20.01.2019
Vsebinska higiena
Čist, spevno pogumen album, ki je potreboval nečistost, da nas je spomnil, kaj je vsebinska higiena.
Dan D
Milo za drago
NIKA Records
2018
Resda nismo drgnili mila, da smo se dokopali do vsebine. Šli smo, recenzentsko higienično, naravnost vanjo. Čeprav je Dan D higieničen bend. Kar ne pomeni, da je vselej čist, dišeč, kot iz škatlice. Ne. Je bend, ki prizna, da se mu morajo zgoditi nečistosti. Nikola Sekulović je javno priznal, da je bil akustični, koncertni album Tiho (2013) poslovni samomor. In da so si v bendu z albumom DNA D (2015) zaslužili klofute, ker so rekli, naj ljudje ne pridejo na žur. Da so jih, recimo v Mariboru, ob koncu minulega leta pod Pohorjem vzeli dobesedno. Nihče ni prišel. Reakcija? »To se mora vsakemu bendu enkrat zgoditi,« je spodrsljaj v svojem stilu pospremil Tomislav Jovanović – Tokac. In ravno tako, kot se jim (je) dogaja(lo) vse to, se jim je zgodilo tudi Milo za drago. Le da tokrat pod lastnimi pogoji. Rezultat je dovršen, sproščen, zrel in hraber album. Dober, speven, prodoren album.
Dan D s plato Milo za drago ni posnel klasičnega »lepega« albuma. Ne gre za estetiko. Niti ni težil po všečnosti in všečkih. Znova je posnel album, ki po lepem na novo uničuje lepo, da bi nastalo še lepše.
Če boste kdaj zavili na bendov »plac«, bi morda res obveljal občutek, da se je bend zaprl, odtujil, zaklenil v tisti konec Novega mesta. Ja, se je. Ampak očitno se je tako očistil vsega, začel na novo in pod svojimi pogoji. Tvegal je skoraj pogubno ogromno, toda ne gre pozabiti, da gre za skupino, ki so jo do Katere barve je tvoj dan? (2004) hvalili zlasti glasbeniki. Dan D je bil bend, ki ga imajo bendi res radi. Šele v tretje mu je naposled zares uspelo; prišli so hiti Čas, Počasi, Plešeš, Voda, Roke, sledila je plošča Ure letenja za ekstravagantne ptice (2008), ki je velikopotezno ulovila izdihljaje moderne indie faze. Tokac je bil legitimna faca ob Tomiju Megliču, Dan D je družno s Siddharto zadel hit Voda/Male roke. Postal je klasika, ki je zamujeno iz prvih dveh garaško predanih, bazičnih rock albumov Igra (1997) in Ko hodiš nad oblaki (1999) s ponatisoma nadoknadil v Cankarjevem domu, potem ko je s simfoničnim orkestrom igral v Križankah, se podobno kot Mi2 prebijal iz svojega regijskega konca na nacionalni nivo, se s Sekulovićem osmislil na novo. In ravno ko bi lahko sledili labodji spev, sončni zahod, čast in slava, kar na primer dosega prav Mi2, se je bendu zalomilo. No, odvisno od tega, kaj je merilo.
Dan D, ki se o glasbi rad pogovarja, se ni sprijaznil s tem, da bi le ponavljal tisto, kar je zasedbo naredilo prepoznavno. Že zato ne, ker ima Tokaca, ki »dela« ob čemerkoli, in si lahko privošči nekaj več. Ne pa preveč. Ob iskanju novega, drugačnega, zanimivega, tveganega so v bendu z DNA D navdušili kritike in sceno, si prislužili komplimente in nagrado, vendar stežka iskali stik s terenom. Če so ga seveda sploh še zares iskali.
In po taki klančinasti biografiji prihaja vsebina, ki jo je treba zdrgniti. Milo za drago je dokončno album, na katerem se Dnevu D kljub večpomenskemu naslovu ni treba nikomur dokazovati, z ničimer mu ni treba obračunavati, skratka tako sproščen, tekoč in pogumen album, razbremenjen bremen preteklosti, da je znova izdelek, ki bendu podaljšuje kreativni, umetniški, ustvarjalni del kariere. Zdaj je Dan D znova tam, kjer je bil ravno Katere barve je tvoj dan?.
Milo za drago sicer nima giga hita tipa Čas. A ima dušo, je še naprej kreativni eksperiment, ki pa komunicira s preteklostjo. Milo za drago je izdelek, ki po Sekulovićevih besedah nudi, a ne zagotavlja lepega razgleda. Saj vse pove že uvodna Boli me k... Saj je že skladba Kozlam nosila neposredno sporočilo, vendar smo prepozno dojeli, da Dan D ne uporablja metafor, temveč očitno misli resno. Boli me k... je ironično novembra postala popevka tedna na Valu 202 in uvod v potovanje, ki s predhodnim nima skoraj ničesar skupnega. Vse, kar sledi, pa ni bolečina, četudi tako zveni. Je prej tisto drugo iz naslova Boli me k...
Predhodnik DNA D je bil tako svojevrstno čudaško (pre)drzen, da je hit – ne pozabimo, Dan D je spisal tudi Pozitivne misli, ki so pristale v oglasu – uspel bobnarju Dušanu Obradoviću – Obri, ko je z retro pristopom zapel Mama ne dovoli. Takšen presežek, biser, nostalgijo v enem tokrat ponuja Ožina, daleč najsvetlejša skladba na albumu Milo za drago. To velja tudi za Bits, kjer si motive vestno podajata Sekulović in Boštjan Grubar, ki dobita največ manevrskega prostora, saj Marku Turku – Tučotu večinoma ostajajo skice.
Tudi Milo za drago je album dveh polovic, le da se tokrat že v Daj mi upanje atmosferično pretopi iz epske narativnosti v liričnost, ko Tokac na avantgardni spremljavi prede: »Daj mi upanje / vsega bom popil / daj mi upanje / ker svet je vse bolj siv«. Elektronski, klaviaturni aranžma se še bolj izkaže v pesmi Ne naredi mi tega, ki je točka, po kateri album postane izpoved.
»A te lahko od znotraj dol dam?« v Sem v tebi je lirični presežek, antirefren, ki to sploh ni, pa vseeno je. Preko skladbe Tu se Milo za drago v diskografiji skupine dokončno ustali kot tisti album, kjer je skupina poletela, ampak kot izpuščeni zmaj, ki ga vendarle nekdo trdno drži v rokah: »Tu bom ostal / eden več za igranje.« Kitarska komunikacija z atmosferičnimi klaviaturami je uspešni produkcijski zalogaj, kjer Dan D najde nove globine in širine svojega ustvarjanja.
Nasploh je ob koncu album tako idejno odprt, da se Morilec porodi kot taborniška balada s povsem netaborniškim besedilom. Srce se je od bistva ločilo, čeprav se je Dan D vrnil, kjer je že bil s skladbami Bodi moja (1997), Ko hodiš nad oblaki (1999) in Le naprej (2004). »To je zadnji oglas / to ni Voda ne Čas / stari še mislim na glas / to je stanje duha / črno se ti poda / stari to je naš DNK / tudi če ga noben ne pozna // to ni pesem za dva / to je orgija / stari ko se pesem konča / pa pa pa pa pa pa.« Besede, ki režejo kot diamant. Obračun s samim sabo. Nekdo, ki umiri vse svoje sanje in se prebodi v realnosti. Uspela samoanaliza kolektivne psihoterapije skupine, ki je morila, da bi se na novo rodila: »Dolgo smo se imeli prav lepo, / zrli smo v rožnato nebo, / čas je, da duh zapusti telo.« In ko duša zapusti telo, se Dan D poslovi z Laži mi, kjer Grubar na klaviaturah ponudi Tokacu optimizem: »A je konec? Ko vse se konča? / kupim sebi še malo skrbi, / o, ti veš, kaj so laži«.
Dan D s plato Milo za drago ni posnel klasičnega lepega albuma. Ne gre za estetiko. Niti ni težil po všečnosti in všečkih. Znova je posnel album, ki po lepem na novo uničuje lepo, da bi nastalo še lepše. Čist album, ki je potreboval nečistost, da nas je spomnil, kaj je vsebinska higiena.