Katalenina petnajstica

Brez tveganja se kolesje zgodovine ves čas ponavlja, z vso predvidljivostjo in napakami vred. Tvegati pomeni znati slišati nesliš(a)no, izstopiti iz cone udobja. In, konec koncev, tveganje je tudi reinvencija tistega, kar si že ustvaril, a iz takšnega ali drugačnega razloga pozabil, odvrgel, preslišal. Katalenci so prejšnji četrtek, nekaj tednov pred svojo »quinceñaero« (v državah Latinske Amerike je petnajsti rojstni dan za dekleta – kar Katalena simbolno je – še posebno pomemben, saj predstavlja mejnik med dobo otroštva in deklištva) reciklirali odkrhke, odluščke in »rinfuzo« repertoar iz svojih šestih albumov, ki je bil v zadnjih petnajstih letih redko ali nikoli izveden v živo.

Ponovno soočenje z zapostavljenim repertoarjem je svojevrsten izziv za publiko, predvsem pa za bend – morda še večji, kot je napisati komade popolnoma na novo. Pesmi so namreč kot jezik: če ga ne uporabljaš, nianse počasi začnejo bledeti in kmalu se zgodi, da komadov nimaš več »pod prsti«. Velikokrat jih tako začenjaš postavljati znova, »iz nule«. In prav ta ničta točka, ki zahteva ponoven premislek, lahko pripelje do novih odkritij in novih načinov uglasbitve.

Zato je toliko pomembnejše, da so Katalenci za koncert, ki so ga poimenovali Nezaslišanih 15, ne le obudili petnajst pozabljenih komadov, ampak so jih postavili ali zlepili na novo, dodelali aranžmaje in si pustili dovolj prostora za skupinsko igro, dialoge in individualne intervencije. Ko je večina komadov nastajala (sploh če govorimo o prvih treh oziroma štirih albumih), se je pod aranžmaje več ali manj podpisoval le Boštjan Narat, danes pa člani enakopravno sodelujejo v procesu nastajanja komadov. To je bilo razvidno tudi ob ponovnem obelodanjanju spregledanih.

V instrumentalnih komadih, ki jih Katalena danes redko zaigra na odru, kot sta Po cesti mi gresta študenta dva in Po mesečni travi, kot tudi v tistih, ki imajo daljše solistične pasaže, je bilo kljub občasnim zadregam čutiti večjo zvočno suverenost, kompaktnost in sproščenost. Zlasti so presenetili iskrivi dialogi, ki jih doslej nismo bili vajeni, denimo tisti med vse bolj zvočno in vokalno prisotno klaviaturistko Polono Janežič ter multiinstrumentalistom Boštjanom Gombačem v rockersko gruvajoči pesmi Inferno (25) pisatelja in gornika Juliusa Kugyja z albuma Cvik Cvak!.

Obujanje pozabljenega je ne le ponovno potrjevanje identitete benda, ampak tudi refleksija oziroma premislek o tem, kje so Katalenci danes, kakšne premene in levitve vsebuje prva petnajstletka. Četrtkov koncert je dovolj zgovorno pričal o mnogih rečeh: o tem, kako se je Katalenin »fotr« Boštjan Narat na odru v tej dekadi in pol izbrusil v veščega kitarista, vokalista, besedilopisca, aranžerja in tudi duhovitega »storytellerja« (sploh je bila zabavna štorija o hiši v belokranjskih Črmošnjicah, kjer je zasedba nastala), ki si z Gombačem podaja odrsko kramljanje; razen tega pa kaže tudi to, kako so zrasli in se kalili preostali člani in članice.

Vokal Vesne Zornik je dozorel v ekspresivno in prefinjeno glasbilo, ki zna in zmore v pravem trenutku in z enako mero subtilnosti pričarati najbolj čutne, intimne, a tudi glasne, rockerske nianse. Če odmislimo bis repertoar, ki je bil povečini sestavljen iz dodobra preigranih in uigranih »hitov« (Enci benci, Lisica, Noč čarovnic, Cipcipilicipilonika), je v rednem programu blestel predvsem v jazzovsko obarvanem groovu Široko more i Dunaj, prav tako pa tudi v ganljivi izvedbi Nede mi več rasla v drugem bisu, ki jo je ob minimalistični spremljavi Poloninih klaviatur odpela v duetu z Naratom. Podobno nežnost je z Venci (Vsi so venci vejli) pričaral vokal Boštjana Gombača, ki ga vse premalokrat slišimo v vlogi vodilnega pevca.

Tudi ritem sekcija je v zadnjih letih postavila še čvrstejši, solidnejši in gostejši okvir, v katerega se s še večjo lahkotnostjo zlijejo melodični instrumenti in vokali. Igra bobnarja Roberta Rebolja je postala mehkejša, Tibor Mihelič Syed pa se je več kot očitno posvetil tudi instrumentalnemu eksperimentiranju – danes se poleg električnega basa tako poigrava tudi z različnimi tolkali, brenkali (saz), looperji, celo pisalnimi stroji.

Kljub temu da vsi ponovno obujeni komadi niso mogli zveneti enako prepričljivo in da so se dodobra razigrali (sebe in s tem publiko) šele v dodatkih, so Katalenci v polni dvorani Sitega teatra zopet dokazali, da so bend, ki domišljeno in konsistentno sledi svojemu credu (»Mi smo Katalena, prihajamo iz Ljubljane in igramo slovensko ljudsko muziko«) ter ga z vsakim novim konceptom in projektom še nadgrajuje. Če bi bila Katalena zgolj še en »etno« bend, ki pragmatično in brez resnega premisleka paberkuje po zapuščini ljudske glasbe, tako aktivne, plodne in uspešne petnajstletke gotovo ne bi ne dočakala in še manj praznovala.

In glede na to, da so Katalenci v redni koncertni del potegnili tudi pred leti zgolj enkrat izvedeno priredbo All Kinds Of Everything, ki jo je na evrovizijskem tekmovanju v Amsterdamu pred šestinštiridesetimi leti zapela irska pevka Dana Rosemary Scallon, je morda čas, da jih pošljemo na najbolj razvpit oder Evrope in enkrat za spremembo vložimo davkoplačevalski denar v nekontaminirano glasbeno domoljubje (ob predpostavki, da kaj takega sploh obstaja). Torej ne takšno, kot nam ga danes vsiljujejo mediji ali kakršno se valja za šankom vaških gostiln, temveč takšno, kot naj bi v resnici bilo. Ljubezen do doma in »slovenske ljudske muzike« namreč ne raste na brezpogojni in brezglavi vdanosti pesmi, zemlji in njenim upraviteljem, ampak nujno vsebuje kritiko, refleksijo, subverzijo, trezen premislek, nekaj zvedavosti, predvsem pa obilje inkluzivnosti. Tega se zaveda tudi petnajstletnica Katalena. Sicer tega, kar počne, ne bi počela.