji prijatelji kot s kom, s komer se že leta poznaš. Tudi komadi so hitro nastajali, v nekaj dneh, brez napora, tako rekoč za cel album.
Vesna: V vseh teh letih ni nikdar pristopil k meni. Ob njegovem povabilu sem bila precej skeptična, a na srečo dovolj radovedna. Ljudska muzika mi je bila kljub mojemu (tudi) rokersko-jazzovskemu okusu od vedno blizu.
Kaj bi Katalenci danes povedali črmošnjiškim Katalencem izpred dvajsetih let?
Narat: V redu je, kar tako dalje. Ogromno stvari smo spremenili, o ogromno stvareh razmišljamo drugače, a do tega je moralo priti postopoma. Če bi pristopil k sebi iz leta 2001 in začel kaj pametovati, bi me ta iz leta 2001 gladko poslal nekam, in to upravičeno.
Tibor: Ne glede na to, da je minilo 20 let, bi rekel, da smo bili že takrat kar samozavestni kot glasbeniki, morda celo bolj kot zdaj. Zdaj imam več dvomov o sposobnostih muziciranja, takrat smo bili precej bolj neobremenjeni, kar se je na prvi plošči tudi poznalo. Seveda smo napredovali kot glasbeniki, ampak jaz se iz tistega časa spominjam lahkotnosti. Nič ne bi spreminjal. Rekli bi si: mi že vemo, kaj počnemo (smeh).
Ste že takrat dobili občutek, da ste bend?
Polona: Na začetku je bilo zastavljeno tako, da nismo razmišljali o prihodnosti.
Narat: O tem smo začeli resno razmišljati, ko so se stvari postavljale zelo nam v prid, kar se tiče založbe, ponudb za koncerte, koncertnih, medijskih, kritiških odzivov. Se pa spominjam, ko nas je v Črmošnjicah v četrtek pod večer prišla obiskat vaška mladina in malo opazovala, kaj počnemo. Povabili smo pet otrok, jim zaigrali par komadov – to je bila naša prva publika. In potem je ena punca vprašala, kako se imenujemo, in je Gombač suvereno rekel – Katalena. Takrat sem prvič začutil: glej, bend smo, imamo ime, publiko ...
Polona: In besede so meso postale.
Robert: Takoj po delavnici smo si rekli, da to pa že ne more biti zaključena zgodba, samo še koncert oziroma dva, ki smo ga bili dolžni odigrati zaradi dogovora o sponzoriranju prostora za kreacijo muzike in nekaj kanistrov vina?! Ko smo odigrali prvi koncert, se spomnim, da smo vsi v en glas izrazili željo, da nadaljujemo kot bend in se čim prej dogovorimo še za kak koncert.
Prvo leto, dve sta bili zelo intenzivni, kajne? Nastop na Novem novem rocku pa prvi zaresni koncert v (nekdanjem) KUD-u France Prešeren, ki ste ga razprodali z sms-i, nominaciji za bumerang 2002 (v rubrikah Vžig in Inovacija).
Narat: Ta bumerang nominacija je bila smešna zadeva. Pred tem smo sami organizirali dva koncerta. Čisto prvi je bil v GROŠ-u, Klubu grosupeljskih študentov, ker so nam pomagali pri izvedbi celega projekta (črmošnjiške delavnice), kmalu zatem pa je bil ta koncert v KUD-u. Na Novi novi rock nas je prijavil Tibor. Na Bumerangih smo prejeli nominaciji za najbolj inovativno zasedbo in za najboljše izvajalce, po dveh koncertih in pol! Hvalabogu nismo dobili tistega bumeranga.
Vesna: No, potem tudi v naslednjih dvajsetih letih nismo dobili nobene glasbene nagrade, čeprav smo naredili marsikaj dosti boljšega od tistih dveh in pol koncertov.
Tibor, Polona, kako vidva gledata na to obdobje, na to hitro vzpenjanje benda? Sta imela z ostalimi bendi podobno genezo?
Polona: Istočasno sem igrala še z Melodromom, že dolgo pred Kataleno smo začeli, a je trajalo sto let, preden smo kaj izdali. Melodrom je imel počasnejši tempo. Iz vidika mojih izkušenj je bilo to s Kataleno zelo hitro, nisem dohajala, bila sem razpršena, čustveno je bilo naporno. Takrat je bilo to eno od vzporednih poglavij in niti ne še moj poklic, zdaj pa je poleg gledališča to – to.
Narat: Prvi bendi, ki jih narediš v času srednje šole, rabijo nekaj časa. Pri Kataleni smo večinoma že imeli glasbeno kilometrino iz prejšnjih bendov. Gombač najbolj bogate, midva z Robertom sva tudi že imela en album pod pasom. Vseeno nismo bili čisto nov bend. Definitivno pa smo bili atraktivni zaradi tega, ker smo se ukvarjali, s čimer smo se ukvarjali, in ker je bil trenutek idealen za to, ker je obstajala neka praznina, polna marsičesa, ampak dovolj prazna in odprta, da smo se nekam vpisali in bili posebni.
Da se bend obdrži dvajset let, to ni kar tako. Pred šestimi leti ste mi zaupali, da vaš »zakon« ostaja trden, ker gre za odprto razmerje. Kaj lahko 20-letni bend danes svetuje tistim, ki so šele za začetku svoje poti?
Polona: Ne se preresno jemati. Premalo pa tudi ne.
Gombač: Poiščite svoj zvok, svojo izraznost, raziskujte, poslušajte se, bodite vztrajni, kreativni, poiščite menedžerja in ne obupajte, ko pride do nesoglasij. Najpomembnejše je to, da radi skupaj muzicirate.
Kaj je tisto v ljudski glasbi, kar vas je nagovorilo in pregovorilo (poleg Narata, seveda), da ste se s tem gradivom sploh začeli spoznavati, ukvarjati?
Polona: To je nekaj, kar imam v sebi, kar je stvar otroštva, kolektivnosti, spomina na mamo, kako mi poje, me uči peti v tercah.
Vesna: Tudi pri meni gre za spomine v ranem otroštvu, ko sva z očetom veliko hodila v hribe, kjer se je pogosto pelo. Precej pesmi je bilo starih, ljudskih. Vedno so se mi zdele lepe. V naravi odzvanjajo drugače kot v mestu.
Gombač: Najprej je bil eksperiment, ki je pozneje pokazal in dokazal, da je lahko ljudska glasba še naprej živa, pa čeprav v rokovski preobleki, in še to, da ljudska glasba ni samo domena babic, dedkov in zaprašenih skrinj s podstrešja.
Kako ste videli, razumeli material, ki ga je Narat prinesel na delavnico in potem še naprej?
Tibor: Najprej bi si morali priznati, koliko je sploh kdo imel v to kaj uvida. Globlji uvid v ljudsko glasbo je imel v resnici samo Boštjan (Narat). Sam sem imel takrat zelo drugačen vstop, sem bil pa eden redkih, ki je veliko poslušal glasbe sveta in etno. Ravno zaradi manka takšnega pristopa v Sloveniji mi je bil ta projekt zanimiv. Že za časa prve plošče pa se mi je začelo dozdevati, kako veliko in nepregledno igrišče je to. Kaj je znotraj tega dopustno, še nismo vedeli in smo se sproti prilagajali. Postalo je zelo vznemirljivo, ko smo se spraševali, kaj iz tega lahko še nastane.
Narat: Vidva z Gombačem sta imela največ pregleda tudi nad globalno sceno, jaz tega nisem imel. Hoven Droven, ki je tovrstna rockerska fuzija s tradicionalnimi muzikami, to je bilo zame eno veliko razodetje (še pred Kataleno). Šele kasneje sem se začel razgledovati naokoli. Pa tudi nalašč sem hotel ostati malo neveden, ker sem si želel, da poskusimo in vidimo, ne pa začnemo že takoj iskati vzornike ali žanre, kamor bi se umestili.
Robert: Mene so nagovorili ostali in spoznavanje gradiva med našimi ustvarjalnimi procesi. Na primer, detomori pa cela plejada emocij ob ustvarjanju plošče Človek ni zver in psihedelija Kužnih pesmi, neopisljivo, kako močna čustva so v meni vzbudile te pesmi, sploh ker sem bil kot otrok izrazito nenaklonjen slovenski, sploh pa ljudski glasbi. Jaz sem bil fen Pink Floydov in podobne art oziroma progresivne glasbe. Kakšna ljudska muzika, lepo vas prosim! Lončeni bas proti sintetizatorjem zvoka in kvadrofoniji, ki se je takrat razvijala, v mojem otroštvu ni imel šans! (smeh)
Vesna: Jaz sem k interpretaciji teh pesmi pristopala intuitivno. V njih sem videla starodavne zgodbe, ki bi prav lahko bile tudi moje, naše.
Kaj lahko poveste o dvajsetletnem procesu odkrivanja, ponotranjanja, podomačevanja ljudskosti v muziki? Kje in kako ste z njo danes? Kakšne so razlike med tem, kako ste v začetku rokovali s tem materialom in kako danes, ko je katalensko-ljudsko bolj ali manj alegorično, ko deluje le kot impulz, navdih in je morda zato še bolj ljudsko kot tisto bolj previdno, zgodnje poustvarjanje?
Narat: Prva dva albuma sta v marsičem nereflektirana oziroma nista tako zelo precizna. Kar se tiče dialektov, smo na prvih dveh albumih pustili Vesni, da to dela po posluhu. Tukaj je bila za nas gotovo velika prelomnica četrta plošča Cvik cvak, kjer smo prosili Mateja Šeklija za strokovno pomoč. Z Vesno sta se takrat intenzivno dobivala, da jo je učil rezijanščine. Pred tem je prelomnica tretji album Kmečka ohcet, ki je prvi konceptualni album in bolj izrazito avtorski, ki pa je hotel imeti strukturo suite – sploh glede vračanja k istim temam, preigravanja istih motivov – ne samo znotraj enega komada, ampak albuma kot celote. Kar se tega tiče, sta prva albuma še zelo naivna, sploh drugi. Pri prvem je naivnost šarmantna, pri drugem pa mi ni tako všeč. Drugega albuma nimam najraje.
Tibor: Na intimni ravni je trajalo nekaj časa, da je prišlo do spoznanja, kako se jaz s tem, kar počnem pri Kataleni, pozicioniram kot posameznik znotraj skupnosti, predvsem pa v odnosu do tradicije, ker, iskreno priznam, prej tega odnosa nisem imel. Danes sem prepričan, da je to, kar počnemo, nekaj najbolj domoljubnega. Moje mesto znotraj skupnosti se je osmišljevalo s konceptualnimi ploščami. Tudi v tem smislu je tretja plošča prelomnica. Intimne dogodke smo vedno uspeli preliti v koncept, ki je nagovarjal tudi trenutek, v katerem živimo. Kmečka ohcet je bila vezana na prve poroke, Enci benci na prve otroke, ki smo jih začeli dobivati. Skozi te plošče odzvanjajo tudi naše intimne zgodbe. Na neki točki je bilo to spoznanje prekleto pomembno.
Polona: V tem času sem se ogromno naučila. Imam osnovno klasično izobrazbo in sem imela strahospoštovanje do ustvarjanja glasbe, v smislu, da to počnejo samo Mozarti, Beethovni ipd. Če je inspiracija dovolj močna, material dovolj inspirativen, ga moraš samo vzeti za svojega in se muzika zgodi sama od sebe.
Kaj te pri tem najbolj nagovarja, se te dotakne?
Polona: Ta vez s skupnostjo, mojimi prastarši, mamo, s tem, kar bi si želela zapustiti svojemu otroku, da on to prenaša naprej. Tradicija z veliko začetnico, a tudi tisto, kar se spreminja, kar si vzameš za svoje, predrugačiš, narediš, kakor se ti zdi prav.
Narat: Zame je tukaj ključna beseda starodavnost, in mislim, da mi skozi dialog s starodavnostjo uspe biti ne samo jaz, Boštjan, ampak sem tu najbolj v stiku z nečim občečloveškim, sem najbolj človek. Samo človek in hkrati – uau, človek, v tej minornosti in veličini. Zame osebno je bilo to iskanje stika s človekom v sebi, s tem starodavnim bitjem, zelo bistveno.
Od tretjega albuma (Kmečka ohcet, 2006) izdajate konceptualne albume. Zakaj, kakšna je prednost konceptualnih albumov, kako se lotevate konceptualizacije muzike? Aranžmajsko delo in izbor komadov si že vrsto let delite, še posebno Polona, Tibor in Narat, pa nekaj tudi Gombač, ki zvoku skupine daje posebno noto, nekakšen kontrapunkt ostalim »rockerjem« v bendu. Mimogrede, kje si do sedaj skrival bas klarinet?
Gombač: Pred prvo kovidno karanteno sem se z Milkom Lazarjem dogovoril za odkup njegovega bas klarineta, ki ga lahko slišimo na ploščah skupine Quatebriga. Vsekakor je to glasbilo z zgodovino, predvsem pa žametnim tonom. Po dvajsetih letih se mi je velika želja po bas klarinetu le izpolnila.
Polona: Navadno je koncept našel Boštjan ali pa se je sama ponudila splošna tema, rdeča nit, ki je aktualna intimno ali družbeno. Potem znotraj tega bazena vsak zase iščemo material oziroma tisto, kar nas pritegne. Nato se to prinese na vajo in aranžiramo (dodajamo, spreminjamo, odvzemamo) skupaj. Koncept je dobro imeti, in to ne le zato, da ima plošča rdečo nit, ampak tudi zato, ker je tako veliko lažje delati. Ko se zamejiš, si v resnici svobodnejši.
Tibor: Glede na to, da pri konceptu ne obstaja jasen narativ, pa se potem, ko material začne prihajati, zgodba začne pisati sama po sebi. Znotraj te zgodbe se hkrati začnejo pojavljati luknje. Sicer ima v to večji vpogled Boštjan, se pa spomnim, da mi je pri nekaterih ploščah manjkalo vezivo oziroma neka skladba, ki na koncu povzame ali sprosti napetost. To ploščo Vse tičice lepo pojo fenomenalno zaokrožijo. Ko gre za narativ te plošče, je ta komad izjemno pomemben, čeprav ga na koncertih ne bomo velikokrat slišali. Tu se je začela postavljati zgodba. Ostali komadi so začeli komunicirati med sabo. Tudi ti se začneš zavestno odzivati na to, kar prinesejo ostali na vaje. Ko se postavi zgodba, se tudi ti kot posameznik najdeš znotraj te zgodbe in se identificiraš (direktno ali ne) z nekimi liki iz pesmi. Ta recept je univerzalen. V resnici nam ga ni treba spreminjati.
Narat: Morda je tudi pomemben faktor, da smo vsi gledališki ljudje. Po svoje delamo predstave, ne plošč. Vedno delamo predstavo, tudi če je ne delamo zares, če je ne postavimo na oder. Vemo, kako pomembna stvar je dramaturgija. Muzika jo potrebuje, da dobi celovitost. Album mora biti več kot skupek pesmi. Samo nizanje pesmi še ni pesniška zbirka. Zbirka potrebuje nekaj več.
Tibor: Tudi ljudske pesmi govorijo z besedili, ki so, tudi če so nespremenjene, svojevrstna poezija. V kontekstu gledališča je postal močen element tudi to, da uglasbljamo poezijo. Neposredno smo to naredili na peti plošči Noč čarovnic, v smislu, da smo mi postali poeti, predvsem Boštjan in Polona. Naša glasba je vezana na poezijo – ne na besedilopisje v smislu pop in rock obrazcev, ampak na resno poezijo.
Vesna: Od takrat naprej z vsakim albumom bolj resno. Uživam peti tako dobre tekste, prav res.
Zdi se, da imate z gledališčem vsi posebno vez. Poleg lastnih projektov ali tistih, v katere ste vključeni, ste si tudi kot Katalena privoščili skok v takšne vode, denimo s projekti Špic cvak, Enci benci, Kekec ... Je Katalena neko posebno gledališče, sploh če gledališče razumemo kot prostor prezentacije, reprezentacije, intervencije, subverzije, prostor poglobljenega pogleda, uvida itd.?
Narat: Delno se to navezuje na nastope, saj imamo z Vesno in Gombačem dva zelo močna performerja, s katerima znamo tudi ostali komunicirati. Omenila si subverzijo, prej je Tibor omenil domoljubje. Po vseh teh letih, predvsem pa glede na aktualno politično situacijo bi rekel, da smo subverzivno domoljuben bend, ki je domoljuben v svoji subverziji in subverziven v svojem domoljubju. S tem se ves čas vede ali nevede poigravamo. Lani se je porodila ideja, da naredimo domoljubno ploščo v povezavi z aktualno politično situacijo. Eksplicitno sicer nismo šli v to, implicitno pa je ta moment prisoten. Še vedno čakamo povabilo na Festival slovenske domoljubne pesmi. Sicer ga bomo zavrnili, če kdaj pride ..., ali pa tudi ne.
Tudi na vaši zadnji, deveti plošči sem imela večkrat občutek, da pravzaprav poslušam starogrško dramo, sploh v komadu Kuge reši nas, gospod.
Narat: Zopet smo pri starodavnosti. Spominjam se intervjuja, ki smo ga imeli ob izidu plošče Človek ni zver za MMC, kjer sem izjavil, da je, umetniško gledano, vojna hvaležna tema, zaradi česar se je pod članek usula gora komentarjev, da bi nas spokali na kamione in poslali v Sirijo, »preklete riti razvajene«, ampak konkretno na tem primeru – kaj bi bila evropska in svetovna umetnost brez vojne? Oziroma kaj bi bila svetovna umetnost brez Iliade? S čim se začenja literatura, umetnost? Kužne pesmi so podobna zadeva. Če je bil Človek in zver naša Iliada, so Kužne pesmi naš Dekameron.
Tibor: Sam teater je možno razširiti z besedo ritual, čeprav je nikoli nismo izrekali, je v našem ustvarjanju in pristopu do gradiva prisoten ritual, vezan na skupnost (Poroka/Kmečka ohcet, Noč Čarovnic, izštevanke/Enci benci, naštevata Narat in Polona) ... Rituali so gradniki skupnosti. To se povezuje tudi z gledališčem in na zadnji plošči s himničnostjo, psalmičnostjo.
In konec koncev so s tem na neki način povezani uroki. Boštjan, ti se že nekaj let mojstriš v pisanju takšnega materiala.
Narat: Prej je Tibor omenil, da ko album nastaja, se začnejo pojavljati luknje, ki jih je treba zapolniti. Navadno sem jaz tisti, ki takrat najbolj poseže notri. Komad Zagovori je bil eden od takšnih konkretnih trenutkov. Šlo je za srečanje s knjigo Zagovori v slovenski ljudski medicini (avtor Milan Dolenc), ki je zanimivo branje o bolezenskih stanjih, od kuge do mozoljev. V njej je največ prošenj, molitev. Naletel pa sem na par zagovorov, ki so hudomušni, obešenjaški, že na meji vulgarnosti, ki se bolezni posmehujejo in jo skušajo premagati na tak način. Ta moment se mi je zdel hudomušen, ironičen. Takrat ga na albumu še ni bilo in sem mu sledil ravno v tem komadu in potem v komadu Pretaknjeno srce, ki je tudi zafrkancija, polna samoironije.
Novi album Kužne pesmi je produkt in posledica tega časa, njegova kolateralna korist. Kako vas ta čas nagovarja umetniško in tudi človeško? Kaj ta čas zahteva od nas in kaj nam o njem pripovedujejo Kužne pesmi?
Polona: Odkar so nas doletela družbena stanja, ki so precej težka, polna odtujenosti, strahu, nevednosti, osamljenosti, se je v nekaterih izmed nas zgodilo ravno nasprotno – to, da si v sebi našel pogum, ljubezen, podporo ljudi. Kolikor so take stvari težke in naporne, velikokrat razjasnijo, kaj je zares pomembno in kaj te lahko izvleče iz te luknje. Mislim, da smo to uspeli prikazati tudi s tem albumom. Imamo pesmi, ki so res težke, ki govorijo o težkem obdobju, strahu, odtujenosti, do takšnih, ki pravijo, da je treba iti naprej, plesati, peti, najti smisel za humor v vsem skupaj.
Narat: Težko bi temu kaj dodal. A v našem prostoru se poleg pandemije dogaja tudi politika. Kužne pesmi se verjetno na to odzivajo precej manj, kot se mi posamično ukvarjamo s tem. Na začetku, med lansko spomladansko izolacijo, ko se je oblikovala ideja za album, za to, kako naj bi izgledal in zvenel, sem napisal komad Kdor ne dela, naj ne je, ki je bil karantenski, a hkrati zelo realpolitičen. Prva ideja je bila, da to izvaja Katalena. To se ni zgodilo in smo zadevo izdali pod imenom Čreda, čeprav v komadu sodeluje polovica Katalene. Naša političnost se vedno znova izkaže za zelo abstrahirano. Katalena nikoli na tak način ni komentirala aktualnega političnega stanja. Komentiramo skupnost, odnose, družbena razmerja, kar je del politike, ampak v širšem pomenu besede.
Tibor: Katarzičnost je morda premočna beseda za vsebino, ki jo porajajo te pesmi, ampak v odnosu do aktualnega političnega govora te pesmi ponujajo kar nekaj stvari: kako lahko znotraj skupnosti deluješ tako, da ta drži skupaj in ne razpada pri živem telesu, v njih so recepti, ironični obrati, humor, povabilo na ples ... Če Katalena kje vrši dialog s skupnostjo, ga vrši na izjemno spoštljiv, tudi oseben in intimen način. Vse to v siceršnjem političnem govoru manjka, ko gre za način, na katerega se oblastniki obračajo k skupnosti. V tem smislu ponujamo neko kritiko, z vsebino plošče ponujamo načine, kako naj bi skupnost med sabo komunicirala. Človek ni zver je morda celo boljši primer, kjer smo se odločili, da ne bomo dajali noter nobenih konkretnih politično kritičnih sporočil, implicitno so prisotna v pesmih, ni nam jih treba podčrtati. Pri nagovarjanju skupnosti je potrebno spoznanje, da gre vedno za konkretnega človeka, njegovo intimnost, ne za davkoplačevalca, volivca in kar je še podobnih vlog, v katere nas vedno znova želi zamejiti oblast. Tovrstna redukcija državljana ne vodi v dialog, a tega krvavo potrebuješ, ko gre državi res za nohte.
Robert: V epidemičnih časih sem bil zelo hvaležen, da nisem poklicni glasbenik, ampak delam še druge stvari. V obupu ob spremljanju politike do reševanja kulturniških težav sem se namreč večkrat metal ob tla. Spoznal sem tudi moč družine, bližine, ljubezni, prijateljstva. V tem času sem se oženil in dobil hčerko. Po drugi strani pa že dolgo nisem tako zavzeto vadil in igral svojega inštrumenta. Čeprav mi je več kolegov tožilo o pomanjkanju motivacije, je mene neznosno vleklo v plac, vsak dan, včasih šele takrat, ko so doma že vsi zaspali. Tega še nikoli v življenju nisem počel, zdaj pa mi je bilo v nepopisen užitek.
Tibor, ti si se tokrat lotil gradiva tudi iz izrazito raziskovalne plati (Od kuge na drugi strani, Antifona). Povej kaj več o svojem procesu, prosim, ti je razkril kaj novega?
Tibor: Zdaj smo že tako zverzirani, da ko je koncept znan, vemo, kako širok je in kaj vse je dovoljeno. Enostavno vzameš pesmarico, kjer je sto besedil, jo prebereš in vidiš, če se ti kaj zgodi. Ah, le kaj ti povem je bil prvi komad iz te pesmarice (Ljudske pesmi).
Polona: Oba sva naletela na isti tekst, a mene ni tako nagovoril.
Tibor: Mene pa zelo hitro. Bil je v kontekstu osamljenosti, s čim si se ti (Polona) bolj ukvarjala. Zanalašč nisem šel poslušat izvirne melodije, ampak sem jo kar začel prepevati. Včasih za tem ni velike filozofije – nekaj se ti zgodi, postavi. Ostalo je brskanje po vedenju strička gugla, iskanje tega, kaj te nagovori. Temu seveda ne bi rekel študiozen pristop, iščeš inspiracijo.
Kaj pa Antifona?
Tibor: Zavestno sem iskal tudi te motive znotraj sakralnih pesmi. Melodija se mi je zdela lepa. Uvodni del komada je parafraza melodije. Zanimalo me je, koga so prosili ljudje, naj bo konec kuge, da se to trpljenje neha. To je bilo vprašanje motivacije, zakaj je treba iti onkraj ljudskega in iskati starodavne pesmi. Besedilo Ivana Rupnika Možeta (Od kuge na drugi strani) sem našel z guglanjem. Njegovemu besedilu pripisujem marsikaj aktualističnega, to je tudi moj osebni vpogled. Znotraj tega komada sem našel varde, anticepilce, ljudi, ki bogatijo na račun skupnosti v kriznih časih. Zanimivo je, kako je pomensko možno razpreti to Možetovo besedilo. Sprva sem pesem naredil z zelo malo kiticami, a na neki točki znotraj komada je lep opis nekega običaja, zato smo celotno besedilo, razen dveh kitic, obdržali.
Kateri komadi so vam posebno blizu?
Narat: Kuge reši nas, gospod je bil narejen kot nosilni komad plate. Muzika oziroma glasbeni motiv je bil Polonin, a še ni imel jasne oblike, kam bo šel. Potem sem jaz na to začel pisati besedilo z jasnim namenom, da bo osrednji komad, na katerega se pripnejo vsi ostali. To vlogo igra zaradi epskosti in dolžine. Od svojih komadov bi izpostavil Poslednje ljudi, ki so radikalno nasprotje Kuge reši nas, gospod. Je vinjeta, ki je nastala že prej, za predstavo Evropa mati mila režiserke Tatjane Peršuh, a v malce predrugačeni obliki. (Tudi Poloni, Vesni, Tiborju in Robertu je Kuge reši nas, gospod najbližji komad iz albuma – op. K. J.).
Ta je očitno politična. »Kaj naj storimo s smrdljivimi starci. Kam naj pospravimo zgubane starke?«
Narat: Marsikaj očitam tej vladi, ampak ali bi se tista prejšnja kaj bolje spoprijela s situacijo v domovih za starejše, to je pa veliko vprašanje. Tu se je zgodila pozaba zelo velikega dela prebivalstva. Takrat smo izvedeli, da gre za bolezen, ki je usodna za starejše, hkrati pa moramo prilagoditi življenje tako, da se ne širi. Zelo hitro so se pojavili glasovi, ki so govorili, da bodo starci tako in tako umrli, zakaj bi zaradi tega, da bo 90-letnik živel nekaj mesecev dlje, moral jaz spreminjati svoje življenje in se zapirati med štiri stene. Kolikor je na banalni življenjski ravni ta logika razumljiva, saj moram skrbeti za otroke, ki so zaprti doma in tudi trpijo (kar je res, saj vemo, koliko duševnih stisk so imeli otroci, kako zamujajo svojo mladost, kar je strašen davek), ampak na neki etični človeški ravni obstajajo imperativi, ki so nad vsem, in preživetje je tisti temeljni. Za to preživetje je treba narediti, karkoli je treba, ne glede na to, koliko mesecev ima nekdo, ki je ogrožen, objektivno gledano, še na voljo. Poslednji ljudje so moja ubeseditev tega. Ta problem ni vezan samo na epidemijo, ampak je zelo kompleksen, civilizacijski. Dejstvo je, da smo starajoča se družba in da to potegne za sabo marsikaj, s čimer se je težko soočiti. O tem se moramo pogovarjati, razmišljati, delovati, sicer propademo kot civilizacija.
Tibor: Še nekaj inherentno katalenskega je v tem komadu, kar je v resnici v srži Katalene. To so ljudje, ki so nam predali te pesmi. Sam sem prebral ta komad tako. Brez njih, za katere pravijo, da niso potrebni in koristni, ni ne Katalene ne družbe.
Z jezika si mi snel. Skrb za skupnost, skupnostnost, je skrb za starejše, obnemogle, šibke … S tem albumom ste se prvič zelo konkretno odzvali na tukaj in zdaj. Kakšen je bil proces ustvarjanja in snemanja albuma v takšnih okoliščinah napram albumom, ki ste jih posneli pred tem?
Polona: Lani marca smo imeli idejo dosnemavanja: jaz nekaj posnamem doma, pošljem Boštjanu, on doma nasname svoj del, pošlje naprej naslednjemu. Da delamo nekakšen kolaž, ločeno. Ampak tehnično je bilo to neizvedljivo, ker nimamo vsi doma opreme za snemanje. Lani poleti smo se vseeno nekajkrat dobili. Snemanje v studiu je potekalo dokaj podobno kot prej, s tem da smo imeli ves čas nad sabo črn oblak, če bomo zadevo sploh lahko izpeljali.
Narat: Obnašali smo se tako, kot je oblast od nas zahtevala, bili smo v mehurčku, se redno testirali, vsak je fural antikovidno politiko po svojih najboljših močeh. Seveda je bilo drugače, tudi stresno, Vesne pri snemanju ni bilo, ker je bila v samoizolaciji. Kljub temu smo uspeli zadevo izpeljati. Začeli smo delati konec decembra in šli marca v studio, zato smo imeli manj vaj, kot smo jih bili vajeni. Bil je kar blitzkrieg, a konec koncev se mi zdi, da se to na albumu ne pozna.
Tibor: Dvajset let prinese veliko izkušenj in je marsikaj lažje, a to pomeni tudi določeno mero zahtevnosti do samega sebe, do drug drugega. Tako obdobje je bilo, da smo bili vsi rahlo bolj nervozni, kot bi bili sicer, ampak to ni nekaj, kar bi doletelo zgolj nas. Tudi v tem smislu smo se izkazali kot zrela zasedba, ki je sposobna delati dobro tudi v takšnih okoliščinah. A večina drugih plošč je morda res nastala na malo bolj lahkoten način, ta pa je bila res zahtevna, logistično in psihično. Vesel sem, da smo to prebrodili. Smo bili veliko časa v studiu, na editingu, več kot ponavadi. A nekaj je tudi posledica tega, da smo postali bolj zahtevni, da imamo visoka pričakovanja.
Se pravi, zdaj znate tudi tako.
Tibor: Da, čeprav se zdi, da nekaj stvari delamo konstantno. Tudi napake ali vedno iste luknje, pasti, v katere vstopamo.
O kakšnih luknjah, napakah govoriš?
Tibor in Narat: Gužva v šestnajstercu (nasmeh).
Polona: Veliko nas je in vsi igramo.
Tibor: Tudi v našem glasbenem okusu smo vezani na neke glasbene oblike, ki so aranžmajsko precej bohotne.
Ampak to je vaš podpis.
Tibor: Drži. Že veliko ljudi nam je reklo, da je to specifično za nas. Nagnjeni smo k temu, da imamo veliko linij (čeprav je tu veliko unisonov). To je kar ključna stvar. S konceptualnostjo so postali tudi aranžmaji kompleksnejši. Kot včasih rečemo, da lažemo glede svoje ljudskosti, je tudi to nekaj, kar nas spremlja od začetka. Katalenin podpis je tudi ogromno raznega inštrumentarija. Pri vsaki novi plošči imamo drug inštrumentarij, znotraj katerega smo omejeni. Znotraj svojega matičnega inštrumenta vsak od nas ve, kaj je njegov obseg (pustimo Gombača, on je druga zgodba) ... To je tudi neka specifika, ki nas spremlja od začetka, potreba po preizkušanju novih inštrumentov.
In tokrat na malone celotnem albumu tudi violina.
Narat: Z Jeleno (Ždrale) se poznamo že dolga leta, z nami se je od vedno zelo dobro poklopila. Je vrhunska glasbenica in tudi vokalistka, kar je bilo za to ploščo nujno. Zdaj nas malo skrbi, da kakšnih komadov brez nje ne bomo mogli izvajati, morda bolj zaradi vokala kot violine.
Polona, ti si napisala glasbo za skoraj polovico komadov, nekaj si jih tudi sama izbrala. Kaj te vodi pri izbiri komadov ali uglasbitvi tistih, ki jih izberejo, prinesejo drugi člani benda? Skozi kakšne procese greš s pesmimi, preden »meso postanejo«?
Polona: Tiste, za katere je Boštjan napisal besedila – Kuge reši nas, gospod ali Kamenkost, niso uglasbitve, ampak je bil proces obraten: najprej sem jaz napisala muziko in potem je Boštjan napisal besedilo. Za Kamenkost sem celo napisala okostje besedila (nekakšno izštevanko), ki je izhajalo iz ljudske pesmi, hotelo je biti malo politično revolucionarno, uporniško, a kot plesni komad ni dobro delovalo. Boštjan je to potem predrugačil, tako da govori o odnosu med fantom in dekletom, kar je v tem času pomembno vprašanje, saj se je marsikateri odnos skrhal, marsikateri pa utrdil. Pri vseh komadih mi je bil to povod in s tem sem se najbolj ukvarjala.
Kako to?
Polona: Ves čas smo v nekih odnosih, tako intimnih kot v skupnosti, tu so odnosi posameznika napram družbi, ki je bil sedaj zelo skrhan. Prizadeti smo, prestrašeni, osamljeni. To so globoke rane in ne vem, kaj bomo z njimi naredili. Družba razpada na več segmentov, se polarizira, izgubili smo občutek za skupnost. Za to je kriva oblast, ne le ljudstvo. S človeškimi šibkostmi je lahko upravljati, sploh če imaš nekoga, ki se zna s tem okoristiti. Posameznik danes trpi zato, da se lahko neki drugi posamezniki s tem okoristijo. Orodje smo ... Če pa se naslonimo na tradicijo – zaradi skupnosti si lahko preživel, sicer je bilo težko.
Pri teh komadih, ki si jih ti izbrala in uglasbila, je veliko forme klica in odgovorov. Tu gre tudi za odnos posameznik – skupnost. Še vedno si del nečesa večjega od sebe, tudi če se temu odteguješ.
Polona: Družba prepričuje posameznika o tem, kaj je vredno in kaj ni, malo je pa to seveda iz muzikaličnega vidika, da dobi ta plemenski odmev, to moč. Pa smo spet pri ritualih. Ves čas sem imela v mislih to moč – da četudi je težko, se ne smemo kar vdati. Da je treba skozi to, a da se vse skupaj ne razdre, da ne pademo v črne luknje drug za drugim, sami.
Vesna, podobno vprašanje zate: kako si začutila te kužne pesmi? Kakšno interpretativno subtilnost terjajo od tebe? Imaš pri interpretaciji povsem proste roke, ti ostali pri tem morda kaj sugerirajo?
Vesna: Načeloma mi puščajo proste roke, a tokrat je bil proces zaradi razmer precej drugačen. Pesmi so bile na demo posnetkih že skoraj dodelane. To je iz vidika interpretacije v resnici težje. V tem obdobju sem šla skozi precej močan osebni proces, zaradi katerega sem nekatere komade začutila prav katarzično. Ko sem prvič preposlušala material v celoti, so me od lepega, zaresnega in resničnega prav zares oblile solze.
Robert, ti si najbolj tihi in obenem najglasnejši član zasedbe – kako je držati »grunt« vsem tem katalenskim glasovom (ki jih že 20 let gledaš v hrbte in riti)? Kako postaviš svojega?
Robert: Hah, res sem bil vedno bolj tih, zadržan in molčeč fant, če mi verjameš, zato mi je ta vloga zelo blizu. Poleg tega že nekaj let nisem več najglasnejši član benda, morali bi slišati naš bas, ob katerem se mestoma bobna sploh ne sliši več! (smeh) Ampak, kaj na rečem, ob takšnih ljudeh, kot jih imam ob sebi, lahko samo uživam in se trudim opraviti svoj del maksimalno dobro. Sem pa večkrat povedal naglas, če se je kdo zredil ali preveč shujšal. Riti ne lažejo! Glas imam in kljub hrapavosti in hreščanju je slišen. V tem smislu torej nisem podhranjen, kot motor ali srce benda, če lahko uporabim to prispodobo, pa nikakor ne smem crkniti, zaribati ali preskočiti. Torej mi dela ne zmanjka in delo je zahtevno. Jemljem ga zelo resno, kar se morda pozna v tem, da sem od vseh Katalencev jaz zagotovo najmanjkrat manjkal na vajah.
Tudi tokrat je CD oblikoval Ivian Kan Mujezinović, le da ste tokrat prvič po dvajsetih letih na naslovki. Zakaj ravno zdaj?
Narat: Šele ko so bile fotografije narejene, smo si rekli, da se dajmo enkrat na naslovnico, prvič po dvajsetih letih. Navadno bendi furajo obratno: dokler so mladi in lepi, se dajo na naslovnice, potem na notranji cover, potem pa ostane samo še nek »art work«. Zadovoljen sem s tem, kako izgledamo. Zdi se, da se čisto spodobno staramo. Fotka nam je bila res všeč in bolje pripoveduje to zgodbo kot kak abstraktni motiv.
In kaj dela tale kavč zgodba, ki se vije skozi ovitek in knjižico? Moja prva asociacija nanj je bila, da se je na takšnih kavčih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja prej kot prekuževalo delalo otroke. Moja druga misel je bila, da je kavč nekaj zopet družbeno oziroma politično subverzivnega: ostanite na kavčih, rešujte življenja ... Torej, nas prepričujete, naj na kavčih ostanemo, ali vabite, da vstanemo z njih?
Narat: Poglej naslovnico. Kavč je enkrat poln, drugič prazen, enkrat je pa še pokonci.
Tibor: Bodimo iskreni. Tisti trenutek, ko je kavč pristal na foto setu, se je to zgodilo zato, ker je bil tam. Potem smo mu zelo hitro pripisali neke pomene, ki absolutno pritičejo plošči. Ampak s tem v zvezi mogoče zanimiva anekdota: isti kavč je trenutno v predstavi SMG po motivih Cankarjevih Hlapcev, na njem se odvije znameniti dialog med materjo in Jermanom, ko skuša mati Jermana prepričati, naj se ne odpove bogu.
Narat: Ni bilo čisto naključje, ideja za fotosešn je bila, da smo familija, ki po enem letu izolacije tam ždi in se trudi obdržati svojo normalnost, zato tak stajling, frizura, mejkap Vanje Djuran. Hoteli smo biti »wacky family«.